nedelja, 11. marec 2007

Here today, gone tomorrow

Dve nadstropji nižje slišim svojega psa pit vodo. Vsako stvar, ki jo naredi, isto stvar, ki jo je prej počel štirinajst let, zdaj spremlja vprašanje, kolikokrat še. Včeraj sem se za njim sprehajala po travniku, premlevala to isto stvar in ožemala svoj robec. Tko gre to v življenju. Circle of life in jaz sem na napačnem ovinku. Pred dvemi leti sem čas štela v letih. Pred šestimi meseci sem prešaltala na mesece. Zdaj je za tedne že prepozno in nama odtekajo dnevi. Upanje, ki vedno umre zadnje, je v zadnjih zdihljajih.

Zraven premišljujem o tem, kako je prepoved evtanazije na ljudeh pravzaprav the easy way out. Če se postavim v idealni svet, seveda. V tem našem dvoličnem, pridobitniškem, muko-moja-zgin-h-komu-drugemu svetu je poleg tega, da je the easy way out, tudi zajezitev vsesplošnega evtanaziranja vsakogar, ki se temu ne more upret. Ampak v idealnem svetu, kjer naj bi humana evtanazija bila res čisto zadnji izhod za tistega, ki trpi ... ubogi tisti, ki bi se moral namesto njega odločit, kje je meja med biti in ne biti več. Kdaj življenje ni več kvalitetno? Kdaj je bolečina preveč boleča? Kdaj te je moj sebični ne-morem-brez-tebe pripravljen spustit? V tem, da nimamo druge izbire, kot da zmignemo z rameni in čakamo do konca, je eno veliko olajšanje. Včasih, kadar moramo it skozi cel spekter bolečine tistega, ki nam je blizu in kadar se nas umiranje, ki mu ni konca, res dotakne, bi se še znali odločit. Ampak za veliko, molčečo večino je to, da se jim ni treba odločat, čisto olajšanje. Saj se bo samo uredilo, ko bo prišel čas.

Vedno se mi je zdelo v redu, da imam za svoje živalce možnost evtanazije. Enkrat sem že šla skozi to, ampak takrat je bilo potrebno muk odrešit želvo in zame želva nikol ni bila isto kot pes. Imela je svoje stekleno bivališče zraven hladilnika in se je bolj malo brigala za svet. Po osemnajstih letih so šle rakom žvižgat njene ledvice in ko je začela dihat kot kakšen prastar astmatik in je zraven nehala jest, smo vedeli, kje smo. Šele potem sem ugotovila, da je enega od tistih zvokov, za katere sem bila prepričana, da jih spušča želva, proizvajal hladilnik. Dokler se nisem preselila, me je spominjal nanjo.

Zdaj nas ne matrajo ledvice, ampak imamo raka. V zadnjih dveh tednih je procvatal približno tako, kot se je zunaj pojavila pomlad. Na polno. Kar je bila najprej bula pod vratom, se je zdaj namnožilo še na vsaj tri konce, zaradi česar po novem šepamo in smo nasploh precej ubogi. Jemo še vedno kot ekstremni športnik, tudi skakali bi še naokrog, ampak nas ovirajo motorični deficiti. No in tokrat je vse drugač. Naenkrat je na površje priplavalo vseh štirinajst let skupnih dni in skrbi, lajanje na zvonec, praskanje krempljev po linoleju, prosjačenje za makarone, zvok pasjih tac na stopnicah, zavijanje in tuljenje v pozdrav in vedno zaseden levi kot kavča. Kateri dan je pravi, da se vse to prestavi iz sedanjosti med spomine? Danes je nekako vedno napačen ...

Ta trenutek, ko vem, da sem zelo blizu temu, da se bom morala odločit, se mi zdi, da je blo tistim, ki jim je žival poginila, brez da bi bili postavljeni pred tako odločitev, neskončno lahko. Ja, seveda jih je bolelo enako, kot bo bolelo mene. In seveda se tud meni ni treba odločit, ampak lahko samo gledam, dokler se ne bo vse skupaj samo uredilo. In če me kdo vpraša, če bi mi bilo ljubše, da mi psa čez ene tri dni povozi avto, bi si mislila, da je butelj, ker me gre to sploh spraševat. Nobene racionalnosti ni v tem zadnjem odstavku in vendar je točno to, kar se mi plete po glavi. V redu mi je, da imam na voljo nekaj, česar pravzaprav nočem uporabit, ampak bom vseeno uporabila, ker je alternativa, ki se mi zdi the easy way out, eno navadno sranje.

Tko izgleda to v idealnem svetu.

13 komentarjev:

uf pravi ...

Moja prejsnja psica je docakala 15 let. Zadnje dve leti je hropla ob vecjih razburjenjih, postajala precej naglusna in njeno premikanje je bilo bolj ali manj iz lezisca na soncno liso in potem nazaj.
Doma so mi ves ta cas tezili, naj jo peljem uspavat, da jo mucim in ne vem kaj. Ampak jaz sem ji videla v oceh, da je se hotela zivet in nisem hotela, da bi jo prehitro uspavala, hkrati pa me je bilo neskoncno strah, da jo bom predolgo pustila trpet.
Ampak nekako zacutis... En dan se ji je poslabsalo, zacela je tezko dihat in enostavno... sem vedela, da ne more vec.
Bolelo je vseeno, ampak je bilo nekako lazje, ker sem vedela, da je pravi cas.

Zal mi je za tvojo mrcino.

hobit pravi ...

Mojo Luno je povozil avto. Bila je stara 3 leta. Nisem doživela z njo toliko lepih let kot ti, zato te razumem. Ampak vsaka smrt je nekaj, kar ubije del tebe. Vsaj za nekaj časa. Razumem te. Ne verjamem, da mučiš psa. Verjamem, da mučiš oba. Ampak kljub temu, mora priti tisti trenutek...in tukaj te še enkrat razumem. Ko sem si omislila Goyo, sem izbrala psičko, ki je bila z mano samo tri mesece. Distrofija mišic... Takrat sem razumela, da si je želela umret pri meni, pri nas. Zdaj imam njeno sestrico in kljub temu, da je bila mala z nami le tri mesece, je še vedno nisem popolnoma prebolela. Težko je. Če ti kaj koristi. Nekaj nas je, ki vemo....

PF pravi ...

Hm, strinjam se s tabo, da je omejitev evtanazije za ljudi easy way out.

S sestro sva morali najino 10 letno psičko evtanazirati, ker ji je v napadu veliko večja psica povzročila hude notranje poškodbe. Na srečo je veterinar znanec prišel k nama domov in ji dal injekcijo, da je nisva mučili na kliniki, ki se jih je zaradi slabih izkušenj z veterinarji panično bala. Držali sva jo v objemu, ko je njen pogled z naju za vedno izginil v vesolje. Bilo nama je zares hudo, a zmogli sva odgovornost in jo rešili hiranja in agonije bolečin, kjer ji nihče ni mogel več pomagati.

Potrebna je ljubezen, brezpogojna in nesebična, da se osredotočiš s svoje bolečine na drugega.

Lena pravi ...

Eno leto preden smo ga dali uspavat, nam je veterinar rekel, da je za našega psa vsega konec. Bil je star, komaj je hodil in začel se je bati ljudi. Ampak doma je bil še vedno srečen. Vsak dan sproti smo ga opazovali in razmišljali o stvareh, o katerih zdaj razmišljaš ti in se nekako nismo mogli odločiti. Tako je preteklo leto, ko se je pes odločil namesto nas. Nehal je jesti, ni več hotel na sprehod za več kot pet minut in začel se je umikat pred nami. Takrat smo naredili, kar so nam svetovali in kuža je šel v večna lovišča. Kljub temu pa ni bilo lahko in spomin na to ni lep. Zdaj imam novega psa in niti pomisliti nočem na to, da bom enkrat spet stala pred podobno odločitvijo, a to je le del življenja. Ampak pomisli, to je del ŽIVLJENJA, tvojega in njegovega in takim odločitvam pač ne moreš ubežat. Ko boš začutila, da se je tvoj kuža poslovil od tebe, boš zmogla in potem se boš s tem tudi sprijaznila. Do takrat uživaj v vsakem trenutku s kužkom in vedi, da v tem nisi edina niti sama.
Drži se :).

Anonimni pravi ...

ja, nas je tudi imel raka. tud neke bule. najprej pri repu eno, ga je spremljala ze od ranih let. konec lanskega leta, okoli bozica, pa se zacelo ornk. hvala bogu, da me ni blo zraven, da so mi preko telefona povedal.
je bil pa faca, ta moj jaro :)

maja01 pravi ...

Vem kako se pocutis. Tudi jaz stejem ...
Nase stanje je ta hip sicer stabilno in boljse kot je bilo, ne vem pa za koliko casa in kdaj se bom spet odlocala glede na spremembo stanja do jutra ...
Drzi(ta) se, zelim vama se cim vec, cim lepsih dni.
m.

ursa pravi ...

Ne mi zamerit, ker ne odgovarjam sproti na komentarje, ampak danes sem se čist ob vsakem scmerila (pa še ene parkrat za dobro mero) in če razmišljam, kaj naj napišem nazaj, je samo še huje.

Hvala. Saj vedno pravim, da je boljš, če je še koga kdaj isto matralo, čeprav zarad tega mene nič manj ne boli.

adj. pravi ...

Oprosti, če bo tole izpadlo brezčutno, za razliko od ostalih, ampak, zakaj se od pasjega lastnika vedno pričakuje, da igra boga? Mogoče si pa pes zasluži šanso, da gre sam skozi zadnji boj, da sam razčisti z večnostjo. Meni je precej grozljiva misel, da bi se nekega dne nekdo odločil, da je zame bolje, da ne trpim več in da me je bolje evtanazirati, ker bi se mu zdelo, da tako hočem. Če je pes kolikor toliko avtonomno in spoštovanja vredno bitje, bi morda morali razmišljati na ta način. Tolmačenje pasjih pogledov in "misli" se mi zdi nekoliko hinavsko. Ali jih res tolmačite nesebično?

ursa pravi ...

Ne zdi se mi brezčutno, ampak čisto matter of fact pogled z druge strani, s katerim se po svoje (vsaj v segmentih) strinjam.

Pomojem je vse skupaj posledica zornega kota. Jaz izhajam iz situacije, v kateri sem zdaj skupaj s svojim psom. In ta je taka, da ima štirinožec sarkom, ki se mu zadnja dva tedna širi s svetlobno hitrostjo. Kar je bilo možnosti reševanja, smo že dali skoz, potem smo se približno pravi čas ustavili (ker eno obdobje je tako, da bi kar rezal in rezal, čeprav veš, da bo skoz hitreje nazaj) in zdaj čakamo. Po zadnjem rezanju je prišlo komplet vse in še več nazaj v dveh tednih. Zdaj so samo še tablete za lajšanje bolečin.

Avtonomno in spoštovano bitje? Predvčerajšnjim se ni mogla na kavču uležt, brez da bi jo bolelo (bulo ima na levi sprednji taci v podpazduhi, zaradi česar vedno težje hodi in leži). Po parih poskusih se je s čudno skrivenčeno taco obrnila k meni, ker se ni mogla naslonit nanjo, jo je držala v luftu, zraven je pa jamrala. Ne vem, kako imajo to porihtano drugi lastniki in njihovi psi, ampak pri naju je to znak, da moram jaz nekaj popravit. Trn v blazinici, zapleteno dlako, piškot zaliman na nebo ... jebeni sarkom! Ja, vedno je tolmačenje na oslinjen prst. In ne, običajno ni nesebično. Ampak v tem primeru mislim, da si zamenjal sebičnost in nesebičnost. Zarad sebe bi jo najrajš nikol ne dala od sebe. Še čez par let bi objemala eno shirano trupelce ...

Ta njen rak je take sorte, da se bo po hitrem postopku nasral povsod, naprej potuje po bezgavkah, ampak ubil jo bo pa relativno počasi, ker bo šel na srce in na te stvari šele čisto na koncu. Ne bo se mogla premaknit z enega prostora na drugega, ne bo mogla sama it ven lulat, od bolečin bo totalno zadeta, še vedno bo pa lahko dihala. Verjetno ji ravno zato, ker je spoštovano bitje, hočem to prihranit. To samo dihanje. Ne zarad kakšnih blodenj o dostojanstvu. Ko šljivi dostojanstvo. Ko si z nečim tolk povezan, greš na globja vprašanja, ne pa da ostajaš na enem površinskem dostojanstvu. Al pa si to samo domišljam, kaj pa vem. Vse je mogoče.

Zame evtanazija ja, ampak samo od nekoga, ki mu zaupam, da bo to naredil od oka pravi čas. Od nekoga, ki me pozna, ki me zna prebrat, ki je bil tolk in tolk let z mano. Priseben in prisoten. Mene recimo ni strah svoje smrti, niti me ni strah bolečine. Ampak če bom enkrat prastara in bo očitno, da nimam pred sabo ničesar več, kot bolečinski delirij, od katerega sem totalno butnjena ... takrat mi bo kul, če me bo nekdo odklopil. Se mi pa smili tisti (zgoraj opisani nekdo), ki se bo moral odločit kdaj. In ja, niti me ni strah njegove napačne odločitve. Ko nekomu zaupam, se takih stvari ne bojim. Pa kaj, če bo v končni fazi stisnil knof dva meseca prezgodaj al pa prepozno? Pa kaj. Kolk se je pa teb stvari v lajfu idealno poklopilo? In to brez, da bi jih racionaliziral in idealiziral za nazaj.

Zadnji boj - to je v mojih očeh stvar pravljic. Večinoma izkrivljena predstava tistih, ki ostanejo. V mojem zdajšnjem kontekstu ni nič drugega, kot glorificirano trpljenje. Zato, da lahko nekdo tretji čez sto let piše fajn berljivo zgodovino. Junaške epe.

Ne vem. Na koncu prideva do my religion vs your religion. My imaginary friends versus yours. Moja filozofija proti tvoji. Jaz ne verjamem v razčiščevanje z večnostjo v zadnjih trenutkih. Ne verjamem v bogove (se mi pa zdijo dobra primerjava). Ne verjamem v take sorte šanse, ko nekoga pustiš, da se zvija od bolečin zato, da se bo (tudi) od tega očistil in pomiril z večnostjo. Verjamem pa v polaganje svojega konca v roke nekoga, ki mu zaupam. In pol ni važno, kaj naredi, ker sem v dobrih rokah. Tko nekak.

adj. pravi ...

Rešpekt, bolje imaš pošlihtane te reči od mene. Naredila boš tako, da bo prav.

ambala pravi ...

Urša, zelo razumem tvoj boj in upravičen je. Po tvojem zadnjem vnosu komentarja pa tudi že vem kako se boš odločila. Ne gre za igranje boga, gre za to, da mu omogočiš dostojno smrt brez prevelike muke in bolečin. Pes bi za tebe živel še 5 let v takem stanju, tako ga imaš rada in tako te ima rad. Živali stojično prenašajo bolečino, mi se filamo z aspirini in morfijem. Za živali je moralno, da jim olajšamo muke s smrtjo, za ljudi ne. Ne vem zakaj.
Urša, veliko poguma, predvsem pa poslušaj kaj ti pravi srce. Razum je preveč onesnažen (ne zgolj tvoj, od nas vseh).
Js sm s tabo!

Anonimni pravi ...

Joj, niti slucajno ne bi zelela bit na tvojem mestu in to se doooooooolgo ne (pa upam, da mi se vsaj ene 10-15 let ne bo treba, moja smotka je stara 22m).

Bozcek. Luna mu posilja enga :*,

Ribica

ursa pravi ...

Riba, mene je prvič stisnilo na njen sedmi rojstni dan, ko sem se totalno stulila, ker buhuhuhu, zdaj je pa že pol življenja mimo. Danes se mi to zdi precej komično, takrat sem bla pa od tega par dni čist narobe :)

In pol je blo do zdaj ok. Do trinajstega leta in tričetrt sem imela neverjetno vitalnega psa, potem pa kar naenkrat bum in v treh mesecih začetek konca, sredina konca in skoraj že konec konca. Zdajle se mi je nemogoče s tem tolk sprijaznit, da bi znala cenit vrednost hitrega odhoda. Če bi se nekaj podobnega vleklo par let, ne bi blo za nikamor. Ampak saj si predstavljaš - če nočeš, da nekaj gre, je kakršenkoli odhod nesprejemljiv.