petek, 31. avgust 2007

Kuhajte z nami

Danes nudimo: malinov čaj z medom in prahom.

Priprava je jako enostavna, zato lahko v tej poznopoletni specialiteti uživate tudi doma. Konec pomladi v kakšnem kotu pisalne mize (čisto na očeh, torej svojim očem popolnoma nevidno) pustite lonček z dvema žlicama medu (brez žlice) in čezenj poveznete listek z napisom ČIST LONČEK.
  • pisava = domače izdelave
  • barva = modra
  • velikost = za slabovidne do dioptrije 5 brez špegel
  • posebni efekti = ponikajoče v spodnji desni rob lističa in plesoče gor in dol po sredinski črti uporabljene fiktivne vrstice
Listek se v vsakdanjem življenju uporablja kot odganjalec suđopere, ki si dnevno prisvaja vse, kar se da stlačit v pomivalec posode. Preverjeno deluje, eksperiment je bil izveden na časovnem vzorcu štirih mesecev.

Ker listič lončka ne zapre hermetično, se bodo na površini medu sčasoma nabrali žlahtni delci prahu (in kaj vem kakšnih drugih odpadnih mikro delcev). Osnovno pravilo plemenitenja čaja pravi, da dlje ko čakate, bolj na gosto bodo kasneje po njegovi gladini plavale bleščice. Obstaja tudi hitro plemenitenje, ki traja kakšno minuto ali dve in zahteva interakcijo lončka, dveh rok in narobe obrnjene tipkovnice z zgodovino bratenja s sendviči, vendar s tem ne dosežete pravilne razporeditve in enotne velikosti delcev, ki se ujamejo na med. Po drugi strani vam na čaj ni treba čakati pol leta, tako da je na vas, da izberete idealno kombinacijo postopka in rezultata.

Pomembna sestavina procesa priprave čaja je še konkreten kos lenobe in gorenjske šparovnosti, ki vam prepreči, da bi se ob pogledu na žlahtno medovo patino odsprehodili do kuhinje in pomili lonček, ali vsaj umaknili z njega listek z napisom ČIST LONČEK in počakali kak dan, da suđopera opravi, kar suđopera opravlja. Ko se vam uspe priplaziti do te stopnje, lonček samo še napolnite z vrelo vodo, vanj vržete vrečko razdišanega malinovega čaja, počakate, da se voda obarva, odstranite vrečko, premešate in uživate v napitku polnem miniaturnih plavalcev. Bwahaha ... I am Godzilla!

Na zdravje!

ponedeljek, 6. avgust 2007

Čestitamo in pozdravljamo

Imam okrog deset uporabljanih mail naslovov. Do nedavnega so bili komplet vsi spam free. Potem sem nekega dne začutila močno željo, da bi komentirala blog na Siolovem Blogosu, kjer je treba bit za komentiranje registriran. Po napornem trial and error obdobju (pol ure) sem se spomnila, da sem verjetno pozabila geslo, ki sem si ga naštimala v pradavnini, ko me je enkrat in edinkrat napadla in prepozno spustila potreba po komentiranju Crnkovičevega bloga. In sem šla zahtevat novo geslo.

Pa za začetek pozabimo, da imajo na Blogosu kruljav postopek za ponovno pridobitev pozabljenega gesla (pocarji) in je v tistem konkretnem primeru izgledalo, kot da bom lastniku bloga prevzela geslo za njegov blog (skor bi podržavila Špranjco :)) in se osredotočimo na dejstvo, da od tistega usodnega dneva, ko sem vpisovala svoj mejl v okenčke za ponovno pridobitev gesla, dobivam na ta naslov en kup enih e-pozdravov. I am not happy. Protestno do nadaljnjega ne bom komentirala nikogar na Blogosu, ki nima komentarjev odprtih za zunanje uporabnike. Ko vas šljivi. Pa bodite ena velika srečna spamerska družina, če ne morete drugač.

No, ampak ... resnično sem se zamislila sama nad sabo, ko sem danes zjutraj s široko odprtimi očmi in z ogromnim pričakovanjem šla gledat v spam oddelek, kaj mi je prinesel dedek mraz. In sem bila bridko razočarana, ker je bil samo še en jebeni e-greeting. Še spam dobivam čist dolgočasen (če ga že glih moram dobivat).

V spam oddelek sem šla seveda gledat zato, ker je bil oddelek za "normalne" prazen. Pajčevinast pravzaprav, jaz sem pa spet v pomladnem obdobju, ko ne bi, da je pajčevinast. Očitno se mi piše, ampak sem tiste sorte, da rabim navdih iz tujega pisanja. Kot da se ne bi znala sama za laske potegnit eno štengo višje, ampak bi rabila protiutež, s katero bi se vzajemno vlekli enkrat v eno in enkrat v drugo stran. Kolikokrat se zgodi, da tako najdeš polovico, s katero tvoriš perpetuum mobile? Meni se na dolgi rok še ni. Nekaj navdušujočih poskusov je bilo, ki jih je življenje spet in spet iznihalo in ko se enkrat ustavijo, jih je težko ponovno spravit v pogon. Mogoče zato, ker veš, da se bodo ustavili, ne glede na to, kolikokrat jih izmakneš iz ravnotežja. Tako, kot se naveličaš poganjat igračo, ki so ti jo prodali za neustavljivi stroj, pa se je vseeno ustavila.

Gledam prazen mejlboks, ki sem si ga na pol sama kriva. Ne maram čvekanja zaradi čvekanja. Ko nimam česa povedat, sem tiho. Če na svoj kilometrski mejl dobim generičen odgovor brez iztočnic za naprej, bom verjetno kmalu tiho. Če se moram najprej vprašat, ali me bo tisti, ki mu pišem, razumel prav, bom na koncu prav tako tiho. Včasih se tisto, kar je vredno povedat, zdi čisto brezveze. Včasih sem dolgo tiho. Takrat se moji navidezno neustavljivi stroji ustavljajo ... ustavijo ... zapajčevinijo. In ko bi se spet pogovarjala, ko imam končno spet kaj povedat, ni več česa izmikat iz ravnotežja, ker moje protiuteži na življenje gledajo drugače.

Spreminjati sebe? Done. Bila kot riba na suhem, se uspela na dolgi rok minimalno spremenit in odnehala, ker ne bila sebi več všeč. Se s težavo sprijaznila s svojimi tremi meseci pomladi in devetimi meseci zime. Znižati kriterije? Done and reversed. Rajš sem še naprej tiho, ko nimam kaj povedat in se zbujam iz otrplosti v večne začetke. Še naprej iskat perpetuum mobile? Deja-fucking-vu.

Škoda, da sem današnji e-greeting že zradirala. Zdaj bom morala pa na naslednjega čakat do jutri :)

petek, 3. avgust 2007

Več dobre glasbe II

Ekskluzivno, ekskluzivno! Odgovori na vprašanja bralcev. Današnji posebni efekt - rahlo posuvanje s pepelom (ciljamo na učinek prvega snega).

Tody said:
A čez Birkota nimaš nič proti ? :D


včerajšnja glista said:
Who in the bloody hell is Birko?

današnja glista says:
Bloody hell. Birko.

Po naključju (yeah, yeah ... na rentgen si lahko vpisan najbolj zgodaj ob osmih zjutraj) sem se danes vozila na šiht med osmo in deveto. Radio Antena na ful, podpora jodlanju iz zvočnikov vklopljena (včer sem to isto počela pri odprtih šipah, za katere sem pozabila, da so odprte in se zarad tega ekscesa vnazaj opravičujem vsem prizadetim), prometne informacije vzete na znanje, opravljanje, ki ga menda že dolg nismo počel, hvaležno vsrkano skoz ušesne luknje in takoj pozabljeno ... pol pa ... AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA. Birko.

Gospod Birko je eden od razlogov, zakaj so v osnovni človeški opremi vključene dva krat ena krat tri metre globoka luknja, lopata, mal moči v desni rokci in bosanc. Gospoda Birkota postavimo na rob luknje, z desno rokco ga dregnemo pod rebra, da skoči kakšnih dvajset centimetrov proti luknji, lopato damo v roke bosancu in gledamo, kako zasuje luknjo.

To si mislim o Birkotu. Bloody hell.

Torej - radio Antena lahko brez večjega strahu za svoje zdravje poslušate med šesto in osmo zjutraj. Bognedaj po osmi, ker vas bo iz zasede po gverilsko napadel gospod Birko, ki se ga lahko otresete samo s preklopom na drugo postajo. Ampak potem ste že spet na square one. V džungli. Dodatno je radio Antena relativno benigen tudi med peto in deveto popoldan. Za druge ure ne vem, ker ga v takih časovnih terminih še nisem testirala. You're on your own there :)

Fajn bi blo vedet od ure do ure, katero postajo lahko poslušam, brez da a) me kap, b) dobim drisko in c) se zakištam sredi besnega šaltanja avtoradia med frekvencami. Išče se radio, ki rola muzko a la radio Antena, ki ima spikerje a la tista dva jutranja na radiu Antena in ki nima nobenega gospoda Birkota, nobene mame Manke in nobenega od ostale otročje zalege. Pa čimmanj poročil in reklam. Na mojem avtoradiu je plac za devet kandidatov. Pol bomo pa magar z alkoholnim flumastrom dopisal legendo in šaltal med postajami glede na to, kolk je ura. Ne boste vi mene!

četrtek, 2. avgust 2007

Več dobre glasbe

So stvari, ki se jih ljudje držimo kot klop in jih spustimo iz rok šele, ko ni več česa držat. So tud stvari, ki se jih naše stvari držijo kot klop, dokler se jih lahko. Moj avtomobilski radio se je do letošnjega enajstega aprila (ou yes, točno se spomnim dneva katastrofe) kot klop držal iste radijske postaje. Poslovni val über alles. Poročila vsako polno uro točno pet minut, petnajst čez uro in petnajst do ure par reklam, ostalo prebavljiva muzika in nič neprebavljivega čvekanja.

Radio poslušam zjutraj, ko se peljem v službo in popoldan, ko se peljem domov. Izjemoma tudi zvečer, če se spravim gonit bicikel na podstrešje, ker še nisem izumila naprave, ki bi znala na belanci držat knjigo v odprtem stanju in se moram potem zamotit z izumi, ki delujejo. Glede na to, da je moja edina zahteva do radijske postaje, da rola muzko, bi lahko v mp3 player zbasala tudi svoj nabor komadov in poslušala tisto. Ampak potem izgine edina neprecenljiva lastnost, zaradi katere radio vodi pred vnaprej posnetim CDjem. Nikol ne veš what comes next.

Enajstega aprila se je zgodila na moji lestvici najhujša radijska katastrofa letos - razglašene fanfare prosim - Radio 1 je povozil, zvaporiziral, delil z ničlo moj omiljeni, edini, najboljši Poslovni val. Kar tko, brez da bi me vprašali, če ne bi jaz mogoče vseen rajš še naprej poslušala isti šmorn. En kup časa prej so spraševali 'Kakšen radio si pa vi želite?', noben pa ni vprašal 'A sploh imate kakšne želje, ki vam jih lahko izpolnemo?'. Sem upala, da so tisti odgovori, ki so jih dobili od poslušalcev in jih potem spuščali v eter, samo hec. Prav zanašala sem se na to, ker je alternativa izgledala grozljivo. Pa nisem imela te sreče.

Zdaj pa kar prešaltajte na 88.4 in poslušajte, kaj ste zadeli na lotu. Med šesto in osmo, ko se jaz vozim v službo, me zabava edini in najboljši Boštjan Romih s kolegico Ivjano. /premor za spakovanje in razkazovanje neodobravanja/ Vmes mi zavrtijo kakšno Zalo /premor za zmajevanje z glavo/, reklamo za mamo Manko /premor za zavijanje z očmi/ in nekaj muzke. Muzka je kar fajn, ampak me vsakič sproti do vrelišča zjezi tisto kvakanje o 'več dobre glasbe', ker je navadno zavajanje. Več brezveznega čvekanja mogoče, več dobre glasbe pa prav ziher ne. Več dobre glasbe oglašujejo na frekvenci, kjer se je prej vrtela samo glasba? Ne morem se odločit, a je to slep optimizem, al že kar idiotizem. Poleg tega - če seštejejo vse objave o več dobre glasbe, ki jih zavrtijo čez dan, zagotovo dobijo časovni ekvivalent vsaj dveh komadov. Več dobre glasbe indeed.

Naj utemeljim svoje premore iz zgornjega odstavka. Navdušenje nad Boštjanom in Ivjano lahko razširim na večino radijskih čvekačev. Sploh se mi zdi, da gre trend nevarno proti zoprnim glasovom, afektiranemu, praznemu blebetanju in bedastemu humorju (pa recimo, da milostno privzamemo, da trend tja šele gre in še ni prispel) in oba zgoraj navedena sta kriva teh stvari več kot samo v sledovih. Ok, odvežem ju krivde za zoprn glas, ker tu si verjetno sama ne moreta kaj prida pomagat. Ampak to ne pomeni, da nimata zoprnega glasu. Delo za take primerke, sparjene z obema drugima postavkama, pa ni pred radijskim mikrofonom. Zala in mama Manka ... še dobro, da imajo na netu posnetke, drugače teh umotvorov niti kritizirat ne bi smela, ker nisem v avtu ob njiju nikoli zdržala več kot pol minute. Punčka, ki zajebava ljudi po telefonu? Stara babnica (oziroma stari babnež), ki stresa kozlarije s piskajočim glasom? Humorju, ki ga je brez kakšnega posebnega razloga treba podajat na tak način, nekaj hudo manjka. Namreč humor. Kaj je smešnega v tem, da nekoga, ki ni vpeljan v tvojo igro, jebeš v glavo za lastno zabavo? Meni nič. Sicer nimam nobenih problemov dovolit drugim, da se takim 'smešnicam' smejejo, me pa ob tem vedno dohiti eno vprašanje, ki se mi zdi jako pomembno.

Ljudje smo različnih okusov in različnih stopenj inteligence. Razumemo in za svoje sprejmemo različne okuse humorja. Obzorje si širimo s tem, da se bolj ali manj po nesreči zaletimo v kakšen dodaten okus in ga v seriji dodatnih srečanj uvrstimo med užitnega ali nagravžnega. Koliko si lahko obzorje razširi nekdo, ki mu servirajo samo humor nizkega ranga? Koliko si lahko inteligenco obrusi in oplemeniti nekdo, ki ga futrajo samo s silažo najslabše kvalitete?

Ja, seveda - vsak je gospodar svojega lastnega knofa na radiu. Vsak je gospodar svojega lastnega televizijskega daljinca. In zato je smiselno in pametno pokvarit radijske in televizijske postaje do te mere, da je vse samo še ena ogromna reka gnojnice, v katero ljudje smejo namakat parklje, če jim kaj ni všeč, se pa lahko poberejo v svoj kot in tam zganjajo užaljenost? Jaz imam pa rada razgledane in fleksibilne soljudi, s katerimi se da pogovarjat o veliko stvareh in jih zanima še več takih, ki jih še ne poznajo. Zakaj nočeta tudi radio in televizija poskrbet za njihovo razgledanost in fleksibilnost, ampak se samo trudita vse skupaj zakopat nekam tri metre pod zemljo? Če se že napihujemo, da smo en fajn narod z vsebino, zakaj te vsebine tudi kolektivno ne razvijamo in razvejimo v smeri, ki zahtevajo malo več napora, hkrati pa tudi pomenijo zvišanje kvalitete ne samo za kolektiv ampak tudi za vsakega posameznika? Dajte vsi skup kdaj pozabit na kakšen evro in se rajš kdaj spomnit na ohranjanje kakšne svoje in tudi tuje možganske celice.

Z Radiom 1 je evolucija zavila na suho vejo, za katero upam, da se ji bo čimprej odlomila pod ritjo. Obljubim, da bom potem točila krokodilje solze za še eno izumrlo vrsto, samo naj se to čimprej zgodi!

Glista vam za danes (in vse naslednje dni) priporoča:

Radio Antena, ki je moj rešitelj izpod krempljev Radia 1. Frekvenca 105,2. Od šestih do osmih zjutraj čvekata Sebastijan Cegnar in Jean Frbežar (ki ju ne matra nobena od zgoraj omenjenih čvekalnih bolezni). Rubrika Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo je na sporedu vsake kvatre enkrat in je dolga deset sekund, vsak dan izveste, kolk dni je še do veselega in debelega novega leta, prometne informacije so spot on in takrat, ko jih rabite, občasno vas obvestijo, koliko krogov je zadel Rajmond Debevec, ki nikol ne zadane nobenega trikotnika in nikol, ampak res nikol me še niso obvestili, da vrtijo več dobre glasbe, kar jim štejem v dodaten gigantski plus. Edini minus - v mojem koncu kure (levo zgoraj) je precej zanič signal.