Humphrey, we’re leaving.

I could be brown, I could be blue, I could be violet sky ...

Dons se mam tkole. Uglasbljenje mojega počutja me je ujelo na poti domov, kar pomeni, da sem imela mobilne pevske vaje (kva? a vi ne pojete, ko ste veseli?). Sicer imam precej posluha, ampak si ne želite bit z mano v avtu, ko iz čistega navdušenja nad ničemer konkretnim skupaj z radiom tulim, da sem lahko vijolično nebo. Razen če ste podobno kresnjeni in bi peli duet. Dons se mam fajn in se mislim tega oklepat do zadnje slamce!

Po fenomenalnem torkovem popoldnevu, ko sem prinašala noter lepe stvari za cel mesec nazaj (šla po sili razmer domov že ob treh, enkrat za spremembo videla popoldansko sonce v živo, se z razigranim psom sončila na pasjem sprehodu, prekladala kamenje po travniku (kar je najljubša pasja igra), se cel večer grela v najtoplejšem objemu in pristala v lastni postli way past bedtime) in dokaj zadovoljivi sredi (dobila vseh miljon tablet za ta malega bolnika in izbrala barvo svojega bodočega avta) imam še precej optimističen četrtek. Mal me po občutljivem delu dušice boža občutek, da sem rešila svet, ker sem šla na krvodajalsko, dokončno sem se pa scedila v sladkorno lužo, ko mi je okol vogala domače bajte zvečer nasproti s kamnom med zobmi prihopsal pes, ki ima danes prvič polno rit tablet in mu gre začasno temu primerno spodobno. Tko mal je treba. Obljubim, da bom enkrat do pojutrišnjem že spet jadna in pesimistična in nikakva. But until then - I could be vi-o-let sky ...

Za začetek bom mal razširila svoj kažipot. Oziroma za začetek pred začetkom sem nekaj časa nazaj preverila vse linke in na svojo grozo opazila, da sta mi gagnila dva od ljubših. Zaklenjena. Tri solze kasneje sem ju z vsemi častmi pospremila v zgodovino, ker ... well ... I hate broken links. Zdajle sem pogruntala, da je eden nazaj. Yohoho and a bottle of rum! V skladu s svojim neskončnim optimizmom (ki bo trajal do pojutrišnjem), z močjo svoje trme in s pomočjo telepatije že pol ure poskušam prisilit še ta drugega, da bi se odklenil, pa me ne šljivi. Torej uspeh petdeset posto in privezujem izgubljeno in ponovno najdeno ovčico nazaj za kol od kažipota. Mogoče bi jo blo treba za kazen ostrižt do golega :)

Preden pa res za začetek razširim svoj kažipot - od kdaj je ratalo iskanje zanimivih blogov tko zamudno in frustrirajoče? In od kdaj je najdenje zanimivih blogov tko redek dogodek? Na agregatorje se je za zanest nič celih nič s črto, uporabne blogrole so približno tolk ali še bolj redke, kot zanimivi blogi in pol sem prepuščena naključnemu blodenju naokol. A ne piše na kakšnem pomembnem pildku (a la deset zapovedi), da mi morajo bit take stvari prinešene na srebrnem pladnju in nežno potisnjene v goltanec? Če ne piše, pol bi moralo pisat.

Ok, čist resno imam problem. Politika me ne zanima. Reciklaža cajtengov in "pomembnih novic", ki jih je v istem dnevu zneslo še deset drugih kokoši, me ne zanima. Vici, premične slike in fotke kar tko snete z neta so mi brezvezni. Na kup nametani stavki, pri katerih je vsaka tretja beseda grdo zatipkana, me odbijajo (za boga milega, dajte enkrat prebrat svojo solato za sabo, no). Od očitno švoh slovnice me boli glava (pri čemer ne govorim o pravilih, ki se jih krši, ko se jih enkrat obvlada, ker se išče točno določen efekt, ampak o enostavnih slovničnih pravilih, za katere pisoči očitno še nikol ni slišal. S? Z? jao dečki, da vas mama vidi). Pubertetniškega natepavanja brezveznosti imam zadost v desetih sekundah. Razpredanja o istih miljonkrat na enak način prežvečenih življenjskih vprašanjih na nivoju osnovnošolcev tud. Obmetavanja z bedarijami in dokazovanja ad hominem še hitrejš. Najhujš od vsega me pa prizadanejo tisti blogi, ki imajo v mojih očeh zanimivo vsebino, pa so stilsko tako zmasakrirani, da niso berljivi. Obupno bedasto se počutim, ko grem sem in tja za svoj dnevni fiks brat prastare zapiske na svojem lastnem blogu, ampak včasih je to edina rešitev. Žalost. A se vsi svetovi tkole utapljajo v povprečnosti? Nekak sem čist zato, da ima vsak svoj glas in priložnost, da se ga sliši, ampak rezultat mi pa ni všeč. Vedno od nekod privlečem upanje, da bo nivo višji. Da bo tisti, ki hoče kvakat, tud imel kaj povedat. Da bo komunikacija zanimiva. Meni zanimiva :) Ampak tkole na splošno, ko je vse dosegljivo vsem, se po hitrem postopku tud vse izrodi. Facts of life. Živi in trpi. In poslušaj, kako ti v bistvu sploh ni treba, če ti kaj ni všeč.

No zdaj bom pa čist zares za začetek razširila svoj kažipot in hkrati popucala svoj On Trial folderčič. Prilagam spisek srečnih zmagovalcev, ki bodo za nagrado pribiti na mojo zeleno podlago (kdor ni srečen, se gre lahk solit, pritožb in reklamacij tukaj ne upoštevamo).

• Ropotajoča Tjaša je tista izjema, ki v popolnosti potrjuje pravilo, da se mišice in užitna zaporedja besed izključujejo. Eno mojih najljubših odkritij z zdravilnimi učinki je, odkar sem nad fitneserji nazadnje obupala in se spet enkrat sprijaznila s stereotipom (They not veri articulate. Mostli). Po novem se lahko hvalim, da sem našla iglo v kopici sena.
• Če bi obesil na blog samo tole in nič več ... "Kaj je potrebno, da bi šla mravlja v posteljo z medvedom? Najprej ena velika, podaljšana francoska postelja, da bo imela mravlja dovolj prostora. Druga stvar je kozarček zelenih oliv, ker jih ima mravlja po seksu rada." ... bi si že zaslužil pribitost na zelenje. The one and only - Kobroblog.
• Da sva s kinkijem povezana po skrivnostnih kanalih sem pogruntala, ko je on s svojim stolom stregel po življenju smokiju v približno istem trenutku, ko sem jaz na drugi svet z isto metodo pošiljala čips. Takim kozmičnim silam se ne gre upirat.
• In še tista žbljžnj, zarad katere se mora človek na novo učit abecedo (greek is zee nju ingliš) :) Ker moram svojo preteklost končno enkrat sprejet z odprtimi rokami, ne pa se panično skrivat pred njo. BŠS se uklanjam usodi. Ampak samo tokrat :)