Možički v škatli

Sem in tja še vedno gledam televizijo. Včasih sem več časa zabila zanjo, zadnjih par let se je pa najina ljubezen močno ohladila. Mogoče me je pamet srečala. Ampak na to se ne bi preveč zanašala. Verjetno je samo program tako obupno zanič, da ne zdržim več toliko časa pri miru, da bi lahko svojo aktivnost deklarirala za gledanje televizije. Saj je vseeno. Včasih uspem prinest v enem popoldnevu noter kvoto za en mesec nazaj in en mesec naprej.

Gledam pa vedno iste stvari. Počasi se odplazim čez Discovery, Eurosport, National Geographic in podobne kanale, če tam ni ničesar zanimivega, pa udarim še šprint čez ostalih šestdeset in kjer najdem kaj o človeški biologiji ali psihi, ali kaj o šraufanju pleha skupaj, tam se ustavim. In tako blodenje po televizijskih kanalih me pripelje do tega, da najprej ujamem pol BBC-jeve oddaje o psihološkem razvoju otrok, ki sem jo enkrat že videla, ampak enkrat ni nobenkrat, potem na Discoveryju zijam oddajo o preživetju v ekstremnih razmerah, potem pa na Reality TV, kjer nikol nimajo ničesar pametnega, odkrijem eno hudo zanimivo oddajo o ljudeh z amnezijo.

Trije ljudje, vsi z enako diagnozo in vsi na različnih stopnjah v življenju po diagnozi. Eden je star 71 let in ima že 23 let amnezijo, ki jo je dobil zaradi strdka v možganih. Najhujša oblika ... po desetih sekundah pozabi, karkoli se pozabit sploh še da in brez stalnega vodenja ni sposoben preživet. Drugi, tam okoli 60, ima amnezijo 3 leta, dobil jo je po rutinski operaciji jeter in se določenih stvari spominja in na približno funkcionira, tretji je pa star okrog 45, s kakšnih 15 let amnezije za sabo in funkcionira relativno dobro. Ta zadnji je bil tud najbolj zanimiv. Tri otroke je dobil po tem, ko je staknil amnezijo, vse tri je sam gor spravljal, ker je morala žena delat, izgledalo je pa to tko, da si je vse, kar je moral naredit, napisal v zvezek. Brez tega je jasno vse pozabil.

Rak (na tem mestu kot prispodoba hude bolezni, ki zdravim najprej pade na pamet, ko rečeš "huda bolezen") je kruta stvar, ampak amnezija, tista zaresna, ni za svojce nič manj grozna. Nevidna in hkrati vseobsegajoča. Ženo enega od teh moških so vprašali, katera izguba zaradi amnezije se ji zdi najbolj boleča. In je začela jokat in rekla, da pogovor. Ni več komunikacije, ni več malih prisrčnih gest, ni več zaupnosti, ker tisti z amnezijo tega enostavno ni več sposoben. Po petih minutah pozabi, kaj je rekel in kaj je naredil in stalno ponavlja enake stvari. Rad ga imaš, pa veš, da on tega v bistvu ne ve, čeprav mu vsak dan poveš. Pa misliš nanj, pa mu to ne pomeni nič, ne zato, ker je brezbrižen ampak zato, ker ima pobrisane možgane. Nimam pojma, kako njihovi partnerji to zdržijo.

Take stvari jaz poberem na televiziji.

Ampak potem (na istem brezveznem kanalu) najdem še kos oddaje o malih medicinskih čudežih, kjer oče tako nežno skrbi za svojo hčerko s cerebralno paralizo, da se ti naenkrat podrejo vsi stereotipi o odsotnih očetih. Saj je življenje lepo. Vsaj kadar ni grdo.

Naj jedo pecivo

En deževen dan, še ne tako daleč nazaj, sem se sredi tedna potikala po svojem najbližjem Everestu, ki je pravzaprav prva malo višja krtina tu naokrog. Redni tedenski poskus uvajanja športa v življenje. Kdor ni dal tega skoz v otroštvu, se pač muči s tem kasneje. Tko nekako kot z branjem.

Vsi so bli na dopustu al pa na šihtu, celo pot navzgor sem solirala (po ta strmi strani!), na vrhu sem pa izza vogala nehote prestrašila eno na pol izgubljeno Primorko in sestop ni bil več solo. Kaj sva se pogovarjali, se večinoma ne spomnim več, ker mi gre čvek brez kakšne dobre teme čisto nehote skoz eno uho noter, skoz drugo pa spet ven. Točno se pa spomnim trenutka, ko je ugotovila, da bi bil svet zagotovo boljši in bi manj ljudi stradalo, če pasjeljubci ne bi zgonili toliko denarja za svoje cucke.

Tako preprosto gledanje na svet mora biti pravi balzam za dušo. Levo problem, desno rešitev. To, da je poleg mačk, psov, kanarčkov in zlatih ribic še en kup drugih stvari, za katere gre na iksto potenco več denarja, ni pomembno. Sploh pa ni pomembno, da se veliko ljudi tuja nesreča sploh ne dotakne več. Če se ravno ne dogaja na domačem predpražniku.

Ampak veterinar je pa res drag. V tej točki ji dam pa prav :)

---

Bilanca današnjega popoldneva

Ob pol treh šla s psom na štrikcu k veterinarju. Šla sva zarad ušes. Prideva tja, rečeva živjo, pes vidi svojega veterinarja in se začne trest ko šiba na vodi. Se spraviva v sobo na mizo, pogledamo ušesa, obe vneti, dobimo arcnije, zadeva ad acta. Gremo dalje. Dlaka na hrbtu je še zmeraj za en drek, pa koža se tud še zmeraj lušči. Pogledamo, prediskutiramo šampone in njihove dodatke, pogruntamo, da bi ga lahko srala tudi ščitnica, vzamemo kri za v laboratorij, dobimo nov šampon, zadeva ad acta. Gremo dalje. Pokažemo bulo, ki smo jo našli na čeljusti ob zadnjem pucanju zob. Bula nam ni všeč in bo treba rezat. Najboljš kar takoj. Fajn, ko smo glih pri tem, bi pa še zobe pregledal in prepucal in ven zmetal, kar je za ven. Dobimo pomirilo in se gremo v čakalnico pomirjat. Dve uri kasnej mormo še eno uro čakat, da pes (minus bula, minus en zob) mal k sebi pride od narkoze in pol se spokamo domov. Zadeva ad acta plus lukna v denarnici.

Pa še nerodno mi je, ker jih zdaj tolk zarad mene strada.

A = B

Včeraj, okrog devetih zvečer, sem se že spet enkrat odločila, da bo treba naredit kakšen korak proti diplomi. Zadnje čase se mi to dogaja vedno bolj pogosto, ampak lahko, da je vse skupaj samo lažni alarm. Sicer sem se pa imela malo na sumu, da sem se to spomnila ob tisti uri zato, ker točno vem, da se običajno spokam spat kakšni dve uri kasneje. In dve uri blodenja po stvareh, ki se jim reče moj študij, valjda ne boli prav hudo. Imagine my surprise, ko me je ista ideja držala tudi še danes zjutraj, kljub temu, da sem včeraj v tistih dveh urah uspela fenomenalno zabrodolomit že na četrti nalogi iz bukle za začetnike. Očitno se tokrat v prvem poskusu še ne damo.

Stvar je namreč taka. Kategoriji, v katero je uvrščen moj faks, se po vseh teh letih ne reče več realnost, ampak spomini na pretekle bitke. Kot spomin na vsak herojski podvig, je tudi ta s časom mutiral in pridobival na količini prelite krvi in grozovitosti sovražnikov, neskončno sedenje na riti in kopičenje nepotrebnih podatkov v buči je pa uspelo ponikniti iz zgodovinskih bukel. Posledično me vsakič, ko vzamem zalet in se z mečem in ognjem spravim nad zapiske, porazi dejstvo, da se moja rit ne prilega več stolu v taki meri, da bi v njem zdržala vsaj pol ure v enem kosu. Še preden oči do konca zaznajo, da A = B, možgani že poročajo navzdol, da od tam zgoraj ni videt ničesar zanimivega in gremo vsi skupaj mal na sprehod.

Ampak ne, jaz ne poznam kapitulacije (v prvih desetih minutah)! In tako sem nekje na netu izbrskala eno začetniško knjigo v upanju, da svojemu srcu povrnem davno ugasli plamen ljubezni do veje znanosti, ki mi jo je poskušal vbit v glavo moj faks. Že cel dan si lomim zobe na prvem sklopu nalog iz prvega poglavja. Za začetnike. Ponos je za nedoločen čas deponiran pod postlo, za izhode iz bajte imam pa pri roki papirnato vrečko. Eh ja.

... let's go exploring!

Zjutraj mi je šla čez cesto črna veverca.
Če nau dan dober, bo slab al pa karneki.

Aj think aj em redi for tejkof.