petek, 26. oktober 2007

Extreme Makeover

(... ker me vse skup spominja na tisti ameriški šov, kjer vzamejo eno človeško bitje z deficiti na zunanji strani, ga razstavijo na prafaktorje, vsak del obrusijo, polomijo, nazaj zlepijo in spolirajo in prafaktorje sestavijo nazaj v drugačno človeško bitje)

Moj sposojeni stanovanjček je v zadnjih dveh mesecih naredil nekaj malih korakov za človeštvo in nekaj ogromnih korakov zase. Od vsega tega korakanja sem sicer zmatrana jaz, ampak naj mu bo, ker je pridkan in mu še zmer ni crknila centralna. Sama ljubezen ga je.

Glavne štiri operacije, ki jih je moral prestati so takele:

Odklesanje svinjarije s skreta
Stanovanjčkov skretek je bil ob prevzemu zanimivih barv. Še vedno mi je žal, da ga nisem ovekovečila za zanamce, ker kaj takega tudi kameleon med gnilimi pomarančami težko spravi skupaj. Oranžno-rjava s pridihom črne, pri čemer je črna delovala kot zadnji stadij nekroze. Nisem si mislila, da drek na drek na drek v par letih rezultira v nečem tako barvitem.

No ampak kljub vabljivim barvam (uhh) mi ni bilo do pretiranega šarjenja po školjki, zato sem prvič v življenju odkrivala radosti zlivanja varikine down the drain. Zdaj je školjka bela in sijoča in verjetno tudi malo razžrta, ampak če moram jaz z debelimi rokavicami in gobo bezat izza roba stoletno sranje, potem se sme školjka tud mal žrtvovat. Dodatno sem skretovi dili skupaj z umazanijo najbrž dol zdrajsala tudi vrhnji sloj barve. Bomo itak menjali, do takrat je pa lahko invalidna in šekasta, samo da je čista.

Odklesanje sesalca iz svinjarije
Začasno sem podedovala sesalčič. Malo oranžno Philipsovo stvar, ki je spuščala glasove kot kakšna avionska turbina, pa nič pametnega ni posesala. Izvlačenje drobovja je pokazalo, da je noter vrečka iz blaga, za katero bajam, da ni bila še nikoli v svojem življenju spucana. Vsebovala je cementno kocko iz prahu in las, ki jo je bilo nemogoče spravit narazen in če ne bi bla tolk zoprna glede spoštovanja načela, da se tujih stvari ne meče proč, ne bi blo več niti vrečke, niti kocke. Zdaj mi je žal, da kocke ni več. Morala bi jo za lastnika uskladiščit skupaj z vrečko. Notranji filter je imel na sebi ene pol centimetra debelo plast posesane svinjarije. Lajk dis:



Zunanji filter je bil tolk prašen, da se je prašilo za njim, ko sem ga samo prijela za vogal in odnesla v lijak oprat. Potem, ko sem sesalčič po par dneh usposobila, inštalirala nove vrečke, posušila oprane filtre, obrisala prah z njega in iz njega, sem končno prvič posesala in ker sem navajena med sesanjem večkrat posesat tud krtačo, da se ne vleče svinjarija za njo ... me je skor butnil šok, ko sem prvič videla tole:



Levo je spucana, desno je nedotaknjena. Do pleha je bila med ščetince zabasana packarija, ki sem jo ven dobila samo z nožem, še prej sem morala pa krtačo razšraufat, da sem sploh prišla zraven. Ni čudno, da so ščetince vse pokvečene, če so pa na njih že kar rožice rasle od vsega prahu. Kolk sovražim situacije, ko moram najprej spucat stvari za pucat, da sploh lahko začnem pucat!

Na novo izklesanje kuhinje, kjer je že enkrat bila
Niti en ročaj omaric ni bil tak, da bi se ga človek pritaknil brez lateks rokavic. Niti ena vratca omaric niso bila take bež barve, kot bi morala biti. Notranjosti omaric so bile odete v sprijet prah in torej simpatično sive. Okrog štedilnika (zgoraj, zdolaj in naokoli) je bilo kompletno vse, s kozarčki od začimb vred, na gosto pokrito z mastnimi fleki. Napa je bila ... za odmontirat, ker se z njenega filtra samo še ta največje opice niso obešale. Posoda je bila skoraj vsa svinjska, tista, v kateri se kuha, je imela svinjarijo dodatno še permanentno zapečeno. Eden od piskrov je kazal jasne znake, da so ga po kuhanju makaronov brez pomivanja pospravili nazaj med brate, vse posode, v katerih se je grelo mleko, so sledove o tem ponosno nosile na robovih.

Kanta za smeti je bila ... ne vem ... mogoče nekateri mislijo, da mora bit kanta za smeti ogabna, ker bi se jim jo drugače zdelo škoda uporabljat za smeti. Tudi vse ostale tri kantice za smeti (kopalniška, skretniška in tista za papir v delovni sobi) so bile ogabne. Kuhinjsko smetiščno kanto sem morala odšraufat z vratc od omarice, da sem lahko spucala plesen za njeno plastiko. Saj je ne mislim lizat, ampak vsaj tolk je lahko čista, da sem jo pripravljena odpret brez rokavic in potem ne imet občutka, da si moram oparit roke, da se znebim packarije.

V mikrovalovki je bilo od bogvekdaj polito mleko. Na polici med čaji so se jagali pajki. Dile za rezanje so bile vse po vrsti totalno plesnive po zarezah. Jedilni pribor si je delil predal s fleki in prastarimi drobtinami. V predalu, ki je na prvi pogled vseboval trgovinske plastične vrečke za reciklažo, je bilo vmes polno mastnih plastičnih embalaž in podobnih odpadkov. Hladilnik je bil plesniv. Vrata od pečice ... eh, see for yourself:



Tisto med vratci od pečice in pečico so tone izgubljenih müslijev. Kuhinji sem pustila tri tedne svoje mladosti. Poln kufer jo imam, pa še ni konc. Tisti müsliji na primer so še zmer, kjer so bili.

So - last but not least ...

Preganjanje sovražne civilizacije iz spalnice
Spalnica je bila prva prioriteta in na žalost tudi najhujša rak rana. Ekskjuzmi, ampak ne bodo men med spanjem na glavo padale spore od plesni in ni šans, da bo tole spodaj moj razgled med udejstvovanjem v najboljšem športu na svetu.



Tale slika je sicer edini plesnivi kot v dnevni. Spalnice nisem dobila v originalnem stanju, ker se je moj predhodnik nekaj trudil s pucarijo. Po rezultatu sodeč jo je pleskal z vodo ali mogoče s kakšnim bio blaževim žegnom, ker je vse skupaj po njegovi intervenciji izgledalo takole



No, jaz imam občasno obdobja, ko me efekt tople grede in obremenjevanje okolja eno figo gane in tole je bil trenutek za izvlačenje težke artilerije. Nema bio. Postlo sem oblekla v plastično oblekico, spravila sem se na lojtro s kozarcem za vlaganje in penzlom in sem komplet plesen prepenzlala s Cloxom. Clox se je veselo cedil po steni navzdol in ker je bila plesen zeleno sive barve, so moji zidovi jokcali umazane solze.



Boljš. Definitivno boljš. Edino tisti sledovi od maskare po celi višini zidov ... pa še zmer so se videli fleki. Pa imela sem še eno flaško nečesa drugega, bolj toksičnega. S šprico. Proč pa ja ne bomo metali! Še enkrat sem se spravila na lojtro in vse kote popipsala z Belim. Pri tem sem pozabila, da ko pipsaš steno, se precej pipsanja od stene odbije. In ko pipsaš strop, narediš tak fin dež. Strupen. Na svojo lastno glavo. Razžrlo mi je barvo na zgornji strani štumfov in na majici, za lase ne vem, na ustih sem imela nagobčnik, poleg tega pa na srečo nosim očala in je bla škoda omejena. Zdaj imam tudi nedvomen dokaz, da nimam platfusa. Podplati na zelenih štumfih imajo take bele fleke, kot bi nanje prekopiral šolski primer odtisa normalnih tac iz učbenika. Tole je rezultat na stenah.



Very cool. Uniformna siva barva. Do tistega trenutka sem govorila, da malarije se pa ne bom šla, da imam rajš flekasto sobo, samo da je brez plesni, da se mi ne lub, da ne znam, da še nikol nisem, da nočem, da ne morem, da mi moja vera prepoveduje ... da pač ne bom. Potem sem uočila tole krasno sliko



in sem laufala kupit barvo :) Ker v navodilih piše, da je treba pred malanjem steno prepenzlat z Algicidom, sem nabavila še tistega in še tretjič prepenzlala vso kvazi bivšo plesen (do tu sem jo imela že mal dost in sem samo še čakala, kdaj bo konec). Med barvanjem z Algicidom mi je enkrat celo uspelo zlezt v vgradno omaro s ksihtom proti steni in barvat tik pred nosom - in se seveda od hlapov in smradu skoraj onesvestit. Torej otroci, al ne delat tega, al pa nosite zaščitno opremo. Saj je dost, da men par miljard možganskih celic zarad takih eksperimentov ne dela več.

Sobo sem pomalala z Jupol Citro, ki je specialno za stene nagnjene k plesnivosti, zdaj imam lepe bele zidove, kako dolgo bo to trajalo, bomo pa še videli. Voila.



Kar se mene tiče, se je splačalo. Moj dragi je sicer mnenja, naj se januarja pripravim na ponoven izbruh stenske civilizacije, ampak držim pesti, da moj dragi nima pojma. Eh, as if.


Tko.

Še vedno me čakata večina dnevne sobe in balkon. Okna in okenski okvirji povsod, razen v spalnici, so še zmeraj ogabno sivi (ampak se jih ogibam na kilometer). Z razredčeno varikino moram pomit ploščice (upam na za odtenek bolj bele fuge, but I'm not holding my breath). Nekako moram spucat radiatorje zgoraj pod rešetko. V kuhinji še nisem spucala pečice. Ravnokar že petič danes namakam odcejevalnik posode v Cillitu. Obloge vodnega kamna so v letih uporabe pridobile oranžno in črno barvo. Približno kot straniščna školjka. In ja, I know for a fact, da se je stvar uporabljala za odlaganje čiste posode. Kar gravž me mal strese od tega.

Tolažim se s tem, da tako, kot mora menda vsak moški napisat knjigo, posadit drevo in naredit sina, mora verjetno vsaka ženska kdaj lastnoročno izkopat kakšno tuje stanovanje iz gravža.

Upam, da je ta kdaj samo enkrat v življenju :)

sreda, 24. oktober 2007

Forum, forum na steni povej ...

Eno izmed pomembnih pravil sodelovanja na strokovnem (ali 'strokovnem') forumu je, da morajo imeti prispevki kratke naslove, ki dajo bralcu čimboljši občutek, kaj se za njimi skriva. Vsi HELP ME PLEASE, THIS IS URGENT umotvori so po hitrem postopku zaklenjeni ali brisani, čeprav imajo ravno taki zaradi človeškega firbca zagotovljen najširši krog bralcev.

Sem globoko tovrstna pravila spoštujoč uporabnik forumov. Poleg tega sem (očitno) uporabnik forumov z neobičajnim problemom, ki je zaradi globokega spoštovanja pomembnih forumskih pravil globoko potonil. Moj post z naslovom Iščejo se navodila za produkt XY-kitajc-me-je-naredu, je kljub ljubeči pozornosti, s katero sem ga sestavila, popušil na celi črti. Branost nikakva. Število odgovorov ... well ... očitno noben noče priznat, da ima isti XY-kitajc-me-je-naredu-in-ne-ubogam produkt. En odgovor. Ker sem si odgovorila sama :)

Naj bo torej tole obliž na mojo literarno prasko (sindrom I love to write but noone wants to read :)). Podnaslov ...

Kako sem po netu ganjala Kitajce

Prvi juriš (forumski)

Once upon a time so v neidentificirani športni štacuni prodajali laufsteze po fajn ceni (ne, to ni tiste sorte post, kjer se bom jadala, kakšen džank prodajajo za mali keš ... mogoče o tem kdaj kasnej, ko jo bom sploh uspela priklopit). Eno od teh laufstez sem pred kratkim skupaj s stanovanjem, kjer stoji, priposestvovala za določen čas. Ob tem so se navodila za uporabo in vzdrževanje uplinila, lastnik steze pa je v naglici med zapuščanjem stanovanja na temo vzdrževanje steze dvakrat zamahnil skozi zrak in izjavil, da je vse izi pizi, saj jo je treba samo redno mazat z oljem (ki se je, jasno, tudi uplinilo).

Trenutna situacija:
Laufsteza v enem kotu ringa pravi, da od sebe ne bo dala niti glaska, da so njene žnable zapečatene in hahaha, da vas vidim, inferiorna človeška rasa. Jaz v drugem kotu ringa izvajam koreografijo Inferiorna človeška rasa (z govejim pogledom in vsem tem ...).

Tehnični detajli:
  • steza je kitajska roba, model HK 1689, proizvajalec Nice Body Fitness Co., slikovni material in specifikacije dosegljive tukaj.
  • navodila za uporabo so MIA, prav tako vse morebitne pritikline a la vzdrževalni material
  • kje je bila steza kupljena, ni znano (razen, da je bila kupljena v SLO)
  • steza ni moja (tko da ne mene tepst!)
Strategije, ki do zdaj niso obrodile sadov:
  • obhod vseh večjih športnih štacun, kjer med drugim prodajajo noname fitnes opremo. O znanju prodajnega osebja o laufstezah na tem mestu ne bi, ker se ne bom znala več ustavit. Mogoče samo tolk, da nikjer(!) nič ne vejo o tem, da se morajo določene steze vzdrževat s silikonskim oljem. Prav tako nikjer ne prodajajo laufstez istega proizvajalca.
  • mail prodajnemu oddelku domnevnega proizvajalca. Prišel je odgovor s poizvedbo, kje je bila laufsteza kupljena in kakšen je moj naslov, potem se je pa z njihove strani ustavilo. Mogoče imamo trenutno samo medkulturne konflikte in ne znam prav delat s Kitajci.
  • okol obrnjenje interneta u potragi za kakšno elektronsko verzijo navodil za uporabo. Neuspešno.
  • prebrskanje bolhe in forumov v upanju, da kdo kaj podobnega ima ali prodaja. Neuspešno.
  • odšraufanje pokrova od motorja v upanju, da bo vzdrževanje steze self explanatory, ali da bo vsaj kje kakšna nalepka v kitajščini. Nope. Nada. Ni self explanatory.
Zdaj mi počasi mal zmanjkuje idej (razen da tistega Kitajca po mejlu še mal pod rebra sunem), zato obešam sem gor vprašanje, če ima mogoče kdo enako (podobno?) laufstezo in če se kdo tak slučajno najde, ali mi je pripravljen poskenirat ali skopirat navodila za vzdrževanje in uporabo. Prosim lepo. Če se ne bo našel noben princ v belih supergah, ki bi rešil svet, bom pa zelo hvaležna tudi za generična navodila, kako jo lahko vzdržujem in je po možnosti v enem letu ne pokvarim (preveč). Nekaj sem sicer v to smer na forumu že našla, ampak ne vem, ali je relevantno za mojo laufstezo.

Hvala mnogo (tud samo za deljenje mojih problemov)

ursa

Obdobje stagnacije

Vsa ponosna na svoj prispevek skupnosti (let me just ROTFLMAO a bit here) sem po objavi zgornjega bisera od posta čakala na kakšno gesto podpore, recimo razglabljanje o gnili kitajski robi in kitajskem uničevanju zahodne tekstilne industrije. Al pa vsaj debato o tem, kako je riž fenomenalen futer. Al pa mogoče kakšno generično izkušnjo z vzdrževanjem katerekoli lauf steze od kateregakoli proizvajalca postavljeno na kateremkoli koncu sveta. Kar tko, ker me je moj neobičajen problem spravljal ob živce.

Pa čakam, pa čakam, pa nič. No, to me samo po sebi še ni spravilo v slabo voljo. Pač - bizaren problem, primerno število interesentov. Nakar sem se malo razgledala okrog sebe in ugotovila, da vsak ČEVELJ TAPATA in PODLAGA post, v katerem je vprašanje kaj mislite o tem škrpetu oziroma po kakšni podlagi naj laufam, nagenerira v pol manjšem času petnajstkrat več ogledov in odgovorov, katerih vsebina je dosegljiva v stokratnih odmevih z enim gugl iskanjem. Um? Ljudje, jaz mam ja resen problem. Vi pa tkole.

:)

Drugi juriš

Kako že gre tisto - pomagaj si sam? Sem šla direkt še enkrat dregnit unega ubogega Kitajčka pod rebra. Pa je napisal be patient, I am very bizi with factory working all days. Jaz pa takoj slinasto nazaj, da upam, da si bo kmal lahko odpočil, ampak da krvavo rabim navodila in da bom hvaležna njemu in njegovi mami in njegovi babici in njegovi prapramiljonkratprababici. Naj si nekam zatakne svoj be patient (on o tem zadnjem ne ve nič). Danes sem dobila dve poskenirani strani iz navodil. Ime fajlov je v kitajskih znakcih. Extremely cool. Blazno sem ponosna nase.

Pridem torej domov, si petstoprvič ogledam razšraufano laufstezo in se odločim, da po navodilih sodeč ne bo take krize, če jo priklopim in o vzdrževanju razmišljam kdaj drugič. Še zmer namreč nimam pojma, kje točno se jo namaže z oljem, ker so navodila to pozabila omenit. Ampak o tem bomo razmišljal kasnej. Priklopim. Prižgem. Mi odleti varovalka. Pristavim lojtro, usposobim varovalko, ponovim vajo. Tokrat ne odleti varovalka in steza začne delat. Se spravim gor, hodim, hodim, navijem hitrost, laufam deset korakov in si skor polomim zobe. Jebeni trak zdrsava.

Mal poguglam, treba bo zategnit trak, pa mogoče namazat (kaj ko bi o tem kar takoj, ne pa kdaj drugič), pa ... oh, fuck XY-kitajc-me-je-naredu-in-ne-jebem-žive-sile produkt. Bom jaz to jutri, ko grem kupit imbuse in silikonsko olje in ene persene.

Mame jim kitajske!


In other news - prisežem, da (še zmer) delam na obljubljenem postu o odpravljanju plesni. Gabi se mi resizanje slik. Ne zarad plesni. Zarad resizanja. Saj bom ...

četrtek, 11. oktober 2007

Surrealizem

Včeraj, pol devetih zvečer. Čepim doma, priklopljena na službo, zraven mene stacionarni telefon. Dve uri prej je zvonil, pa nisem dvignila, ker noben, ki me pozna, ne ve tiste številke. Ob pol devetih spet zvoni. Ista številka. Firbec. Pa dvignem ...

nosljajoč glas: dober večer, sem študentka Barbara, delam blablabla (raziskavo? anketo?) za blablabla. A bi lahko govorila z enim od staršev?
moja pamet: oooh, this is gonna be so easy!
jaz: jih pa ni doma
ona: kdaj pa lahko pokličem, da jih bom dobila?
jaz: mogoče jutri ob tem času?
ona: v redu, na svidenje
jaz: adijo
...
jaz: ??? + *ogromne, svetleče, butaste okice (think deer in headlights)*
moja pamet: *se strese kot moker pes* ... ziher se mi je samo zdelo. Pejmo nazaj delat.

Če ni bila večna študentka pri petdesetih, je bila ziher deset let mlajša od mene. Naslednjič bom najprej po telefonu mamico vprašala, če lahk dvignem telefon :)

Glede na to, da je ravno sezona podeljevanja Nobelovih nagrad, podeljujem eno zvestemu bralcu mojih mejlov, ki je predlagal, naj danes, ko bo študentka Barbara spet klicala za mamico, povem, da je pet minut prepozna, ker je šla mamica pred petimi minutami v Indijo meditirat in ne vem, če bo še kdaj nazaj in naj tega nobenmu ne pove, ker me bo drugač socialna odpeljala.

Al bom pa naredila tko, kot moj bližnji sorodnik, ki se zanalašč oglasi v nemščini.

Al pa mogoče rajš ne bom dvignila.