Na blogu najsvetlejše slovenske blogerske zvezde, kamor hodim tako, kot se hodi v cirkus gledat bradate tete, šestnoge kozle in pritlikavce s tremi prsnimi bradavicami, grem sem in tja prebrat komentarje. Nič drugega ne berem, kot komentarje, ker se bojim takojšnje utopitve v besedni melasi, če bom kdaj brala tamkajšnje blogerske sestavčiče ali počasnega prostovoljnega zdrsa v idiotizem, če bom kdaj hotela sledit njihovi logiki. Tudi komentarje berem selektivno. Samo tiste, ki jih puščajo prišleki. Domačih nikoli, ker - glej tri stavke nazaj. Komentarji tam so mi všeč, ker se iz njih veliko bolj vidi who is who, kot iz kakršnegakoli posta na morebitnem whojevem lastnem blogu. Kadar si soočen s tako osebo, kot je najsvetlejša slovenska blogerska zvezda in hočeš svoja stališča in filozofijo predstavit, branit ali (let's keep it real, shall we) vsiljevat ljudem na njenem teritoriju, takrat šele pokažeš, kakšen pravzaprav si. Tam so faces made and faces lost. Oziroma večinoma faces lost. Vsaj v mojih očeh.
Danes sem ob branju komentarjev na zvezdin zadnji post prilezla do alcessinega, s katerim se večinoma strinjam, hkrati pa mi je dal tudi iztočnico za mojo današnjo pisarijo. Ker mi je alcessa (oziroma njen blogerski alter ego) fajn in se ne bojim, da bi mi prišla sredi noči spit kri zaradi kakšne namišljene razžalitve, bom tisti en njen stavek, primerno iztrgan iz konteksta (vendar slovnično nespremenjen), brez kakšnih hudih občutkov krivde preplonkala semle (HA!). In potem bom okrog njega nakvačkala tisto, o čemer premišljujem že dolgo, kar ima obliko malo manj dolgo in nad čimer bi se pomojem moral zamislit vsak, ki se ni za vedno izoliral od sveta in ne misli do konca svojih dni preživet od koreninic v puščavi.
Edini razlog za imeti otroke so otroci sami.
S to trditvijo se globoko, najglobje, popolnoma ne strinjam. Mogoče bi moralo pisat, da bi edini razlog, zakaj imeti otroka, MORAL biti otrok sam. Ampak ni. Ni in nikoli ne bo. Nihče nima otrok zaradi otrok. Mogoče edino tisti, ki z drugim otrokom rešujejo življenje prvemu, pa še tu se je treba hudo obešat na slamice, da pridemo do imeti otroke zaradi otrok (in seveda usput pridemo do popolnoma drugačnega pomena, ampak če že hočete otroke zaradi otrok, je to največ, kar lahko dobite).
Pa za trenutek pozabimo tiste, ki jih imajo, ker so mislili, da drugače ne gre. Pri teh namreč ni kaj teoretizirat. Imajo jih, ker so jim bili po kakršnemkoli spletu dogodkov že položeni v maternice in kasneje (upam) v objem. Ali jih zaradi tega sprejemajo ali jih zavračajo, v tem trenutku ni pomembno. So. In to je to. Ostali pa, ki jih je do otrok privedla želja ... Želja imeti otroka je ekstremno egoistična in usmerjena v zadovoljevanje lastne potrebe po izpolniti se, dajati, imeti. Vse tiste mame, ki si tako hudo želijo otrok, zavestno potlačijo zavedanje, da gre svet počasi do zmerno hitro k hudiču, da je vse več otrokom vse težje, da je vse več možnosti, da bodo na lotu zadeli nesrečno, zavoženo, stagnirajoče življenje. Lahko se vsi skupaj tolažimo s tem, da je vredno živet za trenutke sreče, ampak to ne spremeni tega, da nas vse več dela vse dlje za vse manj denarja in da se je za golo eksistenco treba stegnit vse bolj daleč. V tak svet rojevate svoje otroke. Tako dediščino jim dajemo. A še kdo misli, da imamo otroke zaradi njih samih?
Ne trdim, da je bilo tolkintolk (kolikorkoli) let nazaj kaj boljše. Nič boljše ni bilo. Vsako obdobje je imelo svoje probleme, katastrofe, pesimistične napovedi in njihove uresničitve. Otroci so se rojevali takrat in otroci se bodo rojevali še naprej. Meni je sicer popolnoma vseeno, če se ta trenutek vsi nehamo razmnoževat in čez sto let človeštvo izumre. In mi je popolnoma vseeno, če se začnemo ta trenutek razmnoževat kot zajci. Hvalabogu (tu se ne bi odločala, kateremu), da se komu sploh da. Samo naj mi nihče ne poskuša dopovedati, da se razmnožujemo zaradi otrok. Nekdo tam zunaj, ki vsak mesec desetkrat pobožno prešteva črtice na Clearblue-ju, ki mu vsakič posebej srce razbija od silne želje po tistem plusu, ki bo gotovo najboljši starš na svetu ... ta nekdo ima otroke zaradi sebe! Zaradi svoje sebične (verjetno nezavedne) želje po drugem, tretjem, miljontem nadaljevanju. Zaradi evolucije. Zaradi tega, ker bucibuc, kolk so luštni, jaz bi tud enga za pestvat in previjat in vozit v fensi vozku naokol. Zarad tisoč različnih razlogov, ki vsi izhajajo iz JAZ. Jaz to rabim, jaz brez tega ne morem.
Če bi imeli otroke samo zaradi otrok, se jih nobenemu ne bi dalo imet. In vsem bi bilo vseeno, kaj se z njimi dogaja, ko jih enkrat spravimo na svet. Tako se pa ne reče zaman moja kri in moja bolečina. Moj otrok, vezan name z mnogo več stvarmi, kot je ena ušiva genetika. Moj otrok, ker rabim nekoga varovat, ker rabim nekomu bit okno v svet, ker hočem nekoga nekaj naučit, ker imam in hočem dat. Moj otrok zarad mene, ne zarad njega samega. Edini razlog sem jaz. Je starš. Kar se mene tiče, je to tudi edini pravi razlog.
22 komentarjev:
Hm... Brez besed. Povedala si vse. Lahko rečem samo to, da se s tabo močno strinjam.
Alcessino mnenje na tistem blogu je bilo pa tudi meni zelo všeč.
Res je, moja izjava je malce nedorečena in malce lesena in tisti "morali" vsekakor manjka.... Sem bolj suhoparna pri bloganju, strastno razmišljanje je pri meni bolj zasebna zadeva. Je pa res, da sem se pri Dajani oglasila samo zato, ker me matra tema in ne tako zelo Dajana, tudi če sem od žensk njenega kova že kar malce utrujena.
Najprej: kapo dol za globino in dolžino tvojega razmišljanja. Jasno je, da se s tvojim prikazom realnosti lahko le strinjam. Želja po otroku je v prvi vrsti biološka, sebična stvar, vsi naši nazori in vse ostalo pa je stvar nadgradnje biologije, za katero si ljudje radi domišljamo, da nas ločuje od živali: mnenja, filozofija, vera...
Pa začnimo pri biologiji. Najbrž je oboje, želja po otroku in pa odsotnost te želje enako naravna stvar. Ne da? Še v večini prejšnjega stoletja se je od vseh mladoporočencev zahtevalo in pričakovalo, da dobijo otroke, danes je to ena od opcij oblikovanja življenja. Teoretično. Prepričana sem, da marsikdo od tistih, ki je tej tradiciji sledil, ni čutil kakšnega posebnega navdušenja nad majhnimi bitjeci, tudi če so lastne krvi. Ampak tradicija je tradicija.
Pravijo, da smo dandanes sebični, ker pomišljamo, ali bi ali ne bi. Jaz pravim, da si je tiste, ki nam kar vsem po vrsti očitajo sebičnost, treba dobro pogledati - a so res srečni (prostovoljni) in pa predvsem osrečujoči starši? Res je, da nas narava ob rojstvu otroka obdari z nekaj koristnimi hormoni, ki otroka rešujejo pred našo užaljenostjo in nejevoljo in nas delajo evforične ter nam omogočajo brezpogojno ljubezen - pa ne trajajo celo življenje, zato je vseeno potrebno še razmišljati.
Sama sem izhajala iz sebe, torej nekoga, ki ima otroke rad, ki se ne boji ne menjavanja plenic, ne kričanja, ki se navdušuje nad vsakim bitjem, ki se šele uči itd. Kar se moje psihične konstitucije tiče (takšnih žensk je veliko, zato si dovolim govoriti o sebi), ni razloga, da ne bi imela otrok. Za izrazit egoizem sem prestara, moja generacija je odraščala ob črno-beli televiziji in ob prvi priliki TV nadomestila s knjižnimi policami :-)
Vseeno v glavi preštevam argumente za in proti. Konkretna dejstva. In večina od teh mi pravi, da raje NE. NE v tem primeru pomeni: to, kar jaz mislim, da je treba otroku dati, ne bom zmogla. Meni se torej nespočeto dete že zdaj smili.
Iz razlogov, ki jih navajaš ti (služba, denar, splošno stanje sveta itd.). Preden pa kdo dobi sladkorno bolezen od sladkosti mojih nazorov (smilijo se mi nespočeta bitja, jaiks): jasno je, da se kljub vsej empatiji pri tem smilim predvsem sama sebi. Jaz namreč že obstajam in nisem samo ideja. Če že zdaj vem, kaj je minimum, ki bi ga jaz želela nuditi svojemu otroku, potem tudi vem, da bom trpela, če ga ne bom zmogla ALI če bom morala zanj delati tako veliko, da bom samo še utrujena. In utrujena sem velikokrat že zdaj.
Na koncu se torej res vse skupaj konča pri moji sebičnosti, ampak: poznam otroke, ki jim starši zelo očitno zamerijo, da so jih kao prikrajšali za lažje življenje. Majhni psihopateki, tako pravim jaz. Menim pa, da jih je veliko. In ker zadevo poznam, je ne bi privoščila še svojim otrokom....
Hm, komaj me kdo pocuka za rokav na pravi način, takoj postanem iskrena. Pa če to vzameš kot kompliment? :-)
Da. Povedala bi z drugačnimi besedami, v določenih točkah zagotovo še brutalnejšimi, ampak da. Čisto jasno mi je, da v ta svet NIMAM ŽELJE spraviti še ene uboge duše in da ni nobene potrebe, da bi se moji geni še razmnožili, in da če jo SLUČAJNO kdaj bom, bo to zgolj zaradi mene. Oprosti mi, otrok moj, skušnjava je bila prehuda - v tistem trenutku. Predvsem pa - in tale ni tako nacistična, kot zveni - zakaj zavraga za vsak drek na tem svetu potrebujemo licenco, razmnožuje se pa lahko kar vsak? (Ne mislim, da bi morali podeljevati licence, sploh ne, le zamisliti se nad otroko-manijo)... No, zdaj sem preletela tudi "izvirni greh" za tale post in točno ob takih zvezdah se sprašujem, kako zavraga jih ne zasenčimo. Z dekretom.
Tjaša: "Razmnožuje pa se lahko vsak." Moja znanka se je enkrat glede tega precej brutalno izrazila: "Nekaterim
ženskam bi bilo treba maternice zabetonirat." Sliši se grozno, ampak se strinjam. Razmnoževanje za vsako ceno? Bolje ne biti starš, kot biti slab starš. Sama zase si upam trditi, da bi bila dobra mama, pa me zaenkrat kljub vsemu želja po otroku še ni prijela...
Tako nekako, ja :)
Pa če črto potegnem, vse lahko preživim - nevzgojena in psihotična derišta, naj jih imajo - samo da tiste, ki ne omedlimo ob misli na otroka, nehajo obravnavat kot državljane drugega reda in nekoga, ki po defaultu ne mara otrok. Jaz vem, da jih imam.
Oziroma kot nekoga, ki ne ve, kaj je etika, če smo že pri tem. Poznam ogromno ljudi, ki so namnoženi kot zajci, pa se ne njim ne njihovim otrokom (ne krivim, ne dolžnim) ne sanja, kaj bi ta čudna beseda pomenila. In če se mora nekdo po-etičiti, naj tega ne počne prek razmnoževanja, ampak prek kontemplacije.
ker imam in hočem dat
S tem stavkom si lepo povzela nekaj, kar sama že dolgo razmišljam. Čeprav sem bila včasih mnenja, da je to vseeno altruističen motiv. Hočeš, da bi nekdo drug nekaj imel, pa čeprav ne da bi ga prej vprašal. OK, otroka ne moreš ravno vprašati, če se hoče roditi. Potem mu tega ravno tako ne smeš v prihodnosti očitati, češ, poglej, nisi mi dovolj hvaležen za življenje, ki ga imaš od mene. Ampak zahajam s teme.
"Otroci zaradi otrok" ima eno resno pomanjkljivost, namreč da je otrok takrat šele potencial. Ne veš, kaj bo. Ne veš, kako bo. Ne veš, če boš čez toliko in toliko let še vedno zadovoljen s to svojo odločitvijo, ne moreš vedeti. (Verjamem, da dosti ljudi je... ampak vsi pa niso.) In če se vsega tega zavedaš, pa še vedno hočeš nekomu, nekemu potencialnemu človeku dati priložnost, da postane zaresen človek, tak, kot bo sam hotel biti, in ne tak, kot imaš ti predstavo, da bi moral biti, in mu ne boš zameril, da do zadnje pike ne izpolnjuje tvojih želja... hja, to pa po moje je altruističen motiv.
Pod črto - proti otrokom načeloma nimam nič, ampak imam načeloma tudi premalo izkušenj z njimi, da bi lahko rekla kaj konkretnejšega. Pa jih vseeno ne želim imeti. In verjamem, da zaradi tega nisem drugorazredni državljan ali osebek, ki bi mu bilo treba po hitrem postopku odstraniti maternico, kot je nekdo, naming no names, že predlagal.
Januarja sem sama površno nakvačkala zapis z 21 primeri, kaj vse lahko nekoga (nepripravljenega) doleti ob otroku, z otrokom in zaradi otroka ter zaključila, da so vse to lahko razlogi, zakaj NE imeti otroka.
Sledil je blogerski lov na čarovnice, kjer je vestno in ne-pošteno sodelovala tudi že n-krat omenjena najsvetlejša zvezda slovenske blogosfere.
Zanimivo je, kako hitro se vsakogar, ki kao "ne mara otrok", označi za največjega zločinca in sovražnika malih nemočnih bitjec. Ki so itak samo oh in sploh luštna. Seveda so, ampak ne vedno in ne vsakomur.
Stalno se poudarja "odgovorno starševstvo" in že velikokrat sem doslej izpadla kot največji decomrznik, ko sem ob kaki debati omenila, da je tudi zavestno in premišljeno nestarševstvo oblika odgovornega starševstva.
Zakaj le bi človek s svojimi omejitvami, pomanjkljivostmi moral zapečatiti usodo še ene, povsem neodvisnega osebe?
Aja, pa z majhnim-i otroci imam dovolj opravka in izkušenj iz prve roke. In tudi proti otrokom nimam nič. Vendar ne za vsako ceno ali iz idealistične plombe na možganu, da se Barbie princesa poroči s Kenom, se imata Inf rada in se jima rojevajo luštni otročički... In srečno živijo do konca svojih dni (ali pad do razpolovnega časa družine).
Tule se moram pa ob par reči spotakniti.
Prvič, vse počnemo iz sebičnih razlogov. Vsako stvar naredimo, ker se NAM zdi dobro narediti jo (ali pa vsaj manj slabo kot opustiti jo). Če ni kake oprijemljive koristi, gre pa za dobro mnenje o sebi, za topel občutek dobrotljivosti. Da otroke rojevamo zaradi sebe, ni zato nobeno odkritje. In trditi, da bi jih morali rojevati zaradi otrok, je približno tako smiselno kot trditi, da bi pi moral biti enak tri.
In drugič, otrokom se odreči, ker je svet grd in zloben, je kozlarija. Kot je Ursa pravilno ugotovila, ni svet nič manj grd, kot je bil kadarkoli v preteklosti. Kvečjemu manj. Kdor meni drugače, naj se vpraša, ali bi raje bil tlačan s pričakovano življenjsko dobo 40 let ali kaj podobnega. Sploh je pa težko posebej grd za tiste, ki imamo možnost in čas prebiranje blogov. In tistega, ki vendarle meni, da takega življenja ni vredno živeti, vprašam, zakaj še ni naredil samomora. Če bo ob tem ugotovil, da ga morebiti le je vredno živeti, bo upam tudi ugotovil, da isto najbrž velja za njegovega otroka.
@Mitja, pri tem se pa vsekakor strinjam s teboj. Še tako premišljena odločitev za otroka je odraz osebnih vrednot (bodočih) staršev.
Urša, Alcessa in mnogi drugi: z vsem spoštovanjem!
Mitja, samomor je v mojih očeh najbolj egoistično dejanje, kar jih lahko narediš. Če ne živiš popolnoma sam in odrezan od kakršnih koli socialnih mrež in če ne gre res samo za odrešitev od bolečin s tako ali tako definiranim bližnjim koncem, z njim storiš hudo zlo - tisto, česar sam nisi mogel izbojevati, prevališ na ramena svojih bližnjih in manj bližnjih. Seveda to ne pomeni, da obsojam tiste, ki so ga poskušali ali žal uspeli narediti, ker razumem, da te lahko razlog za samomoro tako prevzame, da nisi sposoben razmišljati izven lastnega trpljenja, a pri zdravi pameti še tako velika neželja po življenju ne more biti opravičilo za vse hudo, ki ga takšno dejanje potegne za sabo.
Gre preprosto za etiko.
Zanimiva razmišljanja. Če imaš dovolj denarja in dovolj želje in smisla za vzgojo otrok, če prav razumem, lahko imaš otroka, sicer je bolje, da ne. Ne vem zakaj, ampak zdi se, da so naše usode tako urejene, da se največkrat ne da spremeniti nič bistvenega, pa naj si še tako prizadevamo. Verjetno je v tem nek globji smisel in nek univerzalni razlog, ki ga ne doumemo. Pa kaj. Kajti če bi se življenje lahko spet začelo in bilo drugačno, kot je bilo, bi izničilo čas in zaporedje vzrokov in učinkov, ki so življenje samo; in to bi bilo absurdno, kot pravi
Antonio Tabucchi.
Kratko obvestilce.
Prebrala komentarje in se zavedla, da mi je to, kar sem danes tu noter našla, bistvo in najdragocenejši del bloganja. Noben se ne tepe, vsi znajo mislit. Hudič je samo, ker mi gredo mal globji posti, s katerimi se taki komentarji sprožijo, bolj težko od rok :)
Ker sem od včeraj na danes spala točno tri ure in se posledično moje možganske celice uspešno delajo, da so singletoni, bom odgovarjala kasneje. Zdajle nisem sposobna spacat nich od nich.
Kako pa lahko veš ali boš dober starš? Sodeč po upadu natalitete v celi zahodni civilizaciji bi lahko sodil, da smo mi edini, ki se s ukvarjamo s takimi zadevami medtem ko se naši sosedje iz bližnjega vzhoda in azije lepo pridno množijo saj se s tem ne obremenjujejo. Ne bi me presenetilo, če bi v Sloveniji čez 100 let bilo več Indijcev kot Slovencev. Vsaj po vaših izjavah sodeč.
Vsaka stvar v življenju je šola. Ne moreš na podlagi ene fiksne ideje vedeti kakšen starš boš. Če nisi nikoli bil v nekem odnosu, se o tem tudi nikoli ne boš ničesar naučil. Mislim da podobno velja za starševstvo itd. Če samo fantaziraš o tem, da bi vozil avto, v sebi si pa prepričan o svoji nesposobnosti... potem pač nikdar ne boš šofer. Pika.
Še nekaj pripombic:
- Ideja o primernih okoliščinah za imeti otroke se mi največkrat pojavi, kadar sem izčrpana ali bolana ali pa imam več dela, kot zmorem ipd. in potem pomislim: joj, če bi pa zdaj imela še otroke... Tega stavka namreč v nobenem primeru ne morem dopolniti z "bi jih dala k stari mami/dedku, teti.." Odpade. Delavec moderne dobe je mobilen in se seli zaradi službe. V Sloveniji iz Tržaške na Brnčičevo. :-) V Nemčiji iz Bavarske v Berlin. :-)
Nisem pa pesimist in nisem mnenja, da je svet neskončno slab. Vem samo, da sem za določene vsebine, ki naj bi jih dandanes mi vsi in torej tudi naši otroci živeli (konzum do konca in naprej, določena površnost dojemanja, doživljanja in izražanja itd.) preveč staromodna in predvsem absolutno nemotivirana.
(Za otroke v Indiji, ki se srečneži rojevajo kar tako, prostovoljno plačujem 25 evrov na mesec :-) in to z veseljem)
- Naslednjič se mi takšne "grešne" misli pojavijo, kadar berem, koliko stanejo šolnine za študij, v Nemčiji so namreč že prisotne in obvezne. Jasno, da je miselni skok, ki sem ga naredila tukaj, ogromen in neracionalen, kdo pa pravi, da bo moj otrok sploh hotel študirati. AMPAK: ne mi reči, da nisem vsaj MALCE dolžna razmišljati o možni prihodnosti svojega otroka in sicer v okvirih svoje in moževe genetske zasnove. OK, pa da ne rajcam preveč, to temo vseeno lahko pustimo ob strani, ker ni v središču razmišljanja.
Razlog poudarka, da se je treba ozirati na otroke, je v tem, da imam zmeraj pred očmi orgazmične svetlolase nemške matere z odličji na prsih, ki množično rojevajo za Fuehrerja. Zame je vsaka patetično in z zanosom izražena ideja, da je treba imeti otroke, da narod in država preživita, absolutno mimo, pokvarjena zaradi zgodovinskih razlogov in to je to. Po moji osebni teoriji komuniciranja vsa ta vseprisotna patetika in zanos itak ni nič drugega kot serijski komunikacijski orgazem, ki ga daš na ogled javnosti, da bolj odmeva. Pika.
Moja prijateljica T ima 4 sinove, prijateljica S ima 5 otrok. Občudujem ju. In srečni sta. In nič mi ne prigovarjata, da naj se še sama potrudim.
Aha, Tjasa, če te prav razumem, je živeti zanič, narediti samomor pa še bolj zanič. Hm, priznam, na to možnost nisem pomislil. Ja, če tako gledaš na stvar, najbrž res nima smisla imeti otrok. A po mojem si ti izjema: ko opazujem ljudi okrog sebe, se mi ne zdi, da bi bilo njihovo življenje tako nevzdržno, da bi jih od samomora odvračala le misel na soljudi. Če bi bilo, pa tudi dvomim, da bi se zanj ne odločili zaradi soljudi (posebej tisti brez otrok).
Tjasa, po dodatnem razmisleku sam zaključil, da vendarle nimaš prav. Če so soljudje dovolj dober razlog za življenje, to velja tudi za tvoje otroke. Če jih nimaš, s tem soljudi prikrajšaš za nekoga, ki jim bo lajšal tegobe. Sicer s tem dejanjem prevzameš nase odločitev, ki bi pravzaprav pripadla tvojim otrokom, a ker je pred rojstvom ne morejo sprejeti, ti kaj drugega ne kaže. Saj gotovo bi se strinjali - ne roditi se in narediti samomor je pravzaprav ista stvar, samo na različnih točkah razvoja. In ja, tole razmišljanje je nekam sprevrženo, vendar ga le izpeljujem iz tvojega. ;-)
Zanimivo! Prvič sem na tak način pomislila zakaj imam otroke oz. zakaj sem imela prvega (od štirih) otroka...
Pravzaprav iskreno - ne bi imela niti prvega, zaradi prepričanja, da jih moram imeti zaradi njih. Kaj pa so oni revčki vedl? Da bodo dobil mat, ki ni ravno popolnoma v vsakem trenutku v materinski kondiciji? A sem jaz vedla, da se bom ubadala s 'cirkusi', ki jih bodo privlekli na plano - skoraj vedno v 'nepravem' trenutku?
Ne, nič od tega. Z G.A. jih pač imava. Ker sva se tako odločila-zavestno, ne ker nama je kdo od zgoraj to zaukazal. Zato imaš po mojem zelo prav. Je pa tako, svet v katerega gredo je zastrašujoče grozljiv-vem le to, da mi moja materinska dolžnost narekuje, da jih ne strašim, ampak opremim, da bodo videli in doživeli tudi svetle trenutke.
Da sončnih dni ne preživljamo v mega nakupovalnih centrih, ampak v gmajni, dokler je še...
Ja, še to.
Pravzaprav se zabavam s štirimi najstniki. Odgovarja mi vloga mame. Če se ne zabavam sproti se pa skoraj vedno za nazaj... Ampak tega takrat, ko jih ni bilo (še)nisem vedla.
Mitja, mislim, da si zašel na spolzka ontološka tla, kjer se lahko samo prekopicavava, pa nič dobrega ne bo iz tega. Zame neroditi (zanalašč napisano skupaj in brez povratnega zaimka, ker se ne nanaša na rojeno bitje, pač pa na osebo, ki "daje rojstvo") ali narediti samomor ni isto. Konec.
Sicer pa sem se (tudi o tem) pustila sprovocirati... grrr...
http://blog.cenim.se/tjasa/06042007/deca/
Sem napisala na svojem blogu, ker bi bilo čist predolgo;-)
Objavite komentar