Čestitamo in pozdravljamo

Imam okrog deset uporabljanih mail naslovov. Do nedavnega so bili komplet vsi spam free. Potem sem nekega dne začutila močno željo, da bi komentirala blog na Siolovem Blogosu, kjer je treba bit za komentiranje registriran. Po napornem trial and error obdobju (pol ure) sem se spomnila, da sem verjetno pozabila geslo, ki sem si ga naštimala v pradavnini, ko me je enkrat in edinkrat napadla in prepozno spustila potreba po komentiranju Crnkovičevega bloga. In sem šla zahtevat novo geslo.

Pa za začetek pozabimo, da imajo na Blogosu kruljav postopek za ponovno pridobitev pozabljenega gesla (pocarji) in je v tistem konkretnem primeru izgledalo, kot da bom lastniku bloga prevzela geslo za njegov blog (skor bi podržavila Špranjco :)) in se osredotočimo na dejstvo, da od tistega usodnega dneva, ko sem vpisovala svoj mejl v okenčke za ponovno pridobitev gesla, dobivam na ta naslov en kup enih e-pozdravov. I am not happy. Protestno do nadaljnjega ne bom komentirala nikogar na Blogosu, ki nima komentarjev odprtih za zunanje uporabnike. Ko vas šljivi. Pa bodite ena velika srečna spamerska družina, če ne morete drugač.

No, ampak ... resnično sem se zamislila sama nad sabo, ko sem danes zjutraj s široko odprtimi očmi in z ogromnim pričakovanjem šla gledat v spam oddelek, kaj mi je prinesel dedek mraz. In sem bila bridko razočarana, ker je bil samo še en jebeni e-greeting. Še spam dobivam čist dolgočasen (če ga že glih moram dobivat).

V spam oddelek sem šla seveda gledat zato, ker je bil oddelek za "normalne" prazen. Pajčevinast pravzaprav, jaz sem pa spet v pomladnem obdobju, ko ne bi, da je pajčevinast. Očitno se mi piše, ampak sem tiste sorte, da rabim navdih iz tujega pisanja. Kot da se ne bi znala sama za laske potegnit eno štengo višje, ampak bi rabila protiutež, s katero bi se vzajemno vlekli enkrat v eno in enkrat v drugo stran. Kolikokrat se zgodi, da tako najdeš polovico, s katero tvoriš perpetuum mobile? Meni se na dolgi rok še ni. Nekaj navdušujočih poskusov je bilo, ki jih je življenje spet in spet iznihalo in ko se enkrat ustavijo, jih je težko ponovno spravit v pogon. Mogoče zato, ker veš, da se bodo ustavili, ne glede na to, kolikokrat jih izmakneš iz ravnotežja. Tako, kot se naveličaš poganjat igračo, ki so ti jo prodali za neustavljivi stroj, pa se je vseeno ustavila.

Gledam prazen mejlboks, ki sem si ga na pol sama kriva. Ne maram čvekanja zaradi čvekanja. Ko nimam česa povedat, sem tiho. Če na svoj kilometrski mejl dobim generičen odgovor brez iztočnic za naprej, bom verjetno kmalu tiho. Če se moram najprej vprašat, ali me bo tisti, ki mu pišem, razumel prav, bom na koncu prav tako tiho. Včasih se tisto, kar je vredno povedat, zdi čisto brezveze. Včasih sem dolgo tiho. Takrat se moji navidezno neustavljivi stroji ustavljajo ... ustavijo ... zapajčevinijo. In ko bi se spet pogovarjala, ko imam končno spet kaj povedat, ni več česa izmikat iz ravnotežja, ker moje protiuteži na življenje gledajo drugače.

Spreminjati sebe? Done. Bila kot riba na suhem, se uspela na dolgi rok minimalno spremenit in odnehala, ker ne bila sebi več všeč. Se s težavo sprijaznila s svojimi tremi meseci pomladi in devetimi meseci zime. Znižati kriterije? Done and reversed. Rajš sem še naprej tiho, ko nimam kaj povedat in se zbujam iz otrplosti v večne začetke. Še naprej iskat perpetuum mobile? Deja-fucking-vu.

Škoda, da sem današnji e-greeting že zradirala. Zdaj bom morala pa na naslednjega čakat do jutri :)