Invincible

Psi so dveh sort. Eni se za vsako resno al pa manj resno stvar delajo uboge do neba (nes me, nes me, nes me, sej se ti samo zdi, da sem nemška doga), drugi pa mislijo, da so superpsi. Moj spada v drugo kategorijo in upam, da sem se glede tega vsaj mal vrgla po njem. Z razrezanim trebuhom laufat za vsako letečo stvarjo mu ni problem, z razrezanim vratom žvečit brikete takoj, ko je tolk zbujen, da loči brikete od neužitnih stvari, tud ni problem, ker lačni pa res ne smemo bit. Če se reče, da se šivov ne praska, potem se jih zares ne praska, samo za vogalom od bajte se proč od radovednih pogledov meče ob tla in upa, da bo mrežica skupaj z gazo magično izginila. Še tolk bolj zabavno je, če je okol bajte pokošena trava, ki se jo uspešno pobere na mrežico in na hrbtu znosi v bajto, ker potem sostanovalci tako prikupno od besa skačejo pod strop zarad svinjarije :)

Moj štirinožec je v glavnem v redu. Danes je bil prvi dan sam doma in je mrežica še zmeraj cela in gaza na mestu. Gobec pa približno zdajle verjetno v polni skledi makaronov.

V sredo, ko sem čakala, da mi pri veterinarju vrnejo mojega psa minus bulo, mi je šlo ob dveh primerkih pasjeljubcev pošteno na smeh. Iskala sta nekaj za pucanje zob (pasjih jasno) in sta se zapičila v ene zelene žvečilne palčke, ki jih jaz, če bi bila pes, ne bi dvakrat pogledala. Btw ... jaz bi bla zlo izbirčen pes, ker vidim, da se to krasno obnese. Dobiš v svojo skledo izključno Barilla špagete in makarone, v pakelcu zrezkov je vedno eden zate, po pasje piškote ti hodijo v najdražjo pasjo štacuno, ker ješ glih samo tiste, po pasje konzerve ti hodijo v eno čisto drugo pasjo štacuno v čist drugem mestu, ker tud ješ glih samo tiste in vedno, ampak čist vedno, dobiš za polizat tretjino Magnuma, ki na konc ostane na palčki. Pasje življenje my ass. V naslednjem življenju bom moj pes! Enivej ... onadva sta kakšnih deset minut žonglirala s tistimi zelenimi paličicami, da sta se zmenila, kakšne velikosti morajo bit, da jih njun Fido ne bo niti naenkrat požrl, ker so premajhne, niti nosil kam zakopavat, ker so prevelike. Potem sta pa poklicala veterinarja (dohtarja! za pasje bolezni! z diplomo!), ker jima je samo on očitno lahko odgovoril na najbolj pomembno vprašanje.

Kakšnega okusa so tiste palčke :)

Falabogu, da nisem jaz ta študirani veterinar, ker jaz bi bla tolk nesramna, da bi eno palčko na lastne stroške odvila in demonstrativno ugriznila vanjo! Saj razumem, da obstajajo tud ljudje, ki poskusijo vse tisto, kar futrajo svojemu psu, celo enega takega poznam, ampak vseeno se mi zdi, da so v manjšini. Ergo se mi zdi rahlo do zmerno utopično spraševat veterinarja po okusu žvečilnih palčk za cucke. Kot bi spraševal prodajalca avtov, če ima auspuh okus po prekajeni slanini ... pejd ga sam lizat, če te zanima, a ne ...

Ko smo že pri bedastih vprašanjih, ki zaposlujejo človeške možgane - tud jaz nisem dost boljša od onih dveh s palčkami. Danes zjutraj sem gruntala, zakaj konji, ki se pasejo v ogradi, vedno čepijo na kupu na istem mestu. Vedno je do golega shojena ena mala zaplata nekje pri robu in oni vsako jutro stojijo tam, kot pribiti. V stilu beam me up, Scotty. Mal čudni so. Ker krave ... krave pa kot krave. Razsejane po celi ogradi. Mogoče živijo po načelu ignorance is bliss in so dost tupe, da jih ni ničesar strah, konji se pa bojijo premaknit z enega mesta, ker jih je strah svoje sence. Ja, ja ... inteligenca je prekletstvo :)

Zakaj se pravzaprav reče, da beseda ni konj?