sreda, 09. avgust 2006

Inside out

Ni ne vem kolk dober dan. Pa sploh nisem imela visokih kriterijev postavljenih, ampak mu je še zmer ratalo pridelat cvek. Sedite gospod dan, nezadostno. V kratkem pričakujemo reprizo in precej boljše rezultate! Ker tole ... je porazno. Pod pričakovanji. Bedno in ne omembe vredno. Utemeljitev sledi.

Noče padat dež

Ja, ja. Čist dobro se spomnim, da sem se par dni nazaj jadala nad tem, da pada dež. Ampak to je blo preden mi je bilo naloženo zalivanje vrta in vsega šavja, s katerim je ovešena bajta. Ako bi bilo po moje, bi imeli doma en plastičen fikus in solato bi kupovali v štacuni. Pa ni po moje, za povrh je pa tisti, ki diktira te stvari, navdušen vrtičkar, ki je ravnokar posadil vse mogoče flance, ki morajo preživet. MORAJO! Umm ... zakaj jih potem pusti v oskrbi nekoga, ki mu uspe crknit tud plastično rožo?

Da bi bla stvar še hujša, je za zalivanje vrta v rabi cela procedura. Natočimo vodo v lambar. Ne točimo je direktno iz pipe, ampak nujno uporabimo šlauf, da nam rata naredit čimmanjšo poplavo. Vzamemo jogurtov lonček. Skupaj z lambarjem in jogurtovim lončkom se v rdečih gumijastih škrpetah spokamo na vrt. Po vseh štirih prepuzamo dotični vrt (med fižolom, pod paradajzom, okol zelja in mimo kumar), ker je nekdo sadil flance, kjer je našel plac. Solata med vrtnicami? *rokca gor* Pri nas to imamo. Solata med kumarami? *mah mah* Pri nas. Solata okol štora od magnolije? *juhuuu* Zdaj vsaj vemo, zakaj je blo absolutno potrebno požagat mojo lepo magnolijo. Nekdo si je na nelegalen način (ko me ni blo doma) pridobil kvadratni meter vrta za svoje solatne flance. Z jogurtovim lončkom si pomagamo pri doziranju vode iz lambarja. Vsaki flanci en lonček. Ako smo nerodni in uspemo tri kaplje polit, je treba kasneje zlit na flanco še dodatne tri kaplje. Ehhh ... matematika je lahk včasih tud jako naporna.

Ko mi rata do konca namočit vrt, se spravim nad okrasno rastlinje na okenskih policah in okol bajte. Tu je v rabi popolnoma drugačna procedura, ki se je za nobeno ceno ne sme zamešat s prejšnjo. Rožice zalivamo z vodo, ki se en dan pari v šprickanglah. Pri tem pazimo, da jih ne utopimo in da ne poplavimo podstavka. Dodatno je treba vsako kanglo spotoma spet napolnit, ker drugač najkasnej naslednji dan sledi katastrofa, ker nimamo več s čim zalivat. To drugo postavko mi uspeva kar redno izpolnjevat, prvi dve pa ... če ste oko sokolovo s špegli kot dno od pirovske krugle in za povrh odlašate z zalivanjem do teme, vam ne ostane drugega, kot da se greste namakanje na slepo. Mislim, da je moj zalivalni entuziazem poplavljal. Nisem ziher. Oči so namreč zraven mižale.

Kot običajno je takoj po današnjem zalivanju vrta začel narahlo padat dež. Ki par ur kasnej še zmer ni nehal. Naj ga kuga bubonska!

Povozila sem nekaj ...

... kar je pred tem znalo skočit v luft, ergo je blo prej živo, pa ni več. Po ulici, kjer je omejitev 40, sem se peljala 30. Počaaaas. Mogoče je bil to problem, ker če bi peljala 200, bi se moja trajektorija ne sekala s trajektorijo neznanega letečega predmeta, ker bi bla jaz prehitra. Oziroma ... who knows. Mogoče NLP razmišlja enako. Je razmišljal. Ko je še lahko razmišljal.

Ko sem se slow motion premikala vzdolž pločnika, sem zaznala samo en fragment nečesa belega ali svetlorjavega, ki je izvedlo samomor direktno pod mojo sprednjo desno gumo. Zvok je bil podoben, kot če nagazite na prazno kompaktno kartonasto škatlo, v vzvratnem ogledalu je blo pa vidno samo še nekaj po luftu letečemu perju podobnega. Par sto metrov naprej sem se ustavila in izvedla inšpekcijo za primer, da bi blo treba od kod kaj dol postrgat, pa se ni videlo ničesar. Ko sem se pol ure kasneje peljala po isti cesti nazaj, ni blo nikjer nobene pešte. Kar se mene tiče, imam lahko še zmer na podvozje prilimano truplo, ker pod avto pa nisem lezla. Sicer sem pa v dobri družbi. Jaguarji imajo na havbi jaguarčka, moja kišta ima pa nekje v podvozju kakšnega sfaširanega papagajčka.

Nekje spotoma mi je sicer skočila v glavo ideja, da bi lahko slikala svoj prvi roadkill, ampak prvič - bleeeh in drugič - me je pred tem obvaroval vsemogočni, ki je moj prvi roadkill vaporiziral. Al se pa z njim zdajle masti kakšen potepuški pes. Slike čistega asfalta s podnapisom "kraj zločina" pa ne mislim objavljat. Kakorkoli že, upam da bo to za dolg prva in edina črtica, ki jo nosi moj pleh.

Častno omembo zaslužita še:
  • CV sem pacala skup dva dni - ker se je od mojih začetniških cajtov, ki se mi sploh še ne zdijo tolk daleč proč, vse amerikaniziralo in se po novem pišeta dve stvari. CV in spremno pismo. CV je pis of kejk. Spremno pismo - not so much. Kva naložiš, če nočeš izgledat preveč nalagaški, pa nočeš kopirat tistih deset standardnih primerov, ki jih najde gugl? Spoštovani. Let's cut the crap. Jaz hočem službo, vi imate službo. Let your people call my people.

    Vedno znova se sprašujem, zakaj se gremo vso to nakladancijo in bluzenje v prijavah za delovno mesto, če se pa točno ve, kaj se hoče. Znam napisat prijavo v verzih. Znam napisat prijavo s samimi tujkami (in bom celo za vsako vedela, kaj pomeni). Znam nabluzit hudiča in pol. Ampak zakaj, če pa iščem delovno mesto programerja? Dodatna cvetka je prišla v obliki zahtevka, da moram prosim lepo poslat dvojnik prošnje v angleščini. No problem. Ampak ZAKAJ? Če je pa vse skup samo blesava formalnost v eni slovenski firmi.
  • Berem Nabokova - Lolito. In mi pušča v goflji skoz slabši okus. Ne zato, ker bi bla slaba. Sploh ne. Bukla je še kar. Ampak skoz bolj me drži jeza na gospoda glavnega junaka, ker je tak kronan idiot. Ker ne vidi, kar jaz vidim. Ker se čudi, da se mu bo "ljubezen" vsak trenutek sfižila, pa je čist jasno, da nikol ni ljubil realnosti, ampak je ljubil iluzijo. Fantazijo svojih možganov utelešeno v stegencih otroka, ki noče plesat po njegovem velikem načrtu. Hja ... realnost ima eno zoprno lastnost, da se požvižga na vse popolne načrte. In jaz imam eno zoprno slutnjo, da bom še najmanj sto strani obsojena na blodnje tega butca, preden se mu bo izvolilo strgat.

    Mal čez polovico sem. Edina stvar do zdaj, ki mi je bila blizu, je bil naslednji stavek: "Naravi očitam samo nekaj - namreč to, da nisem mogel, naj sem si še tako želel, obrniti svoje Lolite narobe in pritisniti pohlepnih ustnic na malo maternico, k neznanemu srcu, k biserovinastim jetrom, h kaviarju pljuč in na par preljubkih ledvic!" Ta občutek, ko znotraj ni dovolj blizu, poznam. Velike ljubezni dajo velike, nore, neopisljive emocije. Ampak vse ostalo iz bukle mi je pa popolnoma tuje, od seksualne obsedenosti z mladostjo dalje. Nisem ziher, da me sploh še zanima, kako se stvar konča.
Dnevu v glavnem prisojam popravca. Pa hočem mojo mamico nazaaaaaj! Ker nočem več zalivat njenih rož!

7 komentarjev:

Ivana pravi ...

Oj! (kot vidiš, če preveriš uro, imam vreščečo nočno :-(((

anpak moram napisat, ker bom pozneje ziher pozabila...

Pejd brat roman z naslovom Vernon Gospod Little (avtor DBC Pierre)! Nujno! Direkt zate! Boš uživala v vsaki besedi! Prisežem!!! RRes!!!!!

tolk... zdaj moram pa spet zašetkat po sobi gor in dol... ah ...

Hirkani pravi ...

Zalivanje, moja filozofija: saj v naravi tudi raste brez cevi, šprickangel, jogurtovih lončkov, ipd... Okna imamo pa za ven videt, ne pa da so rože vmes.

Lolita: tudi sama sem se strašno težko prebila čez, zelo me je zamorila. Zdaj imam rahlo paranojo, saj imam osemletno hčerko. Ampak ne smemo pozabiti, da je to fikcija.

ka-ma pravi ...

Moj dedek je tudi zalival z jogurtovim lonckom in bil jezen, ce mu je kdo polil flance s sprickanglo. Meni se je to zmeraj zdelo odstekano, zdaj pa vidim, da ni bil edini. Zabavno! Ampak mene na kolena vseeno ne bi vec spravil. Cev je zakon!
p.s. Moje sozalje za magnolijo!
p.p.s Lolita -bljak!

miss.nymphee pravi ...

Ojoj zalivanje. Naša baka ma celo farmo paradajzov, paprik in feferonov. Obvezen pripomoček seveda jogurtov lonček, ona, ki je že zelo zverzirana, pa si občasno privošči kar flašo od mehčalca. Zadnjič ko sem bila zadolžena za zalivanje, sta dva paradajza nesrečno poginila, en pa jima je precej pospešeno sledil. Povedati za situacijo po telefonu sploh nisem upala, nekaj malega sem omenila le mamici. No, ta je previdno potipala teren in prišla do ugotovitve, da bi paradajzi znali poginiti zato, ker jih je baka prejšnji dan PIPSALA, ker se ji je zdelo, da jih napadajo uši. Odleglo mi je. ;)

ursa pravi ...

Ivana ... vreščeča nočna :|
Dons so me po radiu sred pomivanja prepričeval, da je čas po porodu najlepši. Zdej pa gruntam, kdo tle laže :) Hvala za literarni namig. Če maš še kakšnega, kar na svetlo z njim.

O jogurtovih lončkih imam pa sam še tole za povedat: ODREŠL SO ME!!! Mi ne bo več treba z njimi okol letat, ker prihaja glavni kmetovalec zvečer na prvi tir. Aleluja.

PIPS :))) Mega.

Ivana pravi ...

Ej, ampak RES pejt brat tega Vernona! ZNORELA boš od užitka! Čist totalno znorela! Garantiram! Poleg tega sem danes zvedela, da jih imajo v knjigarni Felix znižane po 2500 sit (hard cover!)

PS. Magari odloži Nabokova, če nimaš cajta za oboje, pa Lolitko dokončaj v filmskem formatu (tastaro veerzijo seveda, s Petrom Sellersom!), boš prej fertik... sluzast je itak oboje enako... ;-)

Lilit pravi ...

Meni je bila pa Lolita vsec... brez jeze in podobnega.