ponedeljek, 28. avgust 2006

Invincible

Psi so dveh sort. Eni se za vsako resno al pa manj resno stvar delajo uboge do neba (nes me, nes me, nes me, sej se ti samo zdi, da sem nemška doga), drugi pa mislijo, da so superpsi. Moj spada v drugo kategorijo in upam, da sem se glede tega vsaj mal vrgla po njem. Z razrezanim trebuhom laufat za vsako letečo stvarjo mu ni problem, z razrezanim vratom žvečit brikete takoj, ko je tolk zbujen, da loči brikete od neužitnih stvari, tud ni problem, ker lačni pa res ne smemo bit. Če se reče, da se šivov ne praska, potem se jih zares ne praska, samo za vogalom od bajte se proč od radovednih pogledov meče ob tla in upa, da bo mrežica skupaj z gazo magično izginila. Še tolk bolj zabavno je, če je okol bajte pokošena trava, ki se jo uspešno pobere na mrežico in na hrbtu znosi v bajto, ker potem sostanovalci tako prikupno od besa skačejo pod strop zarad svinjarije :)

Moj štirinožec je v glavnem v redu. Danes je bil prvi dan sam doma in je mrežica še zmeraj cela in gaza na mestu. Gobec pa približno zdajle verjetno v polni skledi makaronov.

V sredo, ko sem čakala, da mi pri veterinarju vrnejo mojega psa minus bulo, mi je šlo ob dveh primerkih pasjeljubcev pošteno na smeh. Iskala sta nekaj za pucanje zob (pasjih jasno) in sta se zapičila v ene zelene žvečilne palčke, ki jih jaz, če bi bila pes, ne bi dvakrat pogledala. Btw ... jaz bi bla zlo izbirčen pes, ker vidim, da se to krasno obnese. Dobiš v svojo skledo izključno Barilla špagete in makarone, v pakelcu zrezkov je vedno eden zate, po pasje piškote ti hodijo v najdražjo pasjo štacuno, ker ješ glih samo tiste, po pasje konzerve ti hodijo v eno čisto drugo pasjo štacuno v čist drugem mestu, ker tud ješ glih samo tiste in vedno, ampak čist vedno, dobiš za polizat tretjino Magnuma, ki na konc ostane na palčki. Pasje življenje my ass. V naslednjem življenju bom moj pes! Enivej ... onadva sta kakšnih deset minut žonglirala s tistimi zelenimi paličicami, da sta se zmenila, kakšne velikosti morajo bit, da jih njun Fido ne bo niti naenkrat požrl, ker so premajhne, niti nosil kam zakopavat, ker so prevelike. Potem sta pa poklicala veterinarja (dohtarja! za pasje bolezni! z diplomo!), ker jima je samo on očitno lahko odgovoril na najbolj pomembno vprašanje.

Kakšnega okusa so tiste palčke :)

Falabogu, da nisem jaz ta študirani veterinar, ker jaz bi bla tolk nesramna, da bi eno palčko na lastne stroške odvila in demonstrativno ugriznila vanjo! Saj razumem, da obstajajo tud ljudje, ki poskusijo vse tisto, kar futrajo svojemu psu, celo enega takega poznam, ampak vseeno se mi zdi, da so v manjšini. Ergo se mi zdi rahlo do zmerno utopično spraševat veterinarja po okusu žvečilnih palčk za cucke. Kot bi spraševal prodajalca avtov, če ima auspuh okus po prekajeni slanini ... pejd ga sam lizat, če te zanima, a ne ...

Ko smo že pri bedastih vprašanjih, ki zaposlujejo človeške možgane - tud jaz nisem dost boljša od onih dveh s palčkami. Danes zjutraj sem gruntala, zakaj konji, ki se pasejo v ogradi, vedno čepijo na kupu na istem mestu. Vedno je do golega shojena ena mala zaplata nekje pri robu in oni vsako jutro stojijo tam, kot pribiti. V stilu beam me up, Scotty. Mal čudni so. Ker krave ... krave pa kot krave. Razsejane po celi ogradi. Mogoče živijo po načelu ignorance is bliss in so dost tupe, da jih ni ničesar strah, konji se pa bojijo premaknit z enega mesta, ker jih je strah svoje sence. Ja, ja ... inteligenca je prekletstvo :)

Zakaj se pravzaprav reče, da beseda ni konj?

sreda, 23. avgust 2006

Prej - potem

Iz tega ...



... na tole ...


... približno v eni uri.
Ampak dihamo pa še!

torek, 22. avgust 2006

ŽBLJ

Vsak naslednji dan se začenja bolj povoženo, kot prejšnji. Ah ne, ne psihično povoženo, samo vsako jutro težje vlačim veke narazen in porabim več energije, da narazen tud ostanejo. Ne vem, al naj si prerokujem skorajšnji odhod na drugi svet, al naj začnem hodit spat ob osmih zvečer, ampak tole ne vodi nikamor. Pomojem rabim kakšen nadomestni del.

Danes zjutraj sem se čudila sami sebi, ker sem se enkrat za spremembo spomnila svojih sanj. Totalno povožena, ampak sanjarije pa z berljivimi črkami napisane na belo podlago nezavesti. Potem sem se pa postavila pred špegel in mi je na čelu pisalo, zakaj sem tako povožena. Sanje so resnica postale :) Sredi noči sem se zbudila ker zzzzzzZZZZZZZZZZ STOP! se mi je komar usedel zraven ušesa. Jaz seveda šut po buči in gremo dalje spat. Ampak ne, spet zzzzzzZZZZZZZZZZ STOP!, prej me je pa še ugriznil na stegno in stopalo. Krvolok. Nekaj časa sem opletala z roko okrog glave, nakar sem mu postavila zasedo na čelu. In on spet zzzzzzZZZZZZZZZZ STOP!, jaz pa ŠPLJAC po njem. Je moral bit obilen, ker je zasmrdelo po krvi. Sicer bi mi blo tisti trenutek vseeno tud, če bi si uspela razbit butico in bi zavohala svojo kri brez ovinkov čez komarjeva prebavila, ampak definitivno sem takrat speštala komarja, ker pol ni blo več zzzzzzZZZZZZZZZZ. In ker sem imela zjutraj na čelu dokaz, da ponoči mutiram v likvidatorja ...

In kaj sem ostalega lepega zadnje čase zganjala? Zafrkavala sem se z izbiranjem nove službe, izbrala sem novo službo, valjala sem se po sestankih za novo službo, sprejela sem novo službo, obelodanila sem, da imam novo službo in ta trenutek čakam na dan D za začetek nove službe. Majhen korak za ... eh nič, kar trpite z mano. Razglašam, da je to velik korak! Za vse. Zamenjala sem svojo prvo službo in hočem, da se mi ploska :)

Po vsej tej silni razvlečeni drami, tko ene pol minute po njej, sem se spomnila, da nekak ne bo glih primerno, če grem takoj po dnevu D na dopust in sem po hitrem postopku premaknila že pred pol leta za september planirane dogodke na tukaj in zdaj. Jutri zjutraj peljem svojo štirinožno princeso na izrez precejšnje bule neznanega izvora, ki se ji je naredila na vratu. V bistvu mi ni do tega, da bi razglabljala o tem, kako me je al pa ni strah, se mi pa zdi pomembno povedat tole: ne glede na to, ali gre za vas, vaše otroke, vašega psa, vašo najljubšo podganco al pa vašega personificiranega plišastega medveda, najdite si za tisto, kar vam je pomembno, dohtarja, ki mu zaupate. Po možnosti čimbolj brezpogojno. Ne nekoga, ki vas vzame v ordinacijo, ker ima glih plac. Ne nekoga, ki vas zastraši z avtoriteto. Nekoga, ki ga lahko vprašate vse in kogar beseda ima za vas težo. Nekoga, ki ste mu pripravljeni pustit brskat po sebi, če on pravi, da je to najboljša rešitev, ker mu zaupate kot dohtarju in kot človeku. Poiščite si nekoga takega, ker strahovi niso tolk strašni, če veš, da lahko zaupaš. In če gre kaj narobe veš, da ni šlo narobe, ker bi nekdo kar tako mal eksperimentiral in se igral. Dokler lahko iščete, si ne pustit odvzet te možnosti.

Jutri je torej dan ŽBLJ.

petek, 11. avgust 2006

Koruza vsemogočna

Če ne bi blo koruze, bi blo marsikaj težje. Koruza je zakon. Koruza rulz. Koruza moja edina ljubljena :)

V četrtek sem se nič hudega sluteč peljala iz Ljubljane domov. Na obvoznici - ustavljen promet na vseh treh pasovih, ker se zblojeni turistikusi ne morejo zmenit, kako se bodo razvrstili na izvozu za Gorenjsko. Poleg tega bi pri gužvi, ki jo povzročajo, rabili table za izvoz kakšna dva kilometra prej, tako da jim niti ne zamerim prehudo, da se obnašajo kot trop kur. Še bolj flegmatično me pa dela to, da znam prilezt domov še kje drugje, ne samo via glavna cesta okrašena z zastoji.

Torej sem produžila naprej, okol ovinka v žep in proti Gorenjski po stari cesti. Saj ovinkci so fajn in se pozabi, da je pot ene pol ure daljša. Kmal okol Trzina me je začelo čist na lagano tiščat na minus dva deci. No problem. Bomo zdržal. V Kranju sem šla mimo dveh pump in sem se pred vsako vprašala, če me že dost tišči, da se mi ljubi pregovarjat za ključ od skreta in utemeljevat, da morm it zdele in ne čez dve minuti. Ni me dost tiščal. Do dveh minut potem, ko sem za ritjo pustila zadnjo pumpo. Faak, kolk mene lulaaat!

Do doma še pol ure, ob cesti pa taka privlačna polja s koruzo :)

Seveda, SEVEDA sem zavila s ceste, se ustavila na prvem parkirišču zraven koruzne njive in zlezla med krasne zelene rastlince. Glih prav daleč ni šlo, ker so ble posejane tolk bliz skup, da bi vse polomila, ampak men je blo tisti moment vseen, kdo bo oslepljen od snežne beline moje riti. Minus dva deci je ratal minus tri litre in to zadnje bližnje srečanje s koruzo štejem med moje najboljše odločitve v življenju. Kar nekam preveč sem zarad tega ponosna nase.

Moja najljubša kulturna rastlina je v glavnem zdaj koruza.
Ko šljivi krompir ... (kar pejte vi med krompir lulat :))

sreda, 9. avgust 2006

Inside out

Ni ne vem kolk dober dan. Pa sploh nisem imela visokih kriterijev postavljenih, ampak mu je še zmer ratalo pridelat cvek. Sedite gospod dan, nezadostno. V kratkem pričakujemo reprizo in precej boljše rezultate! Ker tole ... je porazno. Pod pričakovanji. Bedno in ne omembe vredno. Utemeljitev sledi.

Noče padat dež

Ja, ja. Čist dobro se spomnim, da sem se par dni nazaj jadala nad tem, da pada dež. Ampak to je blo preden mi je bilo naloženo zalivanje vrta in vsega šavja, s katerim je ovešena bajta. Ako bi bilo po moje, bi imeli doma en plastičen fikus in solato bi kupovali v štacuni. Pa ni po moje, za povrh je pa tisti, ki diktira te stvari, navdušen vrtičkar, ki je ravnokar posadil vse mogoče flance, ki morajo preživet. MORAJO! Umm ... zakaj jih potem pusti v oskrbi nekoga, ki mu uspe crknit tud plastično rožo?

Da bi bla stvar še hujša, je za zalivanje vrta v rabi cela procedura. Natočimo vodo v lambar. Ne točimo je direktno iz pipe, ampak nujno uporabimo šlauf, da nam rata naredit čimmanjšo poplavo. Vzamemo jogurtov lonček. Skupaj z lambarjem in jogurtovim lončkom se v rdečih gumijastih škrpetah spokamo na vrt. Po vseh štirih prepuzamo dotični vrt (med fižolom, pod paradajzom, okol zelja in mimo kumar), ker je nekdo sadil flance, kjer je našel plac. Solata med vrtnicami? *rokca gor* Pri nas to imamo. Solata med kumarami? *mah mah* Pri nas. Solata okol štora od magnolije? *juhuuu* Zdaj vsaj vemo, zakaj je blo absolutno potrebno požagat mojo lepo magnolijo. Nekdo si je na nelegalen način (ko me ni blo doma) pridobil kvadratni meter vrta za svoje solatne flance. Z jogurtovim lončkom si pomagamo pri doziranju vode iz lambarja. Vsaki flanci en lonček. Ako smo nerodni in uspemo tri kaplje polit, je treba kasneje zlit na flanco še dodatne tri kaplje. Ehhh ... matematika je lahk včasih tud jako naporna.

Ko mi rata do konca namočit vrt, se spravim nad okrasno rastlinje na okenskih policah in okol bajte. Tu je v rabi popolnoma drugačna procedura, ki se je za nobeno ceno ne sme zamešat s prejšnjo. Rožice zalivamo z vodo, ki se en dan pari v šprickanglah. Pri tem pazimo, da jih ne utopimo in da ne poplavimo podstavka. Dodatno je treba vsako kanglo spotoma spet napolnit, ker drugač najkasnej naslednji dan sledi katastrofa, ker nimamo več s čim zalivat. To drugo postavko mi uspeva kar redno izpolnjevat, prvi dve pa ... če ste oko sokolovo s špegli kot dno od pirovske krugle in za povrh odlašate z zalivanjem do teme, vam ne ostane drugega, kot da se greste namakanje na slepo. Mislim, da je moj zalivalni entuziazem poplavljal. Nisem ziher. Oči so namreč zraven mižale.

Kot običajno je takoj po današnjem zalivanju vrta začel narahlo padat dež. Ki par ur kasnej še zmer ni nehal. Naj ga kuga bubonska!

Povozila sem nekaj ...

... kar je pred tem znalo skočit v luft, ergo je blo prej živo, pa ni več. Po ulici, kjer je omejitev 40, sem se peljala 30. Počaaaas. Mogoče je bil to problem, ker če bi peljala 200, bi se moja trajektorija ne sekala s trajektorijo neznanega letečega predmeta, ker bi bla jaz prehitra. Oziroma ... who knows. Mogoče NLP razmišlja enako. Je razmišljal. Ko je še lahko razmišljal.

Ko sem se slow motion premikala vzdolž pločnika, sem zaznala samo en fragment nečesa belega ali svetlorjavega, ki je izvedlo samomor direktno pod mojo sprednjo desno gumo. Zvok je bil podoben, kot če nagazite na prazno kompaktno kartonasto škatlo, v vzvratnem ogledalu je blo pa vidno samo še nekaj po luftu letečemu perju podobnega. Par sto metrov naprej sem se ustavila in izvedla inšpekcijo za primer, da bi blo treba od kod kaj dol postrgat, pa se ni videlo ničesar. Ko sem se pol ure kasneje peljala po isti cesti nazaj, ni blo nikjer nobene pešte. Kar se mene tiče, imam lahko še zmer na podvozje prilimano truplo, ker pod avto pa nisem lezla. Sicer sem pa v dobri družbi. Jaguarji imajo na havbi jaguarčka, moja kišta ima pa nekje v podvozju kakšnega sfaširanega papagajčka.

Nekje spotoma mi je sicer skočila v glavo ideja, da bi lahko slikala svoj prvi roadkill, ampak prvič - bleeeh in drugič - me je pred tem obvaroval vsemogočni, ki je moj prvi roadkill vaporiziral. Al se pa z njim zdajle masti kakšen potepuški pes. Slike čistega asfalta s podnapisom "kraj zločina" pa ne mislim objavljat. Kakorkoli že, upam da bo to za dolg prva in edina črtica, ki jo nosi moj pleh.

Častno omembo zaslužita še:
  • CV sem pacala skup dva dni - ker se je od mojih začetniških cajtov, ki se mi sploh še ne zdijo tolk daleč proč, vse amerikaniziralo in se po novem pišeta dve stvari. CV in spremno pismo. CV je pis of kejk. Spremno pismo - not so much. Kva naložiš, če nočeš izgledat preveč nalagaški, pa nočeš kopirat tistih deset standardnih primerov, ki jih najde gugl? Spoštovani. Let's cut the crap. Jaz hočem službo, vi imate službo. Let your people call my people.

    Vedno znova se sprašujem, zakaj se gremo vso to nakladancijo in bluzenje v prijavah za delovno mesto, če se pa točno ve, kaj se hoče. Znam napisat prijavo v verzih. Znam napisat prijavo s samimi tujkami (in bom celo za vsako vedela, kaj pomeni). Znam nabluzit hudiča in pol. Ampak zakaj, če pa iščem delovno mesto programerja? Dodatna cvetka je prišla v obliki zahtevka, da moram prosim lepo poslat dvojnik prošnje v angleščini. No problem. Ampak ZAKAJ? Če je pa vse skup samo blesava formalnost v eni slovenski firmi.
  • Berem Nabokova - Lolito. In mi pušča v goflji skoz slabši okus. Ne zato, ker bi bla slaba. Sploh ne. Bukla je še kar. Ampak skoz bolj me drži jeza na gospoda glavnega junaka, ker je tak kronan idiot. Ker ne vidi, kar jaz vidim. Ker se čudi, da se mu bo "ljubezen" vsak trenutek sfižila, pa je čist jasno, da nikol ni ljubil realnosti, ampak je ljubil iluzijo. Fantazijo svojih možganov utelešeno v stegencih otroka, ki noče plesat po njegovem velikem načrtu. Hja ... realnost ima eno zoprno lastnost, da se požvižga na vse popolne načrte. In jaz imam eno zoprno slutnjo, da bom še najmanj sto strani obsojena na blodnje tega butca, preden se mu bo izvolilo strgat.

    Mal čez polovico sem. Edina stvar do zdaj, ki mi je bila blizu, je bil naslednji stavek: "Naravi očitam samo nekaj - namreč to, da nisem mogel, naj sem si še tako želel, obrniti svoje Lolite narobe in pritisniti pohlepnih ustnic na malo maternico, k neznanemu srcu, k biserovinastim jetrom, h kaviarju pljuč in na par preljubkih ledvic!" Ta občutek, ko znotraj ni dovolj blizu, poznam. Velike ljubezni dajo velike, nore, neopisljive emocije. Ampak vse ostalo iz bukle mi je pa popolnoma tuje, od seksualne obsedenosti z mladostjo dalje. Nisem ziher, da me sploh še zanima, kako se stvar konča.
Dnevu v glavnem prisojam popravca. Pa hočem mojo mamico nazaaaaaj! Ker nočem več zalivat njenih rož!

En link

Tole -> klik
Fenomenalno.

Edit: klinc pa selitve blogov ... naj jih koklja brcne. Link še enkrat -> klik

ponedeljek, 7. avgust 2006

122/78 (ko sam živčan!)

Pomojem me bo konc. Dokler je blo 35 stopinj, sem imela rit parkirano v službi pod klimo, tja sem se primajala ob sedmih zjutraj, od tam sem šla ob sedmih zvečer in hudega mi ni blo pod milim nebom nič. Tud dvanajsturno čemenje na šihtu ni blo nič hudega, ker a) tralala, mi imamo pa klimo, ker b) tralala, vsi so na dopustu in ker c) tralala, lahk na šihtu te dni počnem skor kar se mi zljubi.

In potem se je začel monsun. Ne vem, če se vsemogočni tega zaveda, ampak jaz imam na najboljši dan normalen pritisk, na take uscane, zamočene in sive dneve, kot so na sporedu zadnje čase, se imam pa zarad nenadnega padca pritiska, ko mi kri iz podplatov ne uspe prilezt niti do kolen, problem že zjutraj pobrat s postelje. Ok, priznam, da je to tud priročen izgovor. Namreč dokler nisem imela pojma o delovanju človeškega telesa in se nisem znala branit na inteligenten način, so me vsi domači hiperaktivci grdo gledali, ker ne samo, da nimam enake barve oči, kot oni, ampak sem za povrh še lenoba. Zdaj, ko je dokazano, da imam nizek pritisk, sem pa fenomen in mi je moja lenoba (ki je definitivno iz rodu lenob, make no mistake about it), na pol odpuščena že vnaprej. Ostalo polovico pa pometemo pod preprogo na račun tega, da imamo v življenju popolnoma različne vrednote :)

Kakorkoli že, te dni sem mrtvo. Glava me boli, vsakič ko vstanem, se mi začne vrtet, kapaciteta mojih možganov nese približno pet sekund naprej, spim po dvanajst ur, brez da bi se vmes zbudila, pa nič se mi ne da počet (lenoba? I think not! Mam nizek pritisk, a veste ... pa bioritem (že spet) v riti :)). Pravzaprav mi za vse skupaj rahlo odzad dol binglja, ker bo že enkrat boljš, ko bo boljš, edino ena stvar se mi zdi zaskrbljujoča. Moj The Cunning Plan šepa na motivacijsko nogo. Idejno se sicer krasno razvija, v praksi ima pa trenutno slabe dneve.

Včeraj sem se nad vsem skup mal zamislila in mi nekak ni jasno, zakaj hudiča vedno po treh tednih začnem zategovat ročno. Če migam, se boljš počutim, lažje živim, boljš izgledam, manj žvečim zanič stvari, več samozavesti imam, zdi se mi, da sem nevemkaj naredila ... pa mi je še vedno težko tisto eno piškavo uro na dan porabit za miganje. Tisti, ki imate od vekomaj vase vgrajeno željo po miganju, zares pojma nimate, kako ogromno darilo vam je bilo dano. Zastonj. Univerzalno sredstvo za čiščenje psihe ste dobili v neskončnih količinah. ZASTONJ! Malokrat sem komu fovš ... no vam sem pa fovš. Tko. Enivej - včer me je po vsem razmišljanju prijel tak bes, da sem zalimala rit za eno uro na bicikel in sem vozila klanec, kolikor mi je zneslo. Pri normalnih temperaturah sem švicala v potokih, ko sem se pa končno rešila bicikla, sem pa naredila še tri serije sklec. Za kazen. Na žalost kazen pri meni običajno ni vzgojna in me danes kljub kolegu muskelfibru v rokicah in ramah ne vleče nikamor, sploh pa ne na en lušten regeneracijski sprehodek. Me boli glava. Nizek pritisk ... you know.

Če odštejem izvedbeni konec (sux big time), se pa The Cunning Plan prav simpatično debeli. Prejšnji teden sem našla svojo fensi nikol rabljeno kolebnico. Mislim ... našla je mogoče mal napačen izraz, ker mi dotična kolebnica že tri leta kaže osle direkt v ksiht viseča z enega in istega ključa od omare. Počila mi je na glavo, ko sem šarila po omari in sva si tako po dolgem času spet padli v objem. Ergo bom ubrala boksarsko linijo in se bom naučila hopsat s kolebnico. Poleg tega sem uvedla še prej omenjene sklece, trebušnjake in izpadni korak. Ako vam zaupam, da so mi od vsega tega najljubši trebušnjaki (taki ta zajebani prosti z nogami v luftu), potem vam bo približno jasno, kakšna kazen božja sta zame ostali dve stvari. Samo laufa se pa ravno zarad teh stvari velik boljš.

Teoretik sem vsekakor dober. Za izvedbo vse te teorije bi blo pa najbrž fajn kakšnega cigota dobit, da bi to naredil namest mene. Bi blo prej kaj konkretnega od vsega skup.

Zdaj grem pa pogledat, če je ostal kje še kakšen muffin. Dons so bli čokoladni. Menda so fajn za nizek pritisk :)

petek, 4. avgust 2006

Death! Death to them all!

Najboljši način pošiljanja lubenice na oni svet je menda z ritjo v morju. Po načelu naj se cedi kamor se hoče. Logično nadaljevanje te best of lestvice bi bila v primeru manjkajočega morja banja z vodo. Ampak logika se na tem mestu popolnoma izneveri. Banja sucks all the fun out of lubenica :)

Absolutno najboljši način uničevanja lubenice za potrebe polnjenja želodca, kadar vam manjka morje, je z žlico. Potrebujete pol primerno ohlajene lubenice in eno navadno žlico. Lubenico postavite na stabilno površino (da ne bo treba slučajno laufat za njo po hribu navzdol, čeprav je samo polovična), po želji se ji svečano priklonite, zatulite BANZAI in se z žlico spravite nadnjo. Pljuvanje pešk ven ni dovoljeno, ker what a sissy you are! in ker the lubenica experience ni popoln, dokler se naslednji dan ne morete čuditi temu, od kod zlezejo peške nazaj na svetlo. Prav tako je obvezno pojest vse, kar je vsaj malo rdeče. Futra proč pa že ne bomo metal!

Sumim, da je visok faktor zadovoljitve pri tovrstni dejavnosti pripisati temu, da končno lahko brez slabe vesti nekomu z žlico nekaj skopljem ven. Plus - moje navdušenje je vsaj v sledovih plod dvojinskega masakra lubenične polovice, kar samo potrjuje teorijo, da potovanje v neznano ni tolk fenomenalno zaradi neznanega, kot je fenomenalno zarad znanega, ki te vzame s sabo.

Go, destroy!
BWAHAHAHA.

ps. Slik ni. Ob dveh zjutraj fotič spi!