V soboto sem šla po dolgem času enkrat spet po tisti ulici, ki sem jo imela dvajset let naštudirano v nulo. Pred bankomatom (strateško zlo primeren plac!) sem nagazila na kavarniško mizico z razstavljenimi buklami. Vse enake. Sami Kodrlajsasti pitoni. Če bi bil kje še kdo, ki bi se ga dalo oblajat, bi me mogoče celo prijelo razmetavanje s kešem, ampak ker sem tiste sorte, da se take stvari hitro zmislim in si še hitreje premislim, je bil trenutek zamujen, še preden se je dobro zbudil.
Or was it? Moja družba se je tri korake po bankomatu spomnila, da mora na bankomat. Par mojih zdolgočasenih obratov okol svoje osi kasneje je na prizorišče prilezel tudi lastnik cestne knjigarne. Pa ga gledam in še mal gledam in se mi zdi kot eden izmed kraljev ulice, ki so moja šibka točka. Pogledam v denarnico, vidim dvajset čukov (suša je, suša), si mislim, da bo to ziher premalo za eno buklo in vmes, ko si to mislim, je oni že začel pospravljat. Ajajaj, ja nič - pol pa akcija. Izkazalo se je, da je dvajset čukov ravno zadost (specialni popust in to ...), kaj je Kodrlajsasti piton sem vedela (kar ene bukle na slepo verjetno ne bi kupila, ker jih že tko nimam kam dajat), nisem pa vedela, da mi je knjigo prodal eden od avtorjev. Ko sem jo hotela že pograbit in se spokat (tip ima probleme z motoriko, pa bi jaz to vse kar sama) je rekel, da se hoče še podpisat. Da sicer lahko samo še z levo kakšno črko napiše, ampak M in J mu še ratata. In zdaj imam Kodrlajsastega pitona podpisanega od avtorja.
Ok, popravek - zdaj imam Kodrlajsastega pitona, podpisanega od avtorja in prebranega od začetka do konca še v istem dnevu. Pa sam mal sem ga začela brat ... pol ga pa nisem mogla nehat brat do dveh zjutraj. Kodrlajsasti piton je zgodba o narkomanskem življenju. To vam zna povedat tudi stric gugel. Tisto, česar vam ne zna povedat je, kakšen občutek boste imeli, ko se vam bo kodrlajsasto usedlo v možgane, da se vam take zgodbe dogajajo za hrbtom, pred nosom, za prvim ovinkom, tu in zdaj. Piše o kiosku in jaz se tega kioska spomnim. Piše o mostu in meni se zdi, kateri je ta most. Piše o tistem času, skozi katerega sem šla jaz, v istem mestu, po istem asfaltu, ampak po eni tretji strani. Kaj vse so videle stene, ki so kdaj gledale tudi mene.
Tričetrt knjige sem doživljala deja vu in se spominjala otrok s postaje ZOO. Tričetrt knjige se mi je zdelo, da berem mal drugač napisano postajo ZOO. Sem bila najprej kar malo razočarana, dokler se nisem vprašala, zakaj se mi tko zdi. Moje spoznanje je, da je narkomansko življenje precej enodimenzionalna stvar in se iz njega ne da naredit vsakič drugačnih rožic in ptičkov, če je pa vse ena sama gonja za naslednjo omamo. In se ne da napisat vsebinsko zelo različnih knjig, če je pa edina razlika med enim in drugim zadrogiranim lajfom tisto, kar je zunaj njega, ne pa tisto, kar je znotraj. Katera mama se zlomi in kateri oče se skrije. Ali obratno, saj ni važno.
Ne poznam takega občutka omame. Pojma nimam, kako izgleda tovrstna pozaba. Nikoli nisem imela želje po takih eksperimentih in je še vedno nimam. Ne vem niti, kako je biti pijan. Ne morem se poistovetit niti z enim delom zgodbe. Od daleč razmišljam o moči odvisnosti, o begu od realnosti in potem o begu pred bolečino, ki pomeni ponoven vstop v realnost. O začaranem krogu, ko veš, da moraš ven, ker znotraj ni nič, pa vseeno ostajaš noter, ker se bojiš splazit čez rob nazaj ven. Rob reže. Zunaj je mraz. Znotraj je strah. Kakšno je življenje teh ljudi, ko so še na svetli strani? Tudi moje je tolikokrat gnilo, da sem nehala štet, pa nikoli ne iščem lebdenja nad oblaki. Koliko bolj brezizhodno in pesimistično se zdi življenje nekomu, ki gre kljub posledicam rajši lebdet?
Sočutje? Ne vem. Ja in ne. Težko mi je čutit sočutje do nekoga, ki se znaša nad drugimi. Bolezen gor al dol. Težko se mi je znebit misli, da saj si je večino sam kriv. Težko mi je čutit z nekom, ki si sam izbere pot v pogubo, potem pa joka, da je težka. Ni mi težko pomagat, mi je pa težko izbrskat iz sebe sočutje. Droge se mi nikoli ne zdijo nesrečno naključje. Saj smo se imeli vsi priložnost spotaknit ...
Kodrlajsasti piton. Ena resnica, razparcelirana na par oseb, povedana v več glasovih. Knjiga o lažeh, upanju, samoprevari, nasilju. O tistih, ki od lakote po lahkosti jedo svoje lastne noge in o čisto drugih, ki žrejo tiste, po katerih so splezali na vrh. O padlih in o tistih, ki se vzpenjajo po njihovih hrbtih. O ljudeh, ki jih srečujemo vsak dan, pa sploh ne vemo, kakšnim psihološkim prepadom gledamo v oči. Kadar gledamo v oči. Marko Ješe. Bivši narkoman. Ne prosjači, ampak prodaja knjigo. Fajn knjigo. Dvejst čukov well spent.
Pa Branko Gradišnik tud ni od muh :)
4 komentarji:
Joj oprosti, kolk pa je to 20 čukov? A je to nov izraz za evre? Al cente!?!
Sam da vem za naprej...
Prej sem imela to za jurje, potem sem pa kar direkt prenesla na evre :) ne morm tacga finega izraza upokojit sam zarad zamenjave valute ...
Dvejst evrov je bla knjiga.
Opala, to pa je cena za knjigo!
No, sem pa navajen, da je tu vse cenej. Večino knjig dobim za manj kot 15€. O, pardon, čukov. ;)
Sem pravkat prebrala knjigo Zlatka Blažiča - Zgodovina moje heroinske odvisnosti - Pot skozi Don Pierinovo Skupnost Srečanje. V prvem delu opisuje svojo narkomansko pot, v drugem komuno. In to vse tako lepo natančno, kaj je takrat razmišljal, čutil, kako je prišel do kake situacije...Mi je zelo pomagal bolje razumet odvisnike.
Objavite komentar