death i think is no parenthesis

Bom rajš prostovoljno kaj nakvačkala, preden se me kdo zares spravi iskat z lampo in mačeto. Vendar (da smo si na jasnem) - stvar je taka, da je moj internetni čošak do konca zapajčevinjen in nimam zaradi tega nikakršne slabe vesti. Imam kvečjemu močne popadke, da bi ga pustila gagnit v lastni mizeriji al pa da bi se z njim pogodila za miroljubno ločitev od mize in postelje. There is no love lost between us right now. Browser se je odločil samodejno pozabit, da obstaja naslov mojega bloga. Kje je geslo za Blogger ... Eh. Verjetno se skupaj z optimizmom za prvim vogalom zadevata na žive in mrtve. V bistvu mi je vseeno.

Tole po delih pišem že štirinajst dni. Še vedno je vse zblojeno, ampak tako je, kot bi se mi ne uspelo premaknit naprej, dokler ne končam. Za mano je najslabši mesec sploh. Spolirana reklama za gnilobo. Če bi ga lahko spakirala v male stekleničke, bi se prodajal namesto vudu lutk. Pandorine flaške. Njihov štofelc bi se po določenem času od obupa in razpetosti med zunaj in znotraj samoumoril.

V začetku aprila sem peljala uspavat svojega psa. En dan in pol je trajalo od trenutka, ko sem začela sumit, da je to to, do trenutka, ko sem k mlačnemu trupelcu zlagala igrače, da ne bo tako samo. Vedno sem govorila, da bom tisto, kar ostane, pustila pri veterinarju. Da je samo lupina, ki brez življenja ni več tisto, česar se hočem oklepat. No, ko življenje zares gre, se očitno hočem oklepat česarkoli. Lupina, ki tisti trenutek, ko je pravzaprav postala lupina, niti slučajno ni bila več samo lupina, je šla nazaj z mano. Nad njo raste hortenzija.

Res veš. Točno veš, kdaj je čas. Česar ne veš je, da moraš tisti trenutek odklopit možgane, tako nekako, kot bi se prijel za nos in poskušal čimdlje zdržat pod vodo. Stikalo na off in avtomatično naredit, kar veš, da moraš naredit. Če jih ne odklopiš, te lahko zajebe lastna bolečina in te prepriča, da smeš samo še tisto uro, tisti dve uri, tiste pol dneva, tisti cel dan ... omilit svojo na račun tuje. In vedno znova se moraš prisilit k spominu, kako se psa nisi smel dotaknit, ker je zadnje pol dneva tulil od bolečin, če je samo mislil, da ga hočeš prijet. Da zadnjo noč najbrž ni spal, ker je trojna doza tablet delovala samo še na random. Da si ga zjutraj našel v tisti otrdeli pozi na tleh in revež ni mogel več normalno požret tablete. Vseh teh stvari se moraš spomnit, da lahko validiraš tisto tako opevano dejanje odrešitve.

Po enem mesecu niti približno ni boljše. Ni mi treba več kar naprej mislit nanjo, ampak ko me ujamejo spomini, še vedno pretakam krokodilje solze na popolnoma enak način, kot prvi teden. Moj pes mi je bil napenzlan na dušo. Nisem rabila drugega, tretjega in četrtega poskusa, ker mi je do popolnosti ratalo v prvo. Upam, da moj štirinožni angelc nekje drugje lahko razlaga kaj podobnega. Pa da je pristal v makaronarski deželi, kjer nikoli ne zmanjka špagetov.