nedelja, 18. september 2005

Sončni mrk

We are all suffering and in our suffering we seem to like to make others suffer too and maybe there's a way around that.
-- Dale Peck

Če dovolj časa delaš luknje v podstavek, se ti tisto, kar je na podstavku, slej ko prej zruši na glavo. Koga boš potem okrivil za svojo nesrečo? Tisto, kar je na podstavku, ker je padlo dol? Podstavek, ker ne zdrži tvojega nedolžnega vrtanja? Gravitacijo? Material? Luknje? Karkoli, samo tistega ne, ki se je spomnil, da so luknje fina ideja.

Ravnokar preživljam posledice enega takega rušenja, ki se je zelo intenzivno pripravljalo zadnji dve leti. Oseba A in oseba B sta se pred tolk in tolk desetletji prostovoljno odločili, da bosta ostanek življenja preživeli skupaj. Ker sta obe tradicionalista, zanju ta konkretni ostanek življenja, ki zadeva njiju, traja do konca življenja. Kar je bedarija samo po sebi, ker oseba A in oseba B nista sposobni prigurat skupaj do konca ostanka življenja, brez da drug drugemu omračita um. Al pa morda sta sposobni, pa nočeta. Na tem mestu se mnenja razhajajo. V ponedeljek, sredo in petek velja prva trditev, ostale dneve v tednu pa druga. No in pred kratkim je prišlo do velikega poka.

Kako si lahko nekdo, ki se ima za inteligentnega, čustvenega in pravičnega, dovoli svoje frustracije zdravit na nekom drugem? Kako mu ni jasno, da zakon ne pomeni, da imaš svojo osebno igračo za psihološko izživljanje in brisanje podplatov vanjo? Da nihče ni tako popolnoma brezkompromisno tvoj, pa če miljon papirjev pravi, da je tvoj. Kako ljudem ni jasno, da je treba človeka, ki si si ga konec koncev sam izbral, pazit in poskušat razumet in če pogruntaš, da ga ne moreš razumet in nočeš pazit, pobereš šila in kopita in greš dalje. Pa kako hudiča si izbirate partnerje? Po modrih očeh in rjavih laseh?

Mene te stvari prav peklensko bolijo, pa čeprav se mi dogajajo iz druge roke. Gledam tisto počasno zlobno vrtanje lukenj, kažem s prstom, da to ni v redu, pa nič ne pomaga. Poslušam občasno sarkastično obrambo pred temi luknjami in po štirinajst dni skupaj pazim, da se ne spotaknem ob surlo, ki jo potem vlači za sabo luknjač. In eno nedeljo navsezgodaj zjutraj doživim sesutje cele konstrukcije in popoln blackout tistega, ki je šraufanje v kolena tako dolgo prenašal in potem, ko se iz ruševin samo še kadi, moram gledat histerijo in paniko tistega, ki je luknje delal, ker revček ni vedel, kam vse to vodi. Smili se mi sicer nihče, ker sta za tako godljo vedno potrebna dva in ko se stoji do vratu v dreku, ni noben čist, ampak boli me pa vseeno.

Vsi tisti, ki se vzajemno žrete in si kradete živce ... a vam je tko težko bit prijazen in se kdaj ugriznit v jezik? In a vam je tko težko potegnit črto in it, če ne morete bit drug z drugim prijazni? Saj vas nihče ni silil, da ste skupaj. Pa izgovori kot so otroci in denar in kaj bo pa sosed rekel ... sosed bo rekel "kakšne budale" in bo na vse skup po najkrajšem postopku pozabil. Biti skupaj samo zato, da niste sami in samo zato, da ne izstopate iz množice tistih, ki so poparčkani? Get a spine and move on!

(Napisano pod vplivom enega samega dogodka in niti slučajno prenosljivo na katerikoli zavožen zakon. Hvala za razumevanje.)

4 komentarji:

Mayhem pravi ...

A misliš ti še kaj pisat, al greš v pokoj? ;)

LP!

ursa pravi ...

jz ... emmm ... ahmmm ... pomojem mislim še kaj pisat

mensezdi

sam zdej mi je mal nerodn :)

(kva sm pa vedla, da kdo sploh sem gleda ...)

Mayhem pravi ...

Gledam vsaj 1x tedensko pa sm vedno razočaran, ker ni nič :P Popravek.. ni bilo :D

Anonimni pravi ...

Madona, kakšna carica si ti!Kr kocine so mi šle pokonc, ko sm brala! Cist si zadela! Lp Nina