torek, 20. marec 2007

Živalski vrt

Po dolgih letih (no ja, ene dveh) sem končno rešila največji problem, ki mi ga je povzročal Thunderbird. Zarad teh jajc sem se živcirala vsakih par mesecev na novo, in vsakih par mesecev sem se tudi na novo poskusila prepričat, da se moram sprijaznit s tako svetovno ureditvijo, kot so mi jo podtaknili drugi. Ni šlo. Brez izjeme se je živciranje pojavljalo jovo na novo do danes.

E nečeš ti mene!

Thunderbird je moj omiljeni poštni agregator, v katerega imam speljano vse, kar ni službeni mejl (tisto gre namreč v Outlook, pač za kazen, ker je službeno). Ene enajst poštnih predalov svojo bruhico pretaka vanj, lepo je vse razparcelirano po accountkih, vsak ima svoj inboksič in nasploh je vse pod kontrolo. Razen! Accountkov se ni dalo sortirat tako, kot se je meni zdelo. Tud po abecedi se jih ni dalo sortirat. Sploh se jih ni dal nikakor sortirat in moj OCD alter ego, ki mora imet desktop bordo rdeče barve in gor ikonce od hrabrega miška in od domačih živali, je hodil periodično cmizdrit na mojo ramo, da on tko neposortirano ne more živet.

Enter Folderpane Tools. Odgovor na vse moje neuslišane molitve (po novem uslišane). Dodatnih deset luksov k luči življenja mojega OCD alter ega. Takoj po odkritju tega nepogrešljivega orodjeca ob devetih zjutraj sem soglasno ugotovila, da je za dons deu narjen in sem hotla it domov. Sljužba se sicer ni strinjala, ampak briga me. Moja notranjost je danes sončna. Aleluja. Thunderbird rulz.


PS. Tud v Firefoxiču ne morem živet brez dodatkov. Zarad All-in-One Gestures uporno maham z mišjo po navadnem Explorerju (ki me seveda ne jebe pol posto, pa bi se me lahk usmilil), IE Tab imam za tiste inferiorne pejdže, ki se ne znajo narisat v alternativnih oknih v svet, Linkification imam namest kopipejst (kje se mi pa lub), Download Statusbar imam, da mi ni treba iskat kletke z DLji, brez Tab Mix Plus mi pa itak ni browsati. To so samo tisti ... najbolj osnovni. Pa tak halo sem počela, ko sem se šla prestavljanje na Firefox. A sad. Zaljubljen sam :)

Pis viz ju.

ponedeljek, 19. marec 2007

Stari in tečni

What the fuck. What the fuckity fuck.

  • Blogger je en kup kadečega se ... umm ... eh. Včer so me prisilili, da sem prešaltala iz starega na novega. Nisem mogla do bloga, dokler se nisem blagovoljila prestavit. Novi je idiotski. Ne rabim jaz nikakršnih končkov kode in drag and drop sranja. Če bom kaj hotla, si bom sama naprogramirala in žoknila v template tja, kamor se bo men zdelo. Čist sem besna, ker mi je tisto črno blogersko sranje prekrilo zgornji beli rob na Glisti, poleg tega imajo pa v IE čžš-ji zabavo po svoje. Ma ko jih šljivi. Uporabljajte kaj druzga. IE je passe.

    Sploh ne bi o tem, da je migracija na novi Blogger trikrat crknila, preden je kaj ratalo. Sem bla na tem, da v primeru izgube celotne literature obesim na blog obvestilo, da mam vsega dost in odhajam v puščavo. No ja, tokrat naj vam bo.
  • Sneg? Bi bil krasen, če bi se vsi nesposobneži, ki mislijo, da je treba po čist spodobnih kolesnicah vozit dvajset, skidali s ceste, ko se jaz peljem domov. Dve uri in tričetrt! To je točno dve uri preveč. Pa za vsakim vogalom nesreča (a sem rekla stare mame domu na peč sedet, al kva?). Ne vem no. Če vas je strah plundre, rajš pejte s taksijem al pa z busom, ne pa da moram jaz obirat vse razrite kolovoze, ker vam je uspelo onesposobit glavne prometne žile s tem, da ste se kolektivno zvrnili v obcestni jarek. Kva vam pravzaprav ni jasno? Pelje se po kolesnicah, bremza se s spuščanjem gasa in s šaltanjem navzdol, z bremzo samo izjemoma, volan se drži z obema rokama, gleda se na cesto in predvsem se ne zganja panike.

    Dejte mi nazaj pomlad. Vseen lažje prenašam nesposobneže na suhi cesti, kot nesposobneže v zametih.
  • Grem spat.

Lucy in the sky with diamonds

V soboto sem šla po dolgem času enkrat spet po tisti ulici, ki sem jo imela dvajset let naštudirano v nulo. Pred bankomatom (strateško zlo primeren plac!) sem nagazila na kavarniško mizico z razstavljenimi buklami. Vse enake. Sami Kodrlajsasti pitoni. Če bi bil kje še kdo, ki bi se ga dalo oblajat, bi me mogoče celo prijelo razmetavanje s kešem, ampak ker sem tiste sorte, da se take stvari hitro zmislim in si še hitreje premislim, je bil trenutek zamujen, še preden se je dobro zbudil.

Or was it? Moja družba se je tri korake po bankomatu spomnila, da mora na bankomat. Par mojih zdolgočasenih obratov okol svoje osi kasneje je na prizorišče prilezel tudi lastnik cestne knjigarne. Pa ga gledam in še mal gledam in se mi zdi kot eden izmed kraljev ulice, ki so moja šibka točka. Pogledam v denarnico, vidim dvajset čukov (suša je, suša), si mislim, da bo to ziher premalo za eno buklo in vmes, ko si to mislim, je oni že začel pospravljat. Ajajaj, ja nič - pol pa akcija. Izkazalo se je, da je dvajset čukov ravno zadost (specialni popust in to ...), kaj je Kodrlajsasti piton sem vedela (kar ene bukle na slepo verjetno ne bi kupila, ker jih že tko nimam kam dajat), nisem pa vedela, da mi je knjigo prodal eden od avtorjev. Ko sem jo hotela že pograbit in se spokat (tip ima probleme z motoriko, pa bi jaz to vse kar sama) je rekel, da se hoče še podpisat. Da sicer lahko samo še z levo kakšno črko napiše, ampak M in J mu še ratata. In zdaj imam Kodrlajsastega pitona podpisanega od avtorja.

Ok, popravek - zdaj imam Kodrlajsastega pitona, podpisanega od avtorja in prebranega od začetka do konca še v istem dnevu. Pa sam mal sem ga začela brat ... pol ga pa nisem mogla nehat brat do dveh zjutraj. Kodrlajsasti piton je zgodba o narkomanskem življenju. To vam zna povedat tudi stric gugel. Tisto, česar vam ne zna povedat je, kakšen občutek boste imeli, ko se vam bo kodrlajsasto usedlo v možgane, da se vam take zgodbe dogajajo za hrbtom, pred nosom, za prvim ovinkom, tu in zdaj. Piše o kiosku in jaz se tega kioska spomnim. Piše o mostu in meni se zdi, kateri je ta most. Piše o tistem času, skozi katerega sem šla jaz, v istem mestu, po istem asfaltu, ampak po eni tretji strani. Kaj vse so videle stene, ki so kdaj gledale tudi mene.

Tričetrt knjige sem doživljala deja vu in se spominjala otrok s postaje ZOO. Tričetrt knjige se mi je zdelo, da berem mal drugač napisano postajo ZOO. Sem bila najprej kar malo razočarana, dokler se nisem vprašala, zakaj se mi tko zdi. Moje spoznanje je, da je narkomansko življenje precej enodimenzionalna stvar in se iz njega ne da naredit vsakič drugačnih rožic in ptičkov, če je pa vse ena sama gonja za naslednjo omamo. In se ne da napisat vsebinsko zelo različnih knjig, če je pa edina razlika med enim in drugim zadrogiranim lajfom tisto, kar je zunaj njega, ne pa tisto, kar je znotraj. Katera mama se zlomi in kateri oče se skrije. Ali obratno, saj ni važno.

Ne poznam takega občutka omame. Pojma nimam, kako izgleda tovrstna pozaba. Nikoli nisem imela želje po takih eksperimentih in je še vedno nimam. Ne vem niti, kako je biti pijan. Ne morem se poistovetit niti z enim delom zgodbe. Od daleč razmišljam o moči odvisnosti, o begu od realnosti in potem o begu pred bolečino, ki pomeni ponoven vstop v realnost. O začaranem krogu, ko veš, da moraš ven, ker znotraj ni nič, pa vseeno ostajaš noter, ker se bojiš splazit čez rob nazaj ven. Rob reže. Zunaj je mraz. Znotraj je strah. Kakšno je življenje teh ljudi, ko so še na svetli strani? Tudi moje je tolikokrat gnilo, da sem nehala štet, pa nikoli ne iščem lebdenja nad oblaki. Koliko bolj brezizhodno in pesimistično se zdi življenje nekomu, ki gre kljub posledicam rajši lebdet?

Sočutje? Ne vem. Ja in ne. Težko mi je čutit sočutje do nekoga, ki se znaša nad drugimi. Bolezen gor al dol. Težko se mi je znebit misli, da saj si je večino sam kriv. Težko mi je čutit z nekom, ki si sam izbere pot v pogubo, potem pa joka, da je težka. Ni mi težko pomagat, mi je pa težko izbrskat iz sebe sočutje. Droge se mi nikoli ne zdijo nesrečno naključje. Saj smo se imeli vsi priložnost spotaknit ...

Kodrlajsasti piton. Ena resnica, razparcelirana na par oseb, povedana v več glasovih. Knjiga o lažeh, upanju, samoprevari, nasilju. O tistih, ki od lakote po lahkosti jedo svoje lastne noge in o čisto drugih, ki žrejo tiste, po katerih so splezali na vrh. O padlih in o tistih, ki se vzpenjajo po njihovih hrbtih. O ljudeh, ki jih srečujemo vsak dan, pa sploh ne vemo, kakšnim psihološkim prepadom gledamo v oči. Kadar gledamo v oči. Marko Ješe. Bivši narkoman. Ne prosjači, ampak prodaja knjigo. Fajn knjigo. Dvejst čukov well spent.

Pa Branko Gradišnik tud ni od muh :)

petek, 16. marec 2007

Humphrey, we’re leaving.

I could be brown, I could be blue, I could be violet sky ...

Dons se mam tkole. Uglasbljenje mojega počutja me je ujelo na poti domov, kar pomeni, da sem imela mobilne pevske vaje (kva? a vi ne pojete, ko ste veseli?). Sicer imam precej posluha, ampak si ne želite bit z mano v avtu, ko iz čistega navdušenja nad ničemer konkretnim skupaj z radiom tulim, da sem lahko vijolično nebo. Razen če ste podobno kresnjeni in bi peli duet. Dons se mam fajn in se mislim tega oklepat do zadnje slamce!

Po fenomenalnem torkovem popoldnevu, ko sem prinašala noter lepe stvari za cel mesec nazaj (šla po sili razmer domov že ob treh, enkrat za spremembo videla popoldansko sonce v živo, se z razigranim psom sončila na pasjem sprehodu, prekladala kamenje po travniku (kar je najljubša pasja igra), se cel večer grela v najtoplejšem objemu in pristala v lastni postli way past bedtime) in dokaj zadovoljivi sredi (dobila vseh miljon tablet za ta malega bolnika in izbrala barvo svojega bodočega avta) imam še precej optimističen četrtek. Mal me po občutljivem delu dušice boža občutek, da sem rešila svet, ker sem šla na krvodajalsko, dokončno sem se pa scedila v sladkorno lužo, ko mi je okol vogala domače bajte zvečer nasproti s kamnom med zobmi prihopsal pes, ki ima danes prvič polno rit tablet in mu gre začasno temu primerno spodobno. Tko mal je treba. Obljubim, da bom enkrat do pojutrišnjem že spet jadna in pesimistična in nikakva. But until then - I could be vi-o-let sky ...

Za začetek bom mal razširila svoj kažipot. Oziroma za začetek pred začetkom sem nekaj časa nazaj preverila vse linke in na svojo grozo opazila, da sta mi gagnila dva od ljubših. Zaklenjena. Tri solze kasneje sem ju z vsemi častmi pospremila v zgodovino, ker ... well ... I hate broken links. Zdajle sem pogruntala, da je eden nazaj. Yohoho and a bottle of rum! V skladu s svojim neskončnim optimizmom (ki bo trajal do pojutrišnjem), z močjo svoje trme in s pomočjo telepatije že pol ure poskušam prisilit še ta drugega, da bi se odklenil, pa me ne šljivi. Torej uspeh petdeset posto in privezujem izgubljeno in ponovno najdeno ovčico nazaj za kol od kažipota. Mogoče bi jo blo treba za kazen ostrižt do golega :)

Preden pa res za začetek razširim svoj kažipot - od kdaj je ratalo iskanje zanimivih blogov tko zamudno in frustrirajoče? In od kdaj je najdenje zanimivih blogov tko redek dogodek? Na agregatorje se je za zanest nič celih nič s črto, uporabne blogrole so približno tolk ali še bolj redke, kot zanimivi blogi in pol sem prepuščena naključnemu blodenju naokol. A ne piše na kakšnem pomembnem pildku (a la deset zapovedi), da mi morajo bit take stvari prinešene na srebrnem pladnju in nežno potisnjene v goltanec? Če ne piše, pol bi moralo pisat.

Ok, čist resno imam problem. Politika me ne zanima. Reciklaža cajtengov in "pomembnih novic", ki jih je v istem dnevu zneslo še deset drugih kokoši, me ne zanima. Vici, premične slike in fotke kar tko snete z neta so mi brezvezni. Na kup nametani stavki, pri katerih je vsaka tretja beseda grdo zatipkana, me odbijajo (za boga milega, dajte enkrat prebrat svojo solato za sabo, no). Od očitno švoh slovnice me boli glava (pri čemer ne govorim o pravilih, ki se jih krši, ko se jih enkrat obvlada, ker se išče točno določen efekt, ampak o enostavnih slovničnih pravilih, za katere pisoči očitno še nikol ni slišal. S? Z? jao dečki, da vas mama vidi). Pubertetniškega natepavanja brezveznosti imam zadost v desetih sekundah. Razpredanja o istih miljonkrat na enak način prežvečenih življenjskih vprašanjih na nivoju osnovnošolcev tud. Obmetavanja z bedarijami in dokazovanja ad hominem še hitrejš. Najhujš od vsega me pa prizadanejo tisti blogi, ki imajo v mojih očeh zanimivo vsebino, pa so stilsko tako zmasakrirani, da niso berljivi. Obupno bedasto se počutim, ko grem sem in tja za svoj dnevni fiks brat prastare zapiske na svojem lastnem blogu, ampak včasih je to edina rešitev. Žalost. A se vsi svetovi tkole utapljajo v povprečnosti? Nekak sem čist zato, da ima vsak svoj glas in priložnost, da se ga sliši, ampak rezultat mi pa ni všeč. Vedno od nekod privlečem upanje, da bo nivo višji. Da bo tisti, ki hoče kvakat, tud imel kaj povedat. Da bo komunikacija zanimiva. Meni zanimiva :) Ampak tkole na splošno, ko je vse dosegljivo vsem, se po hitrem postopku tud vse izrodi. Facts of life. Živi in trpi. In poslušaj, kako ti v bistvu sploh ni treba, če ti kaj ni všeč.

No zdaj bom pa čist zares za začetek razširila svoj kažipot in hkrati popucala svoj On Trial folderčič. Prilagam spisek srečnih zmagovalcev, ki bodo za nagrado pribiti na mojo zeleno podlago (kdor ni srečen, se gre lahk solit, pritožb in reklamacij tukaj ne upoštevamo).

  • Ropotajoča Tjaša je tista izjema, ki v popolnosti potrjuje pravilo, da se mišice in užitna zaporedja besed izključujejo. Eno mojih najljubših odkritij z zdravilnimi učinki je, odkar sem nad fitneserji nazadnje obupala in se spet enkrat sprijaznila s stereotipom (They not veri articulate. Mostli). Po novem se lahko hvalim, da sem našla iglo v kopici sena.
  • Če bi obesil na blog samo tole in nič več ... "Kaj je potrebno, da bi šla mravlja v posteljo z medvedom? Najprej ena velika, podaljšana francoska postelja, da bo imela mravlja dovolj prostora. Druga stvar je kozarček zelenih oliv, ker jih ima mravlja po seksu rada." ... bi si že zaslužil pribitost na zelenje. The one and only - Kobroblog.
  • Da sva s kinkijem povezana po skrivnostnih kanalih sem pogruntala, ko je on s svojim stolom stregel po življenju smokiju v približno istem trenutku, ko sem jaz na drugi svet z isto metodo pošiljala čips. Takim kozmičnim silam se ne gre upirat.
  • In še tista žbljžnj, zarad katere se mora človek na novo učit abecedo (greek is zee nju ingliš) :) Ker moram svojo preteklost končno enkrat sprejet z odprtimi rokami, ne pa se panično skrivat pred njo. BŠS se uklanjam usodi. Ampak samo tokrat :)

nedelja, 11. marec 2007

Here today, gone tomorrow

Dve nadstropji nižje slišim svojega psa pit vodo. Vsako stvar, ki jo naredi, isto stvar, ki jo je prej počel štirinajst let, zdaj spremlja vprašanje, kolikokrat še. Včeraj sem se za njim sprehajala po travniku, premlevala to isto stvar in ožemala svoj robec. Tko gre to v življenju. Circle of life in jaz sem na napačnem ovinku. Pred dvemi leti sem čas štela v letih. Pred šestimi meseci sem prešaltala na mesece. Zdaj je za tedne že prepozno in nama odtekajo dnevi. Upanje, ki vedno umre zadnje, je v zadnjih zdihljajih.

Zraven premišljujem o tem, kako je prepoved evtanazije na ljudeh pravzaprav the easy way out. Če se postavim v idealni svet, seveda. V tem našem dvoličnem, pridobitniškem, muko-moja-zgin-h-komu-drugemu svetu je poleg tega, da je the easy way out, tudi zajezitev vsesplošnega evtanaziranja vsakogar, ki se temu ne more upret. Ampak v idealnem svetu, kjer naj bi humana evtanazija bila res čisto zadnji izhod za tistega, ki trpi ... ubogi tisti, ki bi se moral namesto njega odločit, kje je meja med biti in ne biti več. Kdaj življenje ni več kvalitetno? Kdaj je bolečina preveč boleča? Kdaj te je moj sebični ne-morem-brez-tebe pripravljen spustit? V tem, da nimamo druge izbire, kot da zmignemo z rameni in čakamo do konca, je eno veliko olajšanje. Včasih, kadar moramo it skozi cel spekter bolečine tistega, ki nam je blizu in kadar se nas umiranje, ki mu ni konca, res dotakne, bi se še znali odločit. Ampak za veliko, molčečo večino je to, da se jim ni treba odločat, čisto olajšanje. Saj se bo samo uredilo, ko bo prišel čas.

Vedno se mi je zdelo v redu, da imam za svoje živalce možnost evtanazije. Enkrat sem že šla skozi to, ampak takrat je bilo potrebno muk odrešit želvo in zame želva nikol ni bila isto kot pes. Imela je svoje stekleno bivališče zraven hladilnika in se je bolj malo brigala za svet. Po osemnajstih letih so šle rakom žvižgat njene ledvice in ko je začela dihat kot kakšen prastar astmatik in je zraven nehala jest, smo vedeli, kje smo. Šele potem sem ugotovila, da je enega od tistih zvokov, za katere sem bila prepričana, da jih spušča želva, proizvajal hladilnik. Dokler se nisem preselila, me je spominjal nanjo.

Zdaj nas ne matrajo ledvice, ampak imamo raka. V zadnjih dveh tednih je procvatal približno tako, kot se je zunaj pojavila pomlad. Na polno. Kar je bila najprej bula pod vratom, se je zdaj namnožilo še na vsaj tri konce, zaradi česar po novem šepamo in smo nasploh precej ubogi. Jemo še vedno kot ekstremni športnik, tudi skakali bi še naokrog, ampak nas ovirajo motorični deficiti. No in tokrat je vse drugač. Naenkrat je na površje priplavalo vseh štirinajst let skupnih dni in skrbi, lajanje na zvonec, praskanje krempljev po linoleju, prosjačenje za makarone, zvok pasjih tac na stopnicah, zavijanje in tuljenje v pozdrav in vedno zaseden levi kot kavča. Kateri dan je pravi, da se vse to prestavi iz sedanjosti med spomine? Danes je nekako vedno napačen ...

Ta trenutek, ko vem, da sem zelo blizu temu, da se bom morala odločit, se mi zdi, da je blo tistim, ki jim je žival poginila, brez da bi bili postavljeni pred tako odločitev, neskončno lahko. Ja, seveda jih je bolelo enako, kot bo bolelo mene. In seveda se tud meni ni treba odločit, ampak lahko samo gledam, dokler se ne bo vse skupaj samo uredilo. In če me kdo vpraša, če bi mi bilo ljubše, da mi psa čez ene tri dni povozi avto, bi si mislila, da je butelj, ker me gre to sploh spraševat. Nobene racionalnosti ni v tem zadnjem odstavku in vendar je točno to, kar se mi plete po glavi. V redu mi je, da imam na voljo nekaj, česar pravzaprav nočem uporabit, ampak bom vseeno uporabila, ker je alternativa, ki se mi zdi the easy way out, eno navadno sranje.

Tko izgleda to v idealnem svetu.

četrtek, 8. marec 2007

Für mich soll's rote Rosen regnen

Če izvzamem rojstne dneve članov družine, v katero sem padla z neba (menda sem skliznula eni zmedeni štorklji iz kljuna), so v letu pomembni točno trije datumi. Približno taka je tudi kapaciteta mojih možganov, tako da se vse lepo poklopi. Moji možgani si zapomnijo tri datume in trije datumi so vsi, ki so pomembni.

Osmi marec ni eden izmed njih. Ne rabim praznovat žensk kar na počez in ne rabim praznovat moških na splošno in ne rabim praznika za črnce in za marsovce in za čebelce in metuljčke. Ne rabim opomnika, da je treba s sotrpini delat lepo, ker sem sama sotrpin in z mano se dela lepo in basta. Ko smo že pri tem - tudi novo leto praznujem, ko se mi zdi, zdi se mi pa nikoli na zadnjega decembra in prvega januarja. Praznik je, ko me prime. Na žalost me prime bolj redko, tako da večinoma z govejim pogledom in velikim vprašajem v glavi opazujem navdušene praznovalce tistega, kar se ravno praznuje. Kuševat in objemat kar tako se ne maram, prijaznosti od ljudi, ki me drugače komaj povohajo, ne rabim, dejstvo, da to kao počnejo vsi (namreč praznujejo), je pa v mojih očeh prej pomanjkljivost, kot prednost. Gimme a break. I'd rather sleep.

In tako sem danes seveda popolnoma pričakovano pozabila na splošne nevarnosti, ki name prežijo, ko stopim ven iz svoje bajte. Da nekaj ni v redu, sem pogruntala okrog osmih zjutraj, ko mi je šef lastnoročno spacal skupaj kakav. Še dobro, da sem ženska, ker če bi bila moški, bi si do takrat nakopičila že eno tono črnih pik, ker mi v očeh niso utripale rdeče neonke - osmimarec, osmimarec, osmimarec. Pol ure kasnej sem pridelala zajtrk, ki ni bil v planu, še eno uro kasnej sem pa na lotu, kjer vsaka zadane, zadela rožo. Pa še tista od lani je živa. Pomojem jih bo treba začet pobijat, ker se bodo drugač preveč namnožile.

WTF je to z rožami? Vsako leto moram tovorit domov v varstvo zelenje, ki bi bilo v moji oskrbi obsojeno na takojšnjo smrt. Tista dva kaktusa, ki jih imamo v službi (pa nista moja), sta deležna kvečjemu ostankov iz flaše, s katero zalivam žabe v svojem želodcu. Če vodice zmanjka, je ne zmanjka najprej za žabe, ampak morata štrikce na gatah zategnit kaktuska. Kadar me poleti pooblastijo za zalivanje česarkoli, si moram na steno obesit listek s toliko črticami, kolikorkrat moram zalit nehvaležen zahteven plevel, potem pa črtam črtice, da slučajno kakšnega dneva ne pozabim. Tuje rože so le tuje rože. In pol mi za kazen vsak osmi marec v službi podarijo - rožo. Veri najs. A ne bi naslednjič rajš investirali v kakšen šraufciger? Bi mi bolj prirasli k srcu.

Aja. Trije najpomembnejši datumi? Rojstni dan mojega psa, tisti petek trinajsti, ko sem spoznala svojega dragega in njegov rojstni dan. Življenjsko pomembne stvari :)

ponedeljek, 5. marec 2007

Nothing but blue skies ...

Pomlaaaad :)

Vse ostalo ni omembe vredno, tko da lahko današnji cigumigu kar zaključimo in grem jaz nazaj v svoj kot. A prav? A ni prav. Ok, pol boste pa trpeli ob podpovprečnosti.

Sem hotela bit moderna (plus prišparat svojim možganom razmišljanje) in se priklopit vsesplošnemu blogerskemu plazu o grdih besedah. Pa me blogerski plazovi dolgočasijo, sploh če so tistega tipa, ko se nekdo "pomemben" (ne nujno pomemben v svojih očeh, zato narekovaji) razpiše o nečem, kar sploh ne bi smelo bit problem, potem se pa vsi ostali do onemoglosti jaz-tudijo. Way to go. Saj vemo, da vsi znamo opalit kakšno sočno. In vemo, da nismo zarad tega nič slabši ljudje, kvečjemu kakšna mala mucka mora kje umret ob vsaki naši kletvici. In menda tud vemo, da je bolj smiselno otroška ušesca in učke po drobtinah naučit razumet in razlikovat zrnje od plevela, ne pa da ubožce spreminjamo v opice tipa see no evil, hear no evil, speak no evil. No ja. Mogoče res ne vemo vsi. Ampak a to pol tolk bolj drži, če je napisano miljavženkrat? Prepričane je itak idiotsko prepričevat.

Baj de vej. Prosim, če ga nehate srat. Jaz mojih vulgarizmov in kletvic ne dam, pa da me za noge obesite z balkona in jih poskusite strest z mene. Prej bodo svinje letele, preden bom za najlepši šport na svetu rekla, da se grem ljubit. BWAHAHAHA. Give me a break. Ljubim. Ampak ljubim se pa ne. Se pa znam lepo obnašat :) Quid pro quo, bejbi. Quid pro quo.

Moving on.

Parkrat na leto me zagrabi pohlep po čokoladi (psychologically induced). Takrat pred mano niso varna niti tri leta stara velikonočna čokoladna jajca, ki že sveža niso pol hudiča vredna. Tokrat je blo tko hudo, da sem vmes morala dvakrat obnovit zaloge. Tri dni nazaj me je cukrasta omama spustila. Preživeli so dvojni s čokolado obliti lešniki, ena fenomenalno dobra čokolada iz Hoferja (šest jih je padlo za domovino) in lešnik čokolino, ki se ima za svoje življenje verjetno zahvalit temu, da ga je nekdo skril za šteko mleka. Slabe vesti nimam nobene, sem se pa ob prebujenju iz sladkorne megle spomnila, da moj Cunning Plan (TM) že od decembra spi zimsko spanje in da bi ga bilo mogoče pametno zbudit iz hibernacije. Pomojem bo tečen.

Enivej. Od včeraj se futram s sadjem in kosmiči (ker mi ravno paše) in pod vplivom od treh žlic brozge nabasanega želodca sanjam sanje velikega osvajalca. Pa ta hrib in un hrib in tretji hrib, pa peš do morja, pa kaj jaz vem kakšni ekscesi še. Vmes se mi mešajo spomini na Sushimamo izpred enega tedna. Riž. In nudli. Kraljestvo za riž in nudle! SUŠI! AAA. Jaz bi še!

Aja. Fizkultura. Rabim nekoga, ki me bo za rokco vlačil za sabo. Oziroma ki me bo brcnil v rit. Oziroma ki bo kriv, da se jaz nikamor ne zganem :) Z biciklom se nisva videla že dva meseca. Imam insajderske informacije, da mu je nekdo navesil moje pajkice čez belanco (ali je to konec? bo naš bicikel postal navaden obešalnik za cunje? this and more in our next episode). Ampak to ni od tega, ker ga od daleč špegam izza vogala, ko pobiram s štrika svoje gate. Častna. Kje so moje pohodne palice, ve samo ciganka. Vse švic majice imam oprane in lepo zložene v omari. Gojzarje imam čiste od zadnjega snega. Squash lopar je lepo zapakiran v squash torbo. Mogoče so tja lepo zapakirani tudi squash copati in which case - Houston, we have a problem. Prejšnji teden sem s sesalcem preganjala prah s kvihtov. Kolebnica ima od neskončnega bingljanja z istega omarinega ključa že utor v plastiki. Za povrh sem pa včeraj prvič videla pomladne rožice, ki cvetijo že vsaj dva tedna. Ja no, na avtocesti jih ni, ob šestih zjutraj in ob osmih zvečer se jih pa tudi ne vidi.

Ne gre mi glih fajn in moj The Cunning Plan se drži plana. Če smo jadni, smo jadni vsi naenkrat!

Moving on some more.

Imam navado, da v bolj zajebanih odsekih svojega življenja rolam eno in isto muziko do onemoglosti. Tri mesece kisanja na Scarlet's Walk od Tori Amos, naslednje tri mesece pošiljanje vsega v tri krasne na RH- od Siddharte, potem pol leta smiljenja sami sebi na Focus od Dulce Pontes, potem dva meseca jebe mi se na Mensch od Herberta Grönemeyerja. Zadnje pol leta je na sporedu Muse. Ne morem se odločit, a se smilim sama sebi, a delam osebno revolucijo. Najbrž skačem iz enega ekstrema v drugega. Čeprav ... po playlisti zadnjih dveh tednov sodeč je verjetno cajt za dekco in škatlo papirnatih robcev. Sade. Muse. Live. Šmrc.

Težko mi je pisat. Tole je trajalo tri ure. Dokler se plima ne obrne, bom verjetno še mal večji literarni invalid.

A gre kdo na suši? :)