torek, 20. februar 2007

And the point is?

BZZZZZ. Iščem samo enostavne izhode. Noben me ne razume. Nisem za na ta svet. Vedno se vse začne in konča enako. Nimam več kaj povedat, ker sem že vse povedala stokrat in še zmer dobivam enake prazne poglede od enakih ljudi. Ne lub se mi več. Problem ni v meni. Ne more bit v meni, ker me noben ne razume. Tko se vedno vse konča. BZZZZZ.

Problem je v meni. Problem sem jaz. Enkrat se mi bo ob pogledu na naslednji človeški idiotizem strgalo. Kje je smisel v tem, da si dva stojita nasproti in poskušata premaknit tujo prepričanost z močjo svoje trme? S polovičarskimi, nepremišljenimi argumenti, ki si niti ne zaslužijo te oznake. Kje je zabava v tem, da nekoga sesuješ zato, ker tako luštno skače, ko mu kuriš pod podplati? Kje je plemenitost tega, da vsakemu, ki ti pride čez pot, poskušaš v možgane vžgat pečat svojega mnenja? Kam se je izgubila potrebnost odpiranja tistih kljunov, ki so s šestpasovnico povezani z nerazmišljujočimi možgani, ki so jim odpovedale bremze?

NI. TEGA NI! Nikol ni blo.

Dvajset let prezgodaj se mi ne da več tepst. Okol mene so ljudje, ki so tolk prekleto gotovi, tolk neskončno prepričani, da je tko, kot ni. Nos jim lahko pritisnem na dokaz, da ni tko, pa ne bodo videli protislovja. Tako jebeno sem jim fovš za to njihovo slepoto.

What's the point?
Brezveze je vse skup.

Money Talk

Evo. Obljubljen spisek stroškov, ki sem jih imela z Malezijo. Ni čist točen, ker vseh računov ne najdem, ampak za dobit občutek o malezijskih cenah bo valjda dost.

hotel
hotelska soba (brez zajtrka) 272 MYR/dan
room service charge 27.20 MYR/dan
taksa 13.60/dan
internet 58 MYR/dan

hotelski futer
47.15 MYR malajski zajtrk dostavljen v sobo (firbec je draga reč)
27.30 MYR piščančji zavitek s pomfrijem in čaj
20.30 MYR sendvič, pomfri, kava
20.70 MYR mango smoothie
18.90 MYR dva kosa torte

futer izven hotela (non-fancy)
povprečna cena za konkreten obrok je med 5 in 10 MYR, vse skupaj sem za te sorte hrano zapravila okrog 100 MYR. Dobi se pa pečene nudle na tristo načinov, riž na tavžent načinov, nekaj sem zapravljala tudi za muffine in ene filane kruhke iz pekarne.

futer izven hotela (fancy)
67.16 MYR nasi bojari, eni nudli z rakci in pražena zelenjava (Madam Kwan's, za dve osebi)
38.87 MYR nasi bojari, pražena solata (Madam Kwan's)
25.76 MYR nasi lemak, mango smoothie (Madam Kwan's)
38.64 MYR riž in meso, nudli in zelenjava (za dve osebi, Bird Park)
49.22 MYR sushi king

vstopnine
1 MYR nacionalni muzej
20 MYR KL Tower
15 MYR butterfly park
30 MYR bird park
38 MYR aquaria

knjigarne
11.50 MYR zemljevid
15 MYR table z napisi don't spit, danger in self service :)
6.60 MYR pisalo, ki je blo pri nas jurja dvesto
4 MYR zvezek

štacune
250 MYR, tu notri je za tri tedne vode, sokov, čokolade, piškotov, kreme, sadja, pistacij in podobne potrošne robe

ostalo
224 MYR baterija za canon ixus
55 MYR štir fensi pensi plastične flaše za nosit s sabo vodo
710 MYR štiri Crumpler torbe
170 MYR majice
90 MYR handmade batik šal
590 MYR high end spominki/fine reči iz kositra
20 MYR zapestnice iz kokosove lupine
45 MYR štiri žabe iz kokosove lupine
15 MYR kartice in znamke
10 MYR mini obesek punkerja iz lesa

ČRTA.

Tri tedne Kuala Lumpurja v hotelu s petimi zvezdicami brez letalske karte znese 6256 MYR (hotel) + 928 MYR (hotelski internet) + 2774 MYR (vse ostalo) = 9958 MYR ~ 2164 EUR

Čist zares pa pod črto stroški izgledajo takole. Ker sem bila večino časa tam dol službeno, je moj privatni hotelski račun kril samo šest dni (413,23 EUR brez interneta). Na kartico sem dodatno v KL skurila 201,56 EUR (tri majice, ena baterija za fotič, torbe in fine reči iz kositra, ki so mi jih po računu sodeč premalo zaračunali) in 50,70 EUR za dve bukli na letališču v Frankfurtu (ker sem budalo in ne morem počakat, da pridem domov in za isti bukli na Amazon dam pol manj). Komplet vse ostalo (minus hotelski račun in internet za dva tedna, kar je služba plačala posebej) so pokrile dnevnice in po obračunu mi je od keša, ki ga je prispevala služba, ostalo še 200 USD. Sploh se ne bi branila še enkrat tko potovat :)

Aja. Letalska karta je bla tam okol 230 jurjev.

četrtek, 8. februar 2007

Lost in Translation

Zadnjič enkrat (kolkrat sem že povedala, da je pri meni vedno vse zadnjič enkrat, tud če je že deset let nazaj?) sem brala Robijev zapis o Amsterdamu in se oborožena s še svežimi vtisi iz Kuala Lumpurja zraven prav fajn zabavala. Že takrat sem si rekla, da moram napisat identičen post o KL (ajde, malo razširjen ... ne morem jaz brez ekspanzije), ker so se mi nasprotja zdela tako hecna. No in tole bo (upam, ker se imam počas dost) zadnji post v celoti o Maleziji. Potem bi bil pa že čas, da se začnem razgledovat po novih ciljih. Takih in onakvih.

  • V KL nihče ne kolesari. Na svojega prvega kolesarja sem morala čakat petnajst dni, pa še ta se ni mogel peljat normalno, ker na cestah za kolesarje ni placa. Pri semaforjih, ki jih nihče ne upošteva, nenadnih menjavah smeri, ki jih nihče ne nakaže, plehnatih zastojih, kjer je med avti prostora ravno za enega pešca in podobnih stvareh, je kolesarjenje po KL opasno po život. Dobesedno. Za dobro vago sem tik pred odhodom nagazila še na drugega kolesarja, kar mi je onemogočilo razširjanje novice, da sem videla the last living KL cyclist. Sta pa oba izgledala podobno razcufana kot tisto, kar pobegne iz kupa smeti, tako da pomojem nismo daleč od resničnega the last living KL cyclist. Stvar je samo vprašanje časa.
  • V KL ni nosečnic. Je pa precej majhnih otrok. To trditev sem postavila v prvih desetih dneh in se že začela spraševat, kakšen eksotičen sistem za produkcijo mularije imajo. Žal se je trditev izkazala za resnično samo v prostoru, omejenem na tistih deset dni. Enajsti dan sem se spravila v nakupovalni center ob enajstih dopoldan namesto ob šestih popoldan in so mi nosečnice skakale pred oči izza vsakega vogala. Adijo zanimiva teorija (kater idiot pravzaprav deset dolgih dni po KL prešteva nosečnice? Butelj).
  • Praktično vsak Malezijec govori angleško. Problem je edino v tem, da tisto angleščino razumejo samo Azijci. Ako imate to srečo, da približno pripadate tistemu delu sveta, od koder engleski prihaja ... well, you are fucked. Ne pomaga "a lahko prosim poveste to počasi". Tud počaaaaasi ne pomaga. Ne prvič, ne tretjič, ne desetič. Pomaga črkovanje, ampak nekak ne narediš prav dobrega vtisa, če iz rokava privlečeš genialno idejo, da ti bi se pa pogovarjal črkovaje. Moja kitajska kolegica mi je hitela pripovedovat, da imajo odzad za kitajskim templjem TT. They've got what? TT. Um? Again? T-T! Oh well, maybe you should just show me ... Želve so imel. Turtles. TT. O slovnici sploh ne bi. Oni to ne rabijo sploh. Če v jedilnem listu piše Smoothies in jaz naročim mangovega, potem sem naročila one mango smoothies. Pišejo pa valjda kao što govoriš. Vse nekaj skrajšano. Ampak vsi govorijo angleško in to dejstvo je nad vsakim dvomom.
  • Ljudje so prijazni. Tukaj nimam kaj napisat, ker je to res. Nisem videla niti enega zoprnega Malezijca. Mogoče kakšnega mal naveličanega. Edino za tiste v črnino zavite mumije (menda iz Savdske Arabije), ki sem jih videla par, ne morem direktno potrdit, da so prijazne. But that's nothing a bit of induction couldn't take care of.
  • V KL je prometa, da se drek iz njega dela. Obvezni zastoji ikskrat na dan, ni važno ob kateri uri, tudi ob dveh zjutraj so bli opaženi. Ulice so običajno tripasovne avtoceste, obvezno enosmerne, da se je z avtom lažje izgubit. Ob prometnih konicah se zna zgodit, da se en pas spontano spremeni v parkplac. Semaforji so, pa jih noben ne upošteva, motoristov je kot listja in oni nikogar ne upoštevajo, pešadija rine čez cesto povsod, kjer je cesta ... kako jim rata ne imet ob robu cestišča trohnečih trupel, ki jih ne bi mogli dost hitro odvažat, mi še zdaj ni jasno. Ima da je čarolija.
  • Nikjer ni nobenih psov. Malezijci jih ne marajo in jih nimajo. Tudi jejo jih uradno ne, ampak neuradno se kje v kakšni temni nevarni uličici verjetno dajo dobit pasje specialitete na žaru. Mačke so bolj priljubljene (tudi ko so še žive), videla sem cele štiri, dve sem v navalu navdušenja celo ovekovečila za zanamce. Ker malezijske mačke so čist nekaj specialnega (itak). Eno sem videla na železniški postaji (izgledala je bolj jadno, mogoče je hotela emigrirat), tri pa v orchid parku, kjer so se pražile v senci. Malezijski domači ljubljenčki so ribe in ptičice. Dolgcajt.
  • V centru je polno gradbišč. Zaresnih in zahecnih. Sredi mesta je zapuščen zapor, ki se ga da lepo videt iz monoraila (ki gre po luftu). En kup nebotičnikov je oblečenih v odre, razrite zemlje je ogromno, sploh če zijaš dol s KL Tower, potem so pa za boljši vtis in poenotenje pokrajine na voljo še razriti in nikoli nazaj zakrpani pločniki, jaški brez pokrovov (tisti s pokrovi so booby traps, kjer čist zares lahko noter padeš), javna razsvetljava z žičnatim drobovjem na prepihu in razdrapana cestišča. Za dekoracijo so seveda smeti. Čut za estetiko je tam dol visoko razvit.
  • KL ima minimalno število mandatory stopnic. Za backup (pardon, frontup) so običajno lift, tekoče štenge ali tekoči trak. Štenge, ki ne tečejo, ne dirjajo in se nasploh ne ganejo z mesta, so jim nočna mora. It's a flat world outthere.
  • V azijski restavraciji (poleg ali namesto palčk) običajno dobiš za pomoč pri prehranjevanju vilice in žlico. Nikoli noža. Malezijci so genialci pri seciranju piščanca z vilico in žlico. Z vilico ga držijo, z žlico ga razsujejo. Potem gredo pa sem in tja v sort of fastfud špansko restavracijo, kjer jim dajo vilico in nož. Z vilico piščanca držijo, z nožem ga razsujejo, potem ga pa tudi z nožem nosijo v usta. Ampak mislim, da se je moja kitajska kolegica nad mano zabavala vsaj dvakrat toliko, kot jaz nad njeno uporabo noža, ko sem kapitulirala nad palčkami in šla med neandertalce. Suši je šel v buši via rokce. Prve inkarnacije piščancev tud. Kasneje sem se oklicala za master of one chopstick in se pred odhodom domov dodatno demonstrativno založila s palčkami. Naslednjič me ne bodo tko lahko ... bom vadila!
  • Arhitektura v KL? Ima svašta. Tolk je vse namešano in zmašeno skup, da izgleda že skor kot načrtovani kaos. Cerkve in templji na tavžent in en način. Tipično islamski dizajni. Objekti v malajskem slogu. Nebotičniki v steklu. Svetlo modrem (watch me roll my eyes). Al pa v rjavem kamnu. Mene arhitektonsko KL ni ravno navdušil. Par bajt mi je bilo res všeč, vse ostalo pa ... whatever. Visoke hiše mi še nikol niso bile všeč samo zato, ker so visoke.
  • Internet v KL? Hahaha. Bolj interpolž. Če ni doma vsaj ene oseminpetdesetkrat hitrejši (in cenejši), pol me lahk koklja za rit ugrizne. Za razvajence evropske sorte imajo tam intergolobjo pošto. Interobmetavanje s papirnimi kroglicami, kjer vsaka petnajsta zadane, ostalo je pa server timeout. Interplavanje po blatu. Interrikverc hoja po vseh štirih. Intergobavec, ki sta mu odpadli obe nogi in mora puzat po riti. Interčigumi. Interpatience is a virtue. Za službo so ble smetnje na liniji, za upload slik se je uporabljalo nespodobno besedišče, kakšnih packarij pa nismo iskal, ker če imajo na droge smrtno kazen, pol je treba bit tud na drugih področjih priden.
Dost bo. Translation: ne lub se mi več.