Modro, roza, drugič

Komentar komentarjev na prejšnji post bo kar nov post. Približno tako kot minus in minus dasta plus :)

Najprej tisto, kar me je najbolj zbodlo v uč. Ni mi čisto jasno, kako se da iz mojih variacij na temo otrok zaradi otroka izpeljati, da imaš lahko otroka samo, če imaš dovolj denarja, želje in smisla za vzgojo otrok (tako ugotovitev je podal bumbar, ki se je za bumbarja označil sam :) Jaz nimam nič s tem in njegova izbira nicka ne odraža mojega mišljenja (mulc! ne ti mene tkole minirat z nicki! :)). Strinjala bi se s tem, da je ljudem z dovolj denarja, želje in smisla v splošnem lažje, ampak da bi moral biti to kakšen poseben kriterij za upravičenost do otrok, se mi zdi pa bedasto. Tako kot obstajajo različni starši, obstajajo tudi različni otroci. Besno zaposlen starš ima lahko otroka, ki najlepše uspeva z minimalnim nadzorom in maksimalno stopnjo samoodločanja (kar seveda ne pomeni minimalne stopnje starševske pozornosti). Starš z omejenimi finančnimi možnostmi ima lahko otroka, ki se ga to dotakne na najmanj boleč način in je srečen med stvarmi, ki ne rabijo velikega finančnega vložka. Starš z nikakršnimi umetniškimi sposobnostmi ima lahko visoko umetniško talentiranega mulca, ki se zna fenomenalno samozaposlit in razvijat svoj talent sam. Zakaj bi take kombinacije kar eliminirali zaradi tega, ker bodoči starš ne ustreza desetim zapovedim, na katerih svet stoji (... baje. Če vam lahko razblinim vaše upe - svet drugač lebdi in nima pojma o kakršnihkoli fiksnih desetih zapovedih).

Osebno nimam nič (kar bi se nanašalo na pravico imeti otroka) proti nikomur, ki ima ali hoče imet otroke. Jaz bi jih brez problema dovolila imet tudi istospolno usmerjenim, mentalno zaostalim in vsem tistim, ki imajo v tej naši družbi hude probleme uveljavit svojo pravico do imeti otroka. Hkrati bi tam, kjer je to potrebno (recimo v relaciji mentalno zaostal starš - hiperpameten otrok, če izpostavim samo en robni primer z najbolj oddaljenega roba) ponudila možnost podpore in stimulacije otroka, ki je starš sam od sebe ni zmožen. Po istem kopitu se pravzaprav da rešit tudi primanjkljaj denarja in smisla za vzgojo. V mojem idealnem svetu, anyway.

Bistvo mojega prejšnjega posta ni bilo podajanje ideje, kdaj nekdo lahko ima otroka, ampak je bilo razsuvanje absolutno bedaste teorije (da imajo otroke zaradi otrok samih), na katero se sklicuje preveč staršev in to predvsem takrat, kadar sami sebe tolažijo ali kadar se preklajo z ljudmi, ki po njihovem mnenju niso dovolj navdušeni nad otroci. Kar hočejo s tem izrazit je, da je v končni fazi (tukaj in zdaj) čist fajn imet otroke, ker so otroci, kakršni pač so. Ampak to ne pomeni, da so takrat, ko so jih delali, to počeli zaradi otrok.

Grozno sem občutljiva na neprecizno izražanje, sploh kadar me nekdo v nekaj prepričuje. Če mi hoče povedat, da v retrospektivi vidi, da se kljub vsem problemom, ki jih je dnevno treba reševat, še vedno splača imet otroke in je to neverjetno izpolnjujoče življenjsko potovanje, potem naj se prosim potrudi in to izrazi tako, da bo pustil čimmanj placa za napačno razumevanje. "Edini razlog za imet otroke so otroci" je v tem primeru napačen stavek in pričakovanje, da bom jaz iz njega izluščila nauk o izpolnjujočem življenjskem potovanju je (zelo milo rečeno) hudo naivno. V mojih očeh večina zablod v medsebojni komunikaciji izvira iz tega, da se tisti, ki nekaj hoče skomunicirat

• ni pripravljen potrudit in se prilagodit besednjaku in nivoju tistega, ki mu poskuša nekaj dopovedat in
• ni pripravljen potrudit in se izrazit čim bolj točno ter po možnosti sproti eliminirat možne točke nerazumevanja.

To seveda pomeni, da je treba namesto enega stavka včasih povedat tri, ampak če se komu ne ljubi, potem je vseeno, če je tiho.

Moving on.

Kako jaz osebno gledam na imeti otroke in vse, kar je s tem povezano? Do otrok kot ideje sem indiferentna, otrokom kot dejstvom iz mesa in krvi sem naklonjena in z velikim zanimanjem in občudovanjem opazujem njihovo sposobnost učenja, lahkotnega tvorjenja nekonvencionalnih povezav in vsega tistega, kar se kasneje potlači, povozi, nasilno pobriše ali čisto spontano izgubi. Če obstaja magična skrinjica, ki jo je možno raziskovat, programirat, usmerjat in poskušat izboljšat, brez da nam jo rata uničit, potem je to otrok. Tako jaz gledam nanje. Tudi na odrasle gledam podobno, samo da pri njih ni več toliko tistega pričakovanja, kaj bo in kam se bodo karakterno obrnili, ker so se večinoma že obrnili, kamor so se. Zame čisto na začetku ni delitve na otroke, odrasle, živali, rastline in kar je še tega. Najprej so živa bitja. In na živa bitja je treba pazit in z njimi delat čim lepše, pač na tak način, kot je za določeno živo bitje primerno (brez skrbi, ne bom otroka privezala na povodec in ne bom psa vsak teden dvakrat zalivala).

Zato me tudi moti (na identičen način, kot je bilo napisano v komentarjih na prejšnji post), kadar kdo a priori privzame, da ne maram otrok, ker jih nimam in ker nimam trenutno nobenih načrtov, ki vključujejo plenice in dude. Ne maram zlobnih ljudi. Ne maram manipulatorjev. Ne maram potrebnih čivav, ki se spravljajo na vedno isto kosmato nogo in hkrati mislijo, kakšne žrtve so. Ne maram točno določenih mulcev, ker imajo karakterne lastnosti, ki jih ne maram. Vse ostalo je stvar debate. Če si bom izbrala tisto pot skozi življenje, ki ne bo vsebovala prenosa lastnih genov eno generacijo naprej, to ne bo zaradi tega, ker ne bi marala otrok, ampak zaradi tega, ker se bom odločila, da mi je ljubše ostat brez. Bom stara teta in bom svoj keš porabila za nečake namesto za svoje mulce :)

Konkretno zaradi česa bi se tako odločila, je zdajle zavito v meglo. Po eni strani sveta, kakršnega si predstavljam da bo čez 30 let, svojim otrokom ne privoščim. Ampak hkrati mi ni težko priznat, da me to nikoli ne bi odvrnilo od spočetja lastnih otrok, če bi imela dovolj močno željo po njih. Svet pred 30 leti tudi ni bil ravno kul, pa sem se skozenj čist spodobno prebila do današnjega dne in nimam razloga, da bi verjela, da mojim otrokom kaj podobnega ne bi uspelo. Mater - če sploh kaj verjamem, potem verjamem, da bi spočela kakšno tako trmo, ki bi zobe zasadila v vsako stvar in se ne bi pustila sekirat zarad ničesar :) Po drugi strani sem vpeta v urnik, ki mi na dan pušča minimalno energije in časa, ki ju lahko usmerim v dejavnosti, ki niso povezane z mojo finančno eksistenco. Otrok v tak urnik ne paše, kar pomeni, da bi ga bilo treba spremenit (namreč urnik), za to pa zdajle nimam interesa. Na koncu se vse zreducira na željo. A hočem, al nočem. Nima pa moja odločitev popolnoma nič s tem, a imam otroke rada, al jih žive videt ne morem.

Kako osebno gledam na starše? Kaj pa vem. Če mi je nekdo zoprn, brez da vem, da ima otroke, mi bo verjetno zoprn tudi, ko bom vedela, da ima otroke. In obratno. Ocenjujem jih enega po enega in upoštevam, da so najprej definirani kot ljudje, šele potem kot starši. Najbrž mi ni treba posebej povedat, da mi gredo vsi lasje pokonci nad starši, ki so starši bolj kot ne po nesreči, potem pa vse po vrsti prepričujejo, kako je starševstvo super in kako je treba prispevat k nataliteti, v resnici se pa s tem krčevito trudijo sami sebe prepričat, kako njihovo starševstvo kljub vsemu ni bilo napaka. In mi ni treba ekstra poudarit, da se mi obrača želodec nad starši, ki svoje frustracije izživljajo nad otroci (in verjetno tudi vsemi ostalimi, ki imajo to nesrečo, da so jim lokacijsko blizu). In tako dalje in tako naprej. Če si slab človek, tudi dober starš ne boš. Če si od oka dober človek, imaš pa šele potencial, da boš dober starš, kaj bo zares, ve pa samo ciganka.

Tisto o licenci za starševstvo je zanimiva ideja, ki pade v kategorijo "za nazaj je lahko bit pameten". Gotovo bi bilo nekaterim treba prepovedat imet otroke, tako kot bi bilo treba nekaterim prepovedat bit učitelj in bi bilo nekatere treba za večno obsodit na kotalke, ker so za avto prebutasti. Ampak kdo so ti nekateri, se lahko odločiš šele potem, ko so že naredili pizdarijo. Noben test ti ne more povedat, kdo bo z nesprejemljivimi nameni lezel v posteljo k svoji prednajstniški hčeri in kdo bo svojega mulca v navalu jeze prebutal na žive in mrtve. Ko gledam starše, ki so po vseh mojih kriterijih slabi in potem vidim, da se je iz vsega tistega gnoja vseeno izvalil spodoben piščanec, se ne znam odločit, kako vnaprej rešit tiste, ki bodo od podobnih staršev prišli pohabljeni. Pa če gremo mal v fantastiko - če bi se kdo spomnil, da naj se jaz odločam za vse in bi bila tako omejena, da bi verjela, da se da kar tako čez oslinjen prst rečt tko to mora bit, potem ni dvakrat za rečt, da bi dva koraka za licenco za starševstvo uvedla tudi licenco za dihanje, kar bi to zoprno uničevalno človeško zalego v šusu iztrebilo z zemeljskega površja :) Tolk o tem ...

No pa še k bolj črnogledo naravnanim komentarjem. Mitjevi ugotovitvi, da vse počnemo iz sebičnih razlogov, seveda ne mislim oporekat, ker je to tudi moje prepričanje. Da zanj (in za veliko drugih) moja povezava o rojevanju otrok zaradi sebe ni nobeno odkritje, mi je jasno. Ampak jasno mi je tudi, da je treba ravno to idejo o sebičnosti napisati vsakič znova, ker je že tako preveč razpaseno mnenje, da se določene stvari delajo iz kaj jaz vem kakšnih privzdignjenih in na pol svetniških vzgibov in če s svojim zapisom dam vsakič samo enemu človeku tisti začetek niti za razmišljanje, ki mu je do takrat manjkal, je to en razmišljujoči človek več. Otroci zaradi otrok? Al pa moja stalnica - dobrodelnost zaradi nesebičnosti? Ja seveda. Jebeno fenomenalno se počutim, ko vem, da sem nekomu pomagala. Poleg tega, da sem pomagala, sem zadovoljila svojo osnovno potrebo po lastnem krasnem počutju in božanju svojega ega. To v ničemer ne zmanjša vrednosti moje pomoči, ampak naj mi prosim lepo tudi noben ne smeti naokol z nesebičnostjo. No, meni se zdi to pomembno napisat, čeprav je nekaterim jasno, da je to tko.

Mayhem je (kot ponavadi) precej pesimističen in se boji prevlade Indijcev zaradi upada "domačih" rojstev. Spomnim se, da se je pred precej časa pritoževal nad slovenskim odnosom do južnjakov (ne spomnim se pa zdajle na pamet, ali je to čutil na lastni koži, ali je bilo vse skupaj bolj filozofsko usmerjeno). Kako je pravzaprav prvo različno od drugega? Razen seveda v zornem kotu, kjer si sam del ene skupine, del druge pa ne? Tovrstni rumenčki (indijski, kitajski, marsovski) se dajo posplošit v ene sorte južnjake. Od kod ideja, da se je treba enih bat, drugih pa ne? Pa če pustim to konkretno debato zdajle na miru ... zakaj vedno ta isti strah? A je kdo pomislil, da je mogoče naša generacija tisto, česar se je balo človeštvo pred 100 leti, pa se nam zdaj ne zdi nič groznega? Ja pa kaj, če bodo čez sto let svet preplavili Kitajci? Bomo pač vsi rumeni. Mene bolj skrbi, da bodo šle socialne pravice (kar jih je sploh še) rakom žvižgat, to pa ni direktno odvisno od tega, a bomo vsi rumeni in se ne da rešit s tem, da bi se ljudje z mišljenjem podobnim Mayhemovemu, množili kot zajci. Ker tud če bomo vsi beli, namesto rumeni, ne bo čist nič drugač. Imejte otroke iz pravih razlogov. Zarad sebe. Nataliteta, ki jo nekateri poskušate reševat, se vam smeje direktno v ksiht!

Samomor pa ... je težka tema. Meril kvalitete življenja je toliko, kot je ljudi. Samo s tem, da nekoga mal od zunaj opazuješ, ne boš nikoli prišel niti blizu temu, koliko je njegovo življenje njemu vredno in težko. Kako se pride do primerno globokega obupa, ko samomor postane realna opcija, je treba izkusit na lastni koži (ne nujno v prvi osebi) in potem te hitro minejo bluzenja v smislu "če vam je tko težko, pa naredte samomor" in "samomor je najbolj egoistično dejanje". Jaz sem doživela dva (očitno ne svoja) in sem že parkrat šla skozi proces razmišljanja o samomoru (spet - ne o svojem). Samomor je egoistično dejanje ravno toliko, kot je egoistično vse ostalo. Tisto o najbolj egoističnem dejanju je lušten slogan, ki je zrasel iz prizadetosti tistih, ki so po dejanju ostali.

En del resnice je, da je običajno v očeh tistega, ki samomor planira, to nesebično dejanje. Rešiti svet in sebi najbližje samega sebe, ker itak ne doprinesem ničesar dobrega, ampak samo uničujem tisto, kar se sploh še uničit da. Saj jim bo bolje brez mene in te stvari. In kdo lahko vnaprej reče, da komu po določenem času brez samomorilca ne bo bolje? Ali da mu bo bolje? Jah ... noben, a ne. Za nazaj je lahko bit pameten. Meni se zdi lepljenje oznake ekstremnega egoizma na samomor dokaj brezveze. S tem žalujoči ostali samo dobijo potrditev, da imajo prav in da je imel samomorilec narobe, kaj drugega bolj produktivnega pa od tega ni. Pa vsi možni bodoči samomorilci imajo že vnaprej dvakrat večjo slabo vest, kar je ... whatever, ker to nikogar ne bo odvrnilo od samomora. Tisti knofi, ki imajo sposobnost pomagat, se pritisnejo nekje drugje.