Če se slučajno sprašujete, zakaj je sred januarja tako usrano vreme - nekdo je na drugem koncu sveta zadnja dva tedna goreče molil za poletje in vizualiziral palme in peščene plaže. Menda je tole as good as it gets na tem koncu v januarju. Če hočete drugo leto imet zimo, me ne smete pustit na toplo, ker there's no way in hell, da bom brez boja prišla s 40 stopinj nazaj pod nulo. Oziroma ... v bistvu je najboljš, da udarite humanitarno akcijo in me preselite tja dol od novembra do aprila. Pa na đeparac prosim tud mislit, ker Kenguruland ni za klošarje.
Nazaj sem uvozila:
- eksotičen avstralski prehlad, staknjen čisto na koncu potovanja ob prečkanju mostu nazaj v Melbourne. Če nič druzga, znam vsaj fajn demonstrirat svoje nezadovoljstvo nad situacijo, v kateri se znajdem (če me nočte, bom pa tukaj in zdaj poskusila naredit samozadavitev s kašljem!)
- več rjavega pigmenta na svoji koži, kot sem ga prej videla skupaj v petnajstih letih. Moja rjava barva je sicer v najboljšem primeru tipa "kje maš zdej tisto rjavo barvo?", ampak just you all shut up - na nožicah se mi poznajo trakci od japank! (vsaj mislim, da se še :))
- od oka ene sto izpuščajev/pikov, ki se še vedno niso odločili, ali so kakšna neznana alergija ali so posledica steničnih orgij (yep, we had company ... prvič videla kenguruje, koale in stenice :)) So pa vsaj nehali srbet, čeprav zdaj izgledam kot bojišče in se moje krasne rjave barve izmed vseh hrast sploh več ne opazi.
- dve kili rdečega kamenja, ker za kakšne kičaste suvenirje ni blo ne dnarja ne placa
- par majhnih zajčjih kosti pobranih v puščavi, ker skrivališča za kamelje, konjske in goveje lobanje tud po nepopustljivi racionalizaciji prtljage nisem našla (poleg tega ne bom priznala, da so me v muzeju ob pogledu na kitova vretenca dajale grde misli o desna-roka-levi-žep)
- en kup rdečega peska, zažrtega v vse robove rukzaka in vse čevlje in cunje.
- neustavljivo željo po še.
Plan je Tasmanija septembra 2009 :) Vsaj Tasmanija.
Raport per partes pa drugič.