nedelja, 18. september 2005

Sončni mrk

We are all suffering and in our suffering we seem to like to make others suffer too and maybe there's a way around that.
-- Dale Peck

Če dovolj časa delaš luknje v podstavek, se ti tisto, kar je na podstavku, slej ko prej zruši na glavo. Koga boš potem okrivil za svojo nesrečo? Tisto, kar je na podstavku, ker je padlo dol? Podstavek, ker ne zdrži tvojega nedolžnega vrtanja? Gravitacijo? Material? Luknje? Karkoli, samo tistega ne, ki se je spomnil, da so luknje fina ideja.

Ravnokar preživljam posledice enega takega rušenja, ki se je zelo intenzivno pripravljalo zadnji dve leti. Oseba A in oseba B sta se pred tolk in tolk desetletji prostovoljno odločili, da bosta ostanek življenja preživeli skupaj. Ker sta obe tradicionalista, zanju ta konkretni ostanek življenja, ki zadeva njiju, traja do konca življenja. Kar je bedarija samo po sebi, ker oseba A in oseba B nista sposobni prigurat skupaj do konca ostanka življenja, brez da drug drugemu omračita um. Al pa morda sta sposobni, pa nočeta. Na tem mestu se mnenja razhajajo. V ponedeljek, sredo in petek velja prva trditev, ostale dneve v tednu pa druga. No in pred kratkim je prišlo do velikega poka.

Kako si lahko nekdo, ki se ima za inteligentnega, čustvenega in pravičnega, dovoli svoje frustracije zdravit na nekom drugem? Kako mu ni jasno, da zakon ne pomeni, da imaš svojo osebno igračo za psihološko izživljanje in brisanje podplatov vanjo? Da nihče ni tako popolnoma brezkompromisno tvoj, pa če miljon papirjev pravi, da je tvoj. Kako ljudem ni jasno, da je treba človeka, ki si si ga konec koncev sam izbral, pazit in poskušat razumet in če pogruntaš, da ga ne moreš razumet in nočeš pazit, pobereš šila in kopita in greš dalje. Pa kako hudiča si izbirate partnerje? Po modrih očeh in rjavih laseh?

Mene te stvari prav peklensko bolijo, pa čeprav se mi dogajajo iz druge roke. Gledam tisto počasno zlobno vrtanje lukenj, kažem s prstom, da to ni v redu, pa nič ne pomaga. Poslušam občasno sarkastično obrambo pred temi luknjami in po štirinajst dni skupaj pazim, da se ne spotaknem ob surlo, ki jo potem vlači za sabo luknjač. In eno nedeljo navsezgodaj zjutraj doživim sesutje cele konstrukcije in popoln blackout tistega, ki je šraufanje v kolena tako dolgo prenašal in potem, ko se iz ruševin samo še kadi, moram gledat histerijo in paniko tistega, ki je luknje delal, ker revček ni vedel, kam vse to vodi. Smili se mi sicer nihče, ker sta za tako godljo vedno potrebna dva in ko se stoji do vratu v dreku, ni noben čist, ampak boli me pa vseeno.

Vsi tisti, ki se vzajemno žrete in si kradete živce ... a vam je tko težko bit prijazen in se kdaj ugriznit v jezik? In a vam je tko težko potegnit črto in it, če ne morete bit drug z drugim prijazni? Saj vas nihče ni silil, da ste skupaj. Pa izgovori kot so otroci in denar in kaj bo pa sosed rekel ... sosed bo rekel "kakšne budale" in bo na vse skup po najkrajšem postopku pozabil. Biti skupaj samo zato, da niste sami in samo zato, da ne izstopate iz množice tistih, ki so poparčkani? Get a spine and move on!

(Napisano pod vplivom enega samega dogodka in niti slučajno prenosljivo na katerikoli zavožen zakon. Hvala za razumevanje.)

četrtek, 1. september 2005

Suženj išče gospodarja

Redni mesečni dve uri za depresijo.

  • že spet je nov mesec, pa še s starim nisem opravila.

  • glihkar bo konc dopusta. Tud z dopustom še nisem opravila.

  • ampak jaz pa nooooočem nazaj v službo, no (edin s službo sem očitno že opravila).

Gledam naokol in poslušam ljudi, ki kljub spodobni dolžini izobraževanja (ki je v nasprotju z mojim ponavadi zaključeno s pripadajočim papirjem) ne dobijo službe. Pa sto prošenj, pa nobenega pozitivnega odgovora, al pa kakšno levo delovno mesto, ker se drugega zdajle pač ne dobi. Meni je spodobna služba padla v naročje še preden sem po odločitvi, da grem delat, dvakrat vdihnila in izdihnila. Brez kakršnihkoli poznanstev in zvez. Kar tko, z modrega neba. Prava študijska smer, mal priljudnosti na razgovoru in je blo.

Zadnja tri leta občasno resno razmišljam, da bo treba dvignit sidro in šibat dalje. Samo tako, kot sem se do zdaj tega lotevala, bom do penzjona grela isti stol. Malo me je strah, da ne bo nikjer bolje in ker tu, kjer sem zdaj, ni tako vnebovpijoče hudo, moja pamet iz tega periodično potegne zaključek, da je čist v redu, če ostanem. Nimam pojma, kaj se je zgodilo s "sledite svojim sanjam" in "izkoristite svoje talente".

Evo - en hitri priročni pro et contra (oziroma contra et contra):

  • (contra) ... izobraževanje je samo lepa beseda na papirju. Kar naprej se blebeta o tem, kako je to pomembno in potrebno, vendar se izobraževanje ne planira v delovni čas in je njegova izvedba prepuščena posamezniku. In to v industriji, kjer ne smeš niti par mesecev stagnirat, ker si takoj za v smeti. Ne ljubi se mi več po dvanajst ur na dan delat za fiksno plačo in še dodatnih par ur brskat naokrog in se učit nove stvari, zato ker moj šef misli, da bi se morala s tem znanjem že rodit. Pri takem urniku ne bi mogla get a life tud če bi hotela get a life.

  • (contra) ... eno navadno sranje od delovnih prostorov. Vsak človek ima drugačne potrebe glede svojega delovnega mesta in če ti petstoprvič povem, da hrup petnajstih drugih zaposlenih zreducira mojo produktivnost na piškavih 30%, bi se lahko potrudil uvesti kakšno steno v tem našem kurniku. Me prav nič ne zanimajo zasebni telefonski pogovori tajnice na drugem koncu sobe in ne maram poslušat bedaste muzke, ki jo na ves glas posluša kolega za vogalom. Če me plačuješ za to, da moji možgani delajo, potem jih vsaj postavi v tako okolje, kjer bodo lahko delali.

  • (contra) ... nobene usmeritve nimam in mi je ne dovolijo. Najprej sem na enem projektu, čez pol leta sem na drugem projektu, ki ima s prvim samo tolk veze, da se za oba uporablja računalnik in čez eno leto se znajdem na tretjem projektu, ki je jabolko prvim hruškam in drugim pomarančam. Močvirje je ogromno in najkasneje pri četrtem projektu se žaba izgubi.

  • (pro) ... plača je. Vsak mesec.

  • (contra) ... kateregakoli nadrejenega iz cveta možnih nadrejenih dobim, je verjetnost, da je povečini butelj (po človeški ali po intelektualni plati), približno 0,8. Nekaj gnilega je v sistemu napredovanja. Nekaj še bolj gnilega je v dejstvu, da je možnih nadrejenih od oka toliko, kot možnih podrejenih. Na glavo obrnjena piramida. Kako sploh preživimo?

  • (contra) ... naveličana sem tričetrt sodelavcev. Nič pretirano resnega me ne muči, samo več je dni, ko jih imam dost, kot je dni, ko se veselim, da jih bom spet srečala. Čist običajna želja po zamenjavi okolja, ko ni nikogar, za katerega bi rekel, da ga boš pa res pogrešal. Saj mi bodo šli drugi tud na živce, ampak bodo vsaj za nekaj časa "tisti drugi".


Nič. Tole je skoz bolj podobno obmetavanju moje službe z gnilimi jajci. Vmes sem pa še eno briljantno idejo rodila - kaj ko bi jaz blogirala svoje bluzenje na temo iskanje idealne službe. (Zdaj, ko sem pogruntala, da rednega pisanja česarkoli tud slučajno nimam v krvi, rabim jasno enih deset blogov. Da bo ja bolj očitno!) Ampak mi je nerodno, ker še ne vem, a se mi bo obrnilo v lenobo ali v zaresno akcijo ali pa v neskončno jadanje nad sedanjo službo. Bom za začetek to rajš počela pod svojim predpražnikom. Če se bo pa kdaj pometalo, se bo pa najprej tam.

Grem zdaj gledat, če šiht še pada z modrega neba tko, kot je pred par leti ...