sreda, 22. november 2006

Moje ime je osoba C ...

... i ja sam najsvijetlija zvijezda na nebu gluposti.

Kaj stori osebek, ki mu nikakor ne rata več kot dva meseca zdržat ob laufu? Ta isti osebek, ki se je trenutno sposoben v polžjem tempu (bedno počasi) odvlečt približno kilometer in pol proč od doma in po isti poti nazaj domov, kjer potem še tri dni mahlja iz postle z belo zastavo? V trenutku slabosti podpiše izjavo, da bo na prihodnjem Ljubljanskem maratonu prilezel od začetka do konca polmaratona, seveda v enem kosu in brez izgube sposobnosti samostojnega vzdrževanja osnovnih življenjskih funkcij. Podobnost s piscem teh vrstic je zgolj naključna (ker je pisec teh vrstic podpisnik tiste izjave idiot).

Pa se vrnimo par tednov v preteklost. Predstavljajte si neskončno navdušenje nad tiste dni pravkar končanim 11. Ljubljanskim maratonom. Rezal bi ga lahko. Navdušenje namreč. Na sceni se znajdejo osoba A, osoba B in osoba C, ki nimajo boljšega dela, kot da vdihujejo toksične hlape v zraku bingljajočega navdušenja. Ko se njegova koncentracija nevarno približa dozi, pri kateri kapitulira razum, se zgodi usoden preblisk (mar bi nas strela udarila, pa bi bil zdaj mir).
  • Osoba A (ki ji verjetno ne manjka dost do polmaratona): jaz grem drug let na maraton, če gre osoba B na polmaraton.
  • Osoba B (ki ji verjetno ne manjka dost do 10k, oziroma se samo dela, da komaj prelaufa 3k): jaz grem na polmaraton, samo če gre osoba C tud na polmaraton.
  • Osoba C (bedno počasni polž, ki bi se mu sopolži odpovedali, če bi jim dali priložnost): ajde, gremo na polmaraton.
  • Osobi D, ki na tem bratskem shodu ni sodelovala, je bilo spontano dodeljeno mesto čirliderke z roza cofi, obvezno spolirano plešo in pristriženo bradico. Glede na to, da si je kmalu potem kljub uničenim kolenom šibala nabavit tekaške copate, verjetno s svojo vlogo ni zadovoljna in se bo samovoljno prekvalificirala v tekača na 10k.
Izjave podpisane, sfotokopirane in pospravljene na varna mesta. Kdor se jih ne bo držal, je sera in mehkužec.

Umm ...

Prvi korak. Grupa "Lako čemo" gre svoj genialni sklep najprej pošteno zažret v čevapdžinicu. Kva pa je en maratončič. Mal noge prestavljaš, kakšna kaplja švica ti odcuri po hrbtu v gate, čimbolj manekensko se držiš v svojih novih fluorescentnih cunjicah ... stvar je mim ko šus in pol si največji heroj. Nema problema (s čevapi v goflji).

Drugi korak. Osoba C je naredila majhen korak zase ampak velik korak za človeštvo in se mora zarad tega napihovat kot crknjen golob. Osoba C bo bla maratonc. A vi pa ne boste maratonci? No osoba C pa bo. Ma kaj bo. Osoba C samo da nije maratonc. Pa bele superge z zlato črto premore. Same od sebe znajo tečt. Skor. Menda. Ker so še v škatli.

Tretji korak. Osoba C se slučajno spomni, da ne mara zime. Kater hudič bo treniral pri temperaturah pod nulo. Osoba C to rajš ne bi. Sploh pa - trening? A ma kdo kakšen plan? Osoba C nima plan, ima pa dve levi nogi. Pod vtisom novih spoznanj (o tem, da za jesenjo pride zima) težači vsem tekačem, ki jih pozna, če ji lahko lepo po kmečk razložijo, kako se teče po mrazu. A rabi dolge gate? A rabi posebne copate? A rabi dereze? Kakšno kapo si mora nabavit? Pri kateri temperaturi zmrzne rit? Kdo ji bo odkidal kakšno atletsko stezo, da ji ne bo treba gazit do pasu? A se lahko letos zmenimo, da zima mine tam nekje okrog tretjega januarja?

Četrti korak. Osoba C najde plan. Ni ji všeč, da traja tričetrt leta, samo jebiga, polži ne morejo bit izbirčni. Tud ji ni všeč, da na prvi dan prvega tedna piše pet minut laufa, dve minuti hoje, ponovite PETKRAT. Osoba C se presnet dobr spomni, da pred enim letom ni mogla petkrat spacat skup niti dve minuti laufa in pet minut hoje. Sploh ji pa ni všeč, da ne obstaja literatura "Maratonec in 24 Hours", "Maratoniranje for Dummies" in "Maratonski bez muke". Bo očitno res treba tričetrt leta prelaufat, če bo bla maratonc. Zakva že ji je blo tega treba?

Peti korak and beyond. Osoba C pregura prvi teden plana. Grimaso neugodja ima od prve minute dalje permanentno zacementirano na ksihtu. Nedelja - marš čez hribe in doline, krožna tura 8k. Ponedeljek - drajsanje riti na biciklu, pol ure lagano. Torek - tistih petkrat pet minut laufa, začuda brez odhoda na drugi svet. Sreda - vzpon na Vršič ... mislim ... pol ure bicikel, za ritjo namišljeni pitbul. Četrtek - petkrat pet minut laufa, izi pizi. Petek - squash ali kako ne popenimo, če zgrešimo čist vsak backhand. Sobota - prekladanje po kavču. Nedelja - petkrat pet minut laufa, near death experience. Kako je možno, da so klanci vedno navzgor, če jih je treba laufat in vedno navzdol, če jih je treba hodit? Osoba C se kljub znakom, da so se vsi in njihova stara mama zarotili proti njej odloči, da se ne bo dala. V teku je drugi teden plana. Prav tako v teku je prodaja pravic za film posnet po resničnih dogodkih. Ker pol ne more bit druzga, kot srečen konc.

V glavnem ...

I proudly present
The all new and improved
Cunning Plan - the golden edition :)
(rok trajanja deset mesecev)

A se hoče še kdo javit po načelu če boš ti prelaufala polmaraton, ga bom pa jaz tud? Obljubim, da ne bom vlačila surle za sabo po svetu, ker se to sliši, kot da ne verjamete v osobo C :) Pol pa samo še stavim z ene petnajstimi ljudmi za vredne stvari in si ne bom mogla več privoščit, da bi popušila.

Failure is not an option.
Sploh če nimaš nobene opšn.