Trojanski konj

Menim, da imam opekline desete stopnje. Odznotraj.

Bilo je toplo zgodnje jutro in nikjer nobene žemlje več. Niti sveže niti suhe niti plesnive. Nikakršne. Sredi svojega edinega jutranjega prebliska (ki se je kasnje izkazal za precej idiotskega) sem se odločila, da navadnega kruha pa že ne bom tovorila s sabo za zajtrk. Navaden kruh? Bleh. Mi hočemo bele žemlje, samo bele žemlje in nič drugega, kot bele žemlje, pa čeprav obložene z žlahtno patino! Običajno mi je popolnoma vseeno, ampak tokrat - ni šans. Če ni belih žemelj, se bomo že znašli in nekaj zimprovizirali.

Ko takole gledam nazaj, se sprašujem, če sem hotela improvizirat z namakanjem odpadlega ometa v mleku. Kaj drugega užitnega namreč v službi ne bi našla. Tiste suhe češplje od treh sezon nazaj, ki jih še vedno skladiščim v predalu, so pomojem uporabne samo še za filanje lukenj v parketu. Sploh pa suhe češplje niso bele žemlje.

Seveda sem takoj, ko sem se usedla v avto, izklopila možgane za vse, razen za cesto in sem se mirno peljala mimo vseh pump, pekarn in štacun, kjer bi mogoče lahko našla kaj žemlji podobnega. Od šestih do sedmih zjutraj mi čut za lakoto ne dela, ker sem na avtopilotu. Spet se oglasi takoj ob vstopu v pisarno, kjer ... hja ... suhe češplje, drugi predal odspodaj. Mogoče v kakšnem kotu tudi kakšen pajek. V upanju, da mi ne bo treba preživet samo ob beli kavi, sem se odšlepala do kuhinje in se tam zaletela direktno v pladenj rogljičkov. Evo moje bele žemlje! Včeraj je bil obisk, ki so mu očitno servirali sveže rogljičke, kar jih je ostalo, so jih pa po stari, že zdavnaj tradicionalni navadi parkirali v kuhinjo za naključne mimoidoče. Mater imam srečo.

Sploh me ni ganilo, da so bili en dan stari in so se celo noč luftali na pladnju. Zakaj je pa mikrovalovka, če ne za vračanje užitnosti staremu futru? Torej sem dva počila na kratko obsevanje in jih skupaj s kavo dostavila v svoj čošak. Ugriznem prvič - rogljiček prijetno topel in nadvse užiten. Krasota. Ugriznem drugič, zraven ven priteče marmelada in se mi kot napalm prilima v goflji na nebo. Katastrjof. Vse zvezde. Par sočnih besed. Kdo je pa vedel, da je noter bedasta marmelada? Ok, vedel je tisti, ki ve, da je na marmeladastih vedno štaubcuker. Ampak jaz sem najprej obrisala štaubcuker dol in se pol nisem spomnila tega zlatega pravila! V zahvalo imam zdaj dva sloja nečesa v kljunu manj. Se je scvrknilo in odpadlo dol.

Klinc, pa taka presenečenja. Še dobr, da se nisem spravila nad mini obložene kruhke in mini tortice, ki sem jih našla v hladilniku. Bogve, kaj bi mi šele od tistega odpadlo ...