Für mich soll's rote Rosen regnen

Če izvzamem rojstne dneve članov družine, v katero sem padla z neba (menda sem skliznula eni zmedeni štorklji iz kljuna), so v letu pomembni točno trije datumi. Približno taka je tudi kapaciteta mojih možganov, tako da se vse lepo poklopi. Moji možgani si zapomnijo tri datume in trije datumi so vsi, ki so pomembni.

Osmi marec ni eden izmed njih. Ne rabim praznovat žensk kar na počez in ne rabim praznovat moških na splošno in ne rabim praznika za črnce in za marsovce in za čebelce in metuljčke. Ne rabim opomnika, da je treba s sotrpini delat lepo, ker sem sama sotrpin in z mano se dela lepo in basta. Ko smo že pri tem - tudi novo leto praznujem, ko se mi zdi, zdi se mi pa nikoli na zadnjega decembra in prvega januarja. Praznik je, ko me prime. Na žalost me prime bolj redko, tako da večinoma z govejim pogledom in velikim vprašajem v glavi opazujem navdušene praznovalce tistega, kar se ravno praznuje. Kuševat in objemat kar tako se ne maram, prijaznosti od ljudi, ki me drugače komaj povohajo, ne rabim, dejstvo, da to kao počnejo vsi (namreč praznujejo), je pa v mojih očeh prej pomanjkljivost, kot prednost. Gimme a break. I'd rather sleep.

In tako sem danes seveda popolnoma pričakovano pozabila na splošne nevarnosti, ki name prežijo, ko stopim ven iz svoje bajte. Da nekaj ni v redu, sem pogruntala okrog osmih zjutraj, ko mi je šef lastnoročno spacal skupaj kakav. Še dobro, da sem ženska, ker če bi bila moški, bi si do takrat nakopičila že eno tono črnih pik, ker mi v očeh niso utripale rdeče neonke - osmimarec, osmimarec, osmimarec. Pol ure kasnej sem pridelala zajtrk, ki ni bil v planu, še eno uro kasnej sem pa na lotu, kjer vsaka zadane, zadela rožo. Pa še tista od lani je živa. Pomojem jih bo treba začet pobijat, ker se bodo drugač preveč namnožile.

WTF je to z rožami? Vsako leto moram tovorit domov v varstvo zelenje, ki bi bilo v moji oskrbi obsojeno na takojšnjo smrt. Tista dva kaktusa, ki jih imamo v službi (pa nista moja), sta deležna kvečjemu ostankov iz flaše, s katero zalivam žabe v svojem želodcu. Če vodice zmanjka, je ne zmanjka najprej za žabe, ampak morata štrikce na gatah zategnit kaktuska. Kadar me poleti pooblastijo za zalivanje česarkoli, si moram na steno obesit listek s toliko črticami, kolikorkrat moram zalit nehvaležen zahteven plevel, potem pa črtam črtice, da slučajno kakšnega dneva ne pozabim. Tuje rože so le tuje rože. In pol mi za kazen vsak osmi marec v službi podarijo - rožo. Veri najs. A ne bi naslednjič rajš investirali v kakšen šraufciger? Bi mi bolj prirasli k srcu.

Aja. Trije najpomembnejši datumi? Rojstni dan mojega psa, tisti petek trinajsti, ko sem spoznala svojega dragega in njegov rojstni dan. Življenjsko pomembne stvari :)