ŽBLJ

Vsak naslednji dan se začenja bolj povoženo, kot prejšnji. Ah ne, ne psihično povoženo, samo vsako jutro težje vlačim veke narazen in porabim več energije, da narazen tud ostanejo. Ne vem, al naj si prerokujem skorajšnji odhod na drugi svet, al naj začnem hodit spat ob osmih zvečer, ampak tole ne vodi nikamor. Pomojem rabim kakšen nadomestni del.

Danes zjutraj sem se čudila sami sebi, ker sem se enkrat za spremembo spomnila svojih sanj. Totalno povožena, ampak sanjarije pa z berljivimi črkami napisane na belo podlago nezavesti. Potem sem se pa postavila pred špegel in mi je na čelu pisalo, zakaj sem tako povožena. Sanje so resnica postale :) Sredi noči sem se zbudila ker zzzzzzZZZZZZZZZZ STOP! se mi je komar usedel zraven ušesa. Jaz seveda šut po buči in gremo dalje spat. Ampak ne, spet zzzzzzZZZZZZZZZZ STOP!, prej me je pa še ugriznil na stegno in stopalo. Krvolok. Nekaj časa sem opletala z roko okrog glave, nakar sem mu postavila zasedo na čelu. In on spet zzzzzzZZZZZZZZZZ STOP!, jaz pa ŠPLJAC po njem. Je moral bit obilen, ker je zasmrdelo po krvi. Sicer bi mi blo tisti trenutek vseeno tud, če bi si uspela razbit butico in bi zavohala svojo kri brez ovinkov čez komarjeva prebavila, ampak definitivno sem takrat speštala komarja, ker pol ni blo več zzzzzzZZZZZZZZZZ. In ker sem imela zjutraj na čelu dokaz, da ponoči mutiram v likvidatorja ...

In kaj sem ostalega lepega zadnje čase zganjala? Zafrkavala sem se z izbiranjem nove službe, izbrala sem novo službo, valjala sem se po sestankih za novo službo, sprejela sem novo službo, obelodanila sem, da imam novo službo in ta trenutek čakam na dan D za začetek nove službe. Majhen korak za ... eh nič, kar trpite z mano. Razglašam, da je to velik korak! Za vse. Zamenjala sem svojo prvo službo in hočem, da se mi ploska :)

Po vsej tej silni razvlečeni drami, tko ene pol minute po njej, sem se spomnila, da nekak ne bo glih primerno, če grem takoj po dnevu D na dopust in sem po hitrem postopku premaknila že pred pol leta za september planirane dogodke na tukaj in zdaj. Jutri zjutraj peljem svojo štirinožno princeso na izrez precejšnje bule neznanega izvora, ki se ji je naredila na vratu. V bistvu mi ni do tega, da bi razglabljala o tem, kako me je al pa ni strah, se mi pa zdi pomembno povedat tole: ne glede na to, ali gre za vas, vaše otroke, vašega psa, vašo najljubšo podganco al pa vašega personificiranega plišastega medveda, najdite si za tisto, kar vam je pomembno, dohtarja, ki mu zaupate. Po možnosti čimbolj brezpogojno. Ne nekoga, ki vas vzame v ordinacijo, ker ima glih plac. Ne nekoga, ki vas zastraši z avtoriteto. Nekoga, ki ga lahko vprašate vse in kogar beseda ima za vas težo. Nekoga, ki ste mu pripravljeni pustit brskat po sebi, če on pravi, da je to najboljša rešitev, ker mu zaupate kot dohtarju in kot človeku. Poiščite si nekoga takega, ker strahovi niso tolk strašni, če veš, da lahko zaupaš. In če gre kaj narobe veš, da ni šlo narobe, ker bi nekdo kar tako mal eksperimentiral in se igral. Dokler lahko iščete, si ne pustit odvzet te možnosti.

Jutri je torej dan ŽBLJ.