torek, 26. september 2006

Bicikle za vse!

(samo držte te budale proč od avtov ...)

Prejšnji teden mi je postregel z one genuine near death experience. Ene pet centimetrčkov je manjkalo, vmes je bil pleh, precej brzine in praznina med dvema ušesoma. Mamicu jim kakršnokoli že, ampak KAKO pri vseh svetnikih lahko čist vsak, ki ima živo hrbtenjačo, dobi klinčev vozniški izpit? Pomojem delajo test odzivnosti tko, da kandidate s prstom žoknejo v uč in če katerikoli drug del njihovega telesa trzne, so test prestali. Uč imajo pa itak še ta drug, tko da z vidom ne bi smelo bit težav. Saj ga ne bodo prav hudo rabili, ker po naših cestah se je očitno najbolj varno vozit miže.

Po novem držim zamero do vseh voznikov C2. Pridružili so se voznikom Puntov, Hond, kišt z grbi zakotnih vasic zgornje Gorenjske, prastarih dizlaških Golfov in Passatov, gajb, ki jim ne dela tričetrt luči, zlatih vozilc, korejskega pleha, športnih šajtrg, terenskih tankov, razpadajočih petic in kater, sfriziranih skoraj po tleh vlekočih se spak, srebrnih Vecter, avtekov, ki ne zmorejo zvozit ovinkov, brez da se vmes vsaj enkrat ustavijo, ogromnih dragih omar, ki so podedovale tresavico svojih geriatričnih upravljalcev ... ima njih mnogo in jaz imam slonovski spomin :)

Saj zastopim, da so zaspani, da jim je prejšnji teden nekdo zlomil srce, da so za zadnjim vogalom povozili miš in je to slabo vplivalo na njihovo psiho, da nosijo s sabo brazgotine svojega otroštva, da so zaposleni z izdelavo plana, kako bodo ravno danes pljunili šefu v jutranjo kavo, da so jim pred kratkim naredili lobotomijo in si od tega še niso popolnoma opomogli, da ... MA BEJŽTE VSI NA BUS IN NA VLAK IN NEHAJTE DELAT DREN NA CESTI! Za vami se vozim jaz in kolikorkoli mi je že vseeno, če boste iz sebe do večera naredili kriplja ali nekaj, česar ne bo več, tolk mi ni vseeno, da boste to isto naredili iz mene.

Naj vam bo jasno, da naslednjič ne bom tolk dobra, da bi se zadnjo miljoninko sekunde z vratolomnim manevrom izogibala kretenom, ki se brez razloga ustavijo direkt pred mojim nosom na sredi praznega vozišča in šele pol vklopijo vse štir žmige. Zraven imajo seveda odstavni pas, ampak to je za cmere in cigane. Ta pravi dedci (tud taki brez jajc in s kilo šminke na obrazu) to naredijo sred ceste! O ne, naslednjič ne bom tolk dobra. Naslednjič bom še boljša in bom nekomu po prej omenjenem vratolomnem manevru na licu mesta razbila zobe. Samo najprej moram v prtljažniku uskladiščit kakšen bejzbol kij, ker z mojo plišasto raco mi najbrž tak podvig ne bo ratal.

ponedeljek, 25. september 2006

Normal service shall resume ... soon?

K vem, da večina tistih, ki sem jim dolžna mejl, špega sem gor ...

Tunkam se v katran, valjam se v perju, posipam se s pepelom, hodim se solit, odhajam povsod tja, kamor me ne preveč prijazno pošiljajo. Total sem povožena od službe, podiram rekord v neprekinjenem glavobolu (ki je bil do zdaj borna dva dni) in prerokujem si vsaj še en komunikacijsko neproduktiven dan. Naredte si še eno ta dolgo kavo, udobno se uležte z nogami nad nivojem glave, mal se zamislite nad svetom (to bo ziher dolg trajalo) in se vdajte v usodo :) Vaše veke postajajo težke, vse skrbi vas zapuščajo, življenje je ena neskončna lahkost in zzzzzzzzzzzzzzzzzzzzz ...

Sej me je v dno duše sram. Prisežem. Pa ne pomaga kaj dost.
(če naute pridni, bom začela spet pesmce sem gor limat!)

torek, 19. september 2006

I'm squashing around

  • Ko drgnem svojo kolekcijo spodnjih zob, držim zobno ščetko v pravilnem squash položaju. To je dejstvo. Dokazuje ga drugo dejstvo, namreč tisto, da so bili zobje, ki jim je naključje podarilo prebivališče v spodnji čeljusti, danes zjutraj umiti samo na pol. Preveč me je rokca bolela. Sploh morajo pa tud bakterije imet kdaj praznik.
  • Noge se delijo na forehand noge in backhand noge. Moja forehand noga danes tera mak na konac in sem tik pred tem, da ji odpovem gostoljubje zarad nesodelovanja. Backhand noga je zaenkrat še v milosti in se ji ni treba bat deložacije. To predvsem zato, ker se mi misel na puzanje po svetu po riti ne zdi preveč privlačna.
  • Da je rit sestavljena iz dveh parnih mišic, je napaka v dizajnu. Zakaj naj me bolita dve, če bi me lahko bolela ena? Pravzaprav - zakaj bi me bolela ena, če bi me lahko bolela nobena? Zakaj imam že rit? Aja, saj res. Da se ne zvrnem naprej ...
  • Kolk te tišči na skret je relativno. Ko je edina vrsta hoje, ki jo obvladaš, pingvinska, se pošteno prepričaš, da te res na skret, preden se odpingviniš tja. Ah saj me še ne tišči zadost. Saj bomo zdržal. Tko luštno mi nogica spi, pa je ne bi zdajle budila (ker pol bo baraba spet bolet začela). Lulat? Kaj je to lulat? Razlož mi ta koncept. Ko je enkrat zadost hudo, se pa med pingvinjenjem seveda tolčeš po glavi, ker si pozabil upoštevat, da je pot do skreta naenkrat trikrat daljša (btw ... kdo hudiča je namontiral školjke v naši firmi v višino za prvošolčke? Iz njih je ja treba tud vstat, ne pa se samo počit nanje.)
  • Dve besedi. Izpadni korak. HATEHATEHATEHATE!
Včeraj prva blok ura squasha. Danes čutim sapice iz onostranstva. Štenge niso dobra ideja, sem se pa vseeno zvlekla v spodnje nadstropje Tomas Sporta na Čopovi, da sem si kupila nove dvoranske teniske. Ako že crkujemo, crkujmo v stilu!

(Squash je mega. Vi sploh ne veste, kolk mam lušten rumen lopar!)

sobota, 16. september 2006

Ovčice moje

Pravkar sem imela obisk in sem postala lastnica dveh svežih izvodov glasila Prebudite se. A niso Jehovove priče včasih naokrog delile Stražni stolp? Mater sem že stara. Tud tega ne vem, da so se posodobili. Kot običajno sta bila dva, tokrat moška in ker mi je težko zapret vrata nekomu v ksiht, poleg tega sem pa po komunikacijskem monsunu zadnjih dveh tednov zdaj sredi komunikacijske suše, sem se šla debato. Ako temu, da nekomu nekaj razlagaš, on te pa poskuša prepričat z vedno istimi argumenti, ki si mu jih že petkrat prej speljal na majava tla, sploh smem rečt debata. Nisem a priori proti religiji, čeprav nisem verna. Pozabite cerkev, govorim o veri! Mislim, da stvar ima svoje mesto in da se jo da pozitivno ovrednotit brez zapadanja v kregarije tipa bog je, boga ni. Ampak neskončno mi gre na živce, kadar nekomu razlagam svojo teorijo, ki večinoma drži vodo kot nepreluknjan kondom, pa me tip niti ne posluša, ker je zaposlen s tem, da šiba čez svoj mentalni arzenal in razmišlja, katero od vnaprej pripravljenih bomb mi bo podtaknil. Grow up. Nimam tko švoh možganov, da bi se me dalo spodnest z generičnim strelivom.

Pravzaprav ... mi gre to na živce kar naprej in so Jehovci samo poseben primer veliko širšega pojava. Če hočete, da vas bom jemala resno, moram imet občutek, da me poslušate in svojo komunikacijo z mano prilagajate okoliščinam. Torej tistemu, kar vam povem. Noben problem ni, če komurkoli zmanjka intelektualnega štrika in naenkrat naredijo možgani BLUP?. Nisem intelektualni snob. Pogovarjam se z vsakim, spuščam se na nivo, ki ga razumeva oba, včasih (sploh ne tako redko) sem pa tudi jaz tista s prekratko pametjo. Nikol ne morem bit pripravljena na vse, lahko pa prosim za nadaljevanje debate kdaj drugič, ko bom uspela zlezt čez svoj možganski BLUP?. Komunikacija je resnično izpolnjujoča samo, kadar sta oboroženi obe strani. Vprašanje je samo, če za tako komunikacijo sploh obstaja interes ...

Que pasa?

Kva ko bi mi spet mal pisarit začeli ...

Moj blogič je bil zadnja dva tedna Trnuljček, ker je imela njegova princeska na urniku stvari, ki so se ji zdele precej bolj smiselne in so ji za trenutek ležale veliko bližje srcu. Na žalost se je izkazalo, da je življenje včasih podobno veliki računalniški firmi, kjer vsaj pol projektov propade in tako ima tudi moja pumpa okol sebe spet precej frej placa. Enter blogič. Zato pa so stare, nikoli do konca pogašene ljubezni. Da jih lahko izkoristimo, ko ravno nimamo kaj boljšega počet :)

Od zadnjič do danes se mi je dogajalo na polno. Par stvari za povedat, par stvari za zamolčat, par lepih, par grdih.

  • na psu sem tri tedne po operaciji skoraj na istem mestu našla začetek nečesa novega. Mislim, da je bula številka ena v rekordnem času metastazirala in sproducirala bulo številka dva. Počas jim bo treba začet dajat imena, tko kot tajfunom in hurikanom. Trenutno sem v fazi, ko se poskušam pomirit z dejstvom, da mogoče ne bo še enega leta ali dveh. Mogoče na koncu vseeno to bo, ampak ta trenutek moj zgornji štuk zahteva predelavo misli, da tega ne bo. Ergo ... jeba. Pes zdajle mirno smrči na postli poleg mene in si verjetno misli, da life is good. Upam vsaj.
  • nova služba je še vedno v svojem napornem obdobju. Prebrat moram triljon špehov dokumentacije in tisti tip, od katerega moram pobrat določeno znanje, preden zamenja službo, se je izkazal za ne preveč nadarjenega predavatelja. Po drugi strani je pa skupina fajn, noben problem se ni blo vklopit v čvek, nimam občutka, da sem prepuščena sama sebi in zarad tega sem kljub svoji vsakodnevni psihični povaljanosti in zmečkanosti kar optimistična. Domotožje za starim cimrom me je že minilo. Nimam sploh nobenega časa o tem razmišljat, tko da sem pomojem ozdravljena :)
  • dvignila sem rit in se spravila na squash. Ker sem perfekcionist in picajzlar (kadar meni paše), sem si našla vaditelja, da me nauči osnov, še preden uspem sama kaj hudo zabrljat in bi me blo treba od kakšnih čudnih navad odvadit. V četrtek sem imela prvo uro, že tri dni prej sem se pa pripravljala na to, da bom še tri dni potem invalidna. Yeah right. Prva squash ura - kako se drži lopar :) Polomljena bi bla lahko samo od tega, če bi se mi svet samodejno spodmaknil izpod nog in bi kresnila na zobe. Sem pa zdaj tolk bolj zaskrbljena zarad naslednje blok ure čist po načelu, da strah raste premosorazmerno s časom. Kolk jaz v torek ne bom mogla hodit ... Bom poročala. Pa slikco moje fenomenalno fotogenične opreme bom tud enkrat prilimala. Ko mi končno uspe kupit presnete copate.
Baj ze vej - počasi si začenjam iskat koga, ki bi hotel čez kakšna dva meseca začet z mano enkrat do dvakrat na teden špilat squash. Lokacija verjetno Ljubljana z bližnjo okolico. Zaželjeno je osnovno znanje squasha, ogromno potrpljenja, zanesljivost (da ne bo en teden ja, pol pa tri leta ne) in fleksibilnost pri planiranju terminov (ker se mi obetajo službene poti na večje razdalje). Dodatne pogoje si bom zmišljevala sproti :) Prijave na moj mejl. Tistemu enemu, ki bo verjetno spet glasoval za badminton ... tega se bom na podoben način lotila čez par mesecev, pa bom takrat objavila še en mali oglas.

nedelja, 3. september 2006

BitterSweet

Petek je bil pomemben dan.
Moj prvi v novi službi in tisti, ko so prišli izvidi za psa.

Menda je najtežje prvič zamenjat službo. Dvignit rit in rečt jaz mam dost. Upam, da je to res, ker je pri meni to dvigovanje riti trajalo eno manjšo večnost. Ko sem se enkrat odločila, mi je pa šiht (kot običajno) padel z modrega neba, samo roko je bilo treba stegnit in se ga prijet. Pogajanja so šla mimo v šusu, komaj sem vedela, da se vse skupaj dogaja meni, najtežja stvar mi je bila pravzaprav spravit skupaj spremno pismo za CV, kar sem pacala skupaj že po tem, ko sem vedela, da bo novi šiht moj. O kakšnih katastrofalnih mukah pri iskanju službe govorijo drugi, mi še vedno ni jasno. In ja, seveda vem, da je to direktna posledica tega, da sem programer. (Na tem mestu se vsi "lako tebi" osebki smejo spravit z moje grbe. Lahko bi vsakemu, ki ima probleme pri iskanju službe pokazala osle in mu rekla, da si je kriv sam, kaj je pa študiral solopetje (or whatever else), ampak nisem tolk naivna. Torej get off of me. I'm not in the mood.) Samo to hočem povedat, da z mojega brega morje izgleda mirno in bistro.

V petek sem se selila. Pospravila najbolj nujne stvari na stari lokaciji in se ovešena z njimi prestavila na novo lokacijo. Pri vsej enostavnosti pridobivanja novega šihta sem pozabila, kako me psihično zdela odcepitev od ljudi, ki so mi blizu. Tri cimre imam. Sem jih imela. Tiste tri, ki so zdaj moji bivši. Cimri. Tri tipe, ki so bili skupaj z vsemi omarami moje domače okolje. V petek, ko sem zlagala na kup prvo rundo za selitev, so vsi trije buljili vsak v svoj ekran in tista netipična tišina je delovala prav moreče. Po drugi strani je bilo dobro in prav, da so bili lepo tiho, ker bi se drugače jaz začela kisat v svojo papirologijo. Kdo se pa še cmeri, ko menja eno pisalno mizo za drugo? No jaz se tud ne bom! Resnici na ljubo sem bila dve uri kasneje tolk -><- blizu temu, da se na novi lokaciji scmerim v tipkovnico točno zaradi tega. Za hrbtom mi je v telefon blejalo glasno ženšče, pa se mi je milo storilo po preteklosti. Ne verjamem, da bom še kdaj del inventarja take dobre pisarne. Naključje je rabilo pet let, da mu je ratalo zmetat skup nas štiri. In edini minus moje menjave službe je bil, da sem se morala odselit. Ampak ta je bil pa res gigantski.

Nova služba ... ne vem še. Ljudje so prijazni, šef je fajn, dela je ogromno, plača je boljša ... samo trajalo bo kakšen mesec, da me mine domotožje po starem cimru. Do takrat bom pa tiščala glavo v delo.

Sredi tega prvega dneva na novi lokaciji so me klicali z veterinarske klinike zarad izvidov histologije za mojega psa. Sarkom smo ven izrezali. Velikosti manjšega kurjega jajca. Imam eno krasno sposobnost, da me panika zagrabi z zamudo. Kultivirano sem se zahvalila za klic, odložila mobitel in še eno uro furala racionalnost. Pes je star trinajst in pol, kar so spoštljiva leta. Tud če ne bi bil bolan, je vsako leto več čisti bonus. Vitalen je, zobe ima še vse, mal slabše sliši, ampak še vedno laufa in skače naokol, kar pomeni, da je kvaliteta njegovega življenja precej višja, kot pri marsikaterem mlajšem psu. Od operacije si je opomogel hitro, šive na trebuhu sem mu ven vlekla včeraj, počuti se dobro. In potem mi je končno v možgane zlezel ... jebeni rak. Kaj nama je tega treba. In zakaj prav moj cucek? Čist pokvarjeno popoldne sem imela kar naenkrat. Danes sem še vedno sredi tiste preobčutljivosti, ko zarad čisto vsake bule, praske, komarjevega pika in pravzaprav česarkoli, kar najdem na psu in je mogoče tam že tričetrt njegovega življenja, pomislim, da ga bo glihkar do konca požrl tisti njegov rak. Da samo čaka in se mi privoščljivo heheta izza vogala.

Vsake toliko časa sem za spremembo sposobna naredit preskok na drugo stran in začnem razmišljat, kako bedasto je urejeno človeško doživljanje. Moj pes je bil bolan, preden sem vedela, da je bolan. To, da zdaj vem, da ima raka (pa to vem že od lani, ko smo rezali proč z njega nekaj manjšega, prav tako rakavega, ampak drugače rakavega), ne spremeni dejstva, da je bil bolan že prej. In to, da je bolan, ne spremeni dejstva, da psi ne živijo petdeset let in da je moj že pri seniorjih. Prej me ni bolelo, zdaj me pa boli, čeprav se od četrtka do petka na njem ni spremenilo nič. Enak je, samo moje zavedanje je mal posodobljeno. Nič ne bi mogla naredit, da bi bilo drugače. Nič. Določeni deli življenja so sami svoji.

Odločiš se za eno takole majhno kosmatijo na štirih nogah, narediš iz nje svoj mali satelit, veš, da ga boš moral spustit od sebe mnogo prej, preden boš pripravljen, za povrh se ti zdi to še blazno fer, ker boš lahko zanj tam, ko bo odhajal ... potem te pa kljub vsej tej teoriji in kljub vsem globokim spoznanjem to odhajanje tolk besno boli in JAZ PA TEGA NE BI SPLOH!

Hvalabogu za par rok, ki se je ravno na petek odločil, da ima kakšen objem preveč in je izobesil znak PODARIM!