122/78 (ko sam živčan!)

Pomojem me bo konc. Dokler je blo 35 stopinj, sem imela rit parkirano v službi pod klimo, tja sem se primajala ob sedmih zjutraj, od tam sem šla ob sedmih zvečer in hudega mi ni blo pod milim nebom nič. Tud dvanajsturno čemenje na šihtu ni blo nič hudega, ker a) tralala, mi imamo pa klimo, ker b) tralala, vsi so na dopustu in ker c) tralala, lahk na šihtu te dni počnem skor kar se mi zljubi.

In potem se je začel monsun. Ne vem, če se vsemogočni tega zaveda, ampak jaz imam na najboljši dan normalen pritisk, na take uscane, zamočene in sive dneve, kot so na sporedu zadnje čase, se imam pa zarad nenadnega padca pritiska, ko mi kri iz podplatov ne uspe prilezt niti do kolen, problem že zjutraj pobrat s postelje. Ok, priznam, da je to tud priročen izgovor. Namreč dokler nisem imela pojma o delovanju človeškega telesa in se nisem znala branit na inteligenten način, so me vsi domači hiperaktivci grdo gledali, ker ne samo, da nimam enake barve oči, kot oni, ampak sem za povrh še lenoba. Zdaj, ko je dokazano, da imam nizek pritisk, sem pa fenomen in mi je moja lenoba (ki je definitivno iz rodu lenob, make no mistake about it), na pol odpuščena že vnaprej. Ostalo polovico pa pometemo pod preprogo na račun tega, da imamo v življenju popolnoma različne vrednote :)

Kakorkoli že, te dni sem mrtvo. Glava me boli, vsakič ko vstanem, se mi začne vrtet, kapaciteta mojih možganov nese približno pet sekund naprej, spim po dvanajst ur, brez da bi se vmes zbudila, pa nič se mi ne da počet (lenoba? I think not! Mam nizek pritisk, a veste ... pa bioritem (že spet) v riti :)). Pravzaprav mi za vse skupaj rahlo odzad dol binglja, ker bo že enkrat boljš, ko bo boljš, edino ena stvar se mi zdi zaskrbljujoča. Moj The Cunning Plan šepa na motivacijsko nogo. Idejno se sicer krasno razvija, v praksi ima pa trenutno slabe dneve.

Včeraj sem se nad vsem skup mal zamislila in mi nekak ni jasno, zakaj hudiča vedno po treh tednih začnem zategovat ročno. Če migam, se boljš počutim, lažje živim, boljš izgledam, manj žvečim zanič stvari, več samozavesti imam, zdi se mi, da sem nevemkaj naredila ... pa mi je še vedno težko tisto eno piškavo uro na dan porabit za miganje. Tisti, ki imate od vekomaj vase vgrajeno željo po miganju, zares pojma nimate, kako ogromno darilo vam je bilo dano. Zastonj. Univerzalno sredstvo za čiščenje psihe ste dobili v neskončnih količinah. ZASTONJ! Malokrat sem komu fovš ... no vam sem pa fovš. Tko. Enivej - včer me je po vsem razmišljanju prijel tak bes, da sem zalimala rit za eno uro na bicikel in sem vozila klanec, kolikor mi je zneslo. Pri normalnih temperaturah sem švicala v potokih, ko sem se pa končno rešila bicikla, sem pa naredila še tri serije sklec. Za kazen. Na žalost kazen pri meni običajno ni vzgojna in me danes kljub kolegu muskelfibru v rokicah in ramah ne vleče nikamor, sploh pa ne na en lušten regeneracijski sprehodek. Me boli glava. Nizek pritisk ... you know.

Če odštejem izvedbeni konec (sux big time), se pa The Cunning Plan prav simpatično debeli. Prejšnji teden sem našla svojo fensi nikol rabljeno kolebnico. Mislim ... našla je mogoče mal napačen izraz, ker mi dotična kolebnica že tri leta kaže osle direkt v ksiht viseča z enega in istega ključa od omare. Počila mi je na glavo, ko sem šarila po omari in sva si tako po dolgem času spet padli v objem. Ergo bom ubrala boksarsko linijo in se bom naučila hopsat s kolebnico. Poleg tega sem uvedla še prej omenjene sklece, trebušnjake in izpadni korak. Ako vam zaupam, da so mi od vsega tega najljubši trebušnjaki (taki ta zajebani prosti z nogami v luftu), potem vam bo približno jasno, kakšna kazen božja sta zame ostali dve stvari. Samo laufa se pa ravno zarad teh stvari velik boljš.

Teoretik sem vsekakor dober. Za izvedbo vse te teorije bi blo pa najbrž fajn kakšnega cigota dobit, da bi to naredil namest mene. Bi blo prej kaj konkretnega od vsega skup.

Zdaj grem pa pogledat, če je ostal kje še kakšen muffin. Dons so bli čokoladni. Menda so fajn za nizek pritisk :)