petek, 22. junij 2007

Trojanski konj

Menim, da imam opekline desete stopnje. Odznotraj.

Bilo je toplo zgodnje jutro in nikjer nobene žemlje več. Niti sveže niti suhe niti plesnive. Nikakršne. Sredi svojega edinega jutranjega prebliska (ki se je kasnje izkazal za precej idiotskega) sem se odločila, da navadnega kruha pa že ne bom tovorila s sabo za zajtrk. Navaden kruh? Bleh. Mi hočemo bele žemlje, samo bele žemlje in nič drugega, kot bele žemlje, pa čeprav obložene z žlahtno patino! Običajno mi je popolnoma vseeno, ampak tokrat - ni šans. Če ni belih žemelj, se bomo že znašli in nekaj zimprovizirali.

Ko takole gledam nazaj, se sprašujem, če sem hotela improvizirat z namakanjem odpadlega ometa v mleku. Kaj drugega užitnega namreč v službi ne bi našla. Tiste suhe češplje od treh sezon nazaj, ki jih še vedno skladiščim v predalu, so pomojem uporabne samo še za filanje lukenj v parketu. Sploh pa suhe češplje niso bele žemlje.

Seveda sem takoj, ko sem se usedla v avto, izklopila možgane za vse, razen za cesto in sem se mirno peljala mimo vseh pump, pekarn in štacun, kjer bi mogoče lahko našla kaj žemlji podobnega. Od šestih do sedmih zjutraj mi čut za lakoto ne dela, ker sem na avtopilotu. Spet se oglasi takoj ob vstopu v pisarno, kjer ... hja ... suhe češplje, drugi predal odspodaj. Mogoče v kakšnem kotu tudi kakšen pajek. V upanju, da mi ne bo treba preživet samo ob beli kavi, sem se odšlepala do kuhinje in se tam zaletela direktno v pladenj rogljičkov. Evo moje bele žemlje! Včeraj je bil obisk, ki so mu očitno servirali sveže rogljičke, kar jih je ostalo, so jih pa po stari, že zdavnaj tradicionalni navadi parkirali v kuhinjo za naključne mimoidoče. Mater imam srečo.

Sploh me ni ganilo, da so bili en dan stari in so se celo noč luftali na pladnju. Zakaj je pa mikrovalovka, če ne za vračanje užitnosti staremu futru? Torej sem dva počila na kratko obsevanje in jih skupaj s kavo dostavila v svoj čošak. Ugriznem prvič - rogljiček prijetno topel in nadvse užiten. Krasota. Ugriznem drugič, zraven ven priteče marmelada in se mi kot napalm prilima v goflji na nebo. Katastrjof. Vse zvezde. Par sočnih besed. Kdo je pa vedel, da je noter bedasta marmelada? Ok, vedel je tisti, ki ve, da je na marmeladastih vedno štaubcuker. Ampak jaz sem najprej obrisala štaubcuker dol in se pol nisem spomnila tega zlatega pravila! V zahvalo imam zdaj dva sloja nečesa v kljunu manj. Se je scvrknilo in odpadlo dol.

Klinc, pa taka presenečenja. Še dobr, da se nisem spravila nad mini obložene kruhke in mini tortice, ki sem jih našla v hladilniku. Bogve, kaj bi mi šele od tistega odpadlo ...

četrtek, 21. junij 2007

Kitolov

Ko grem skozi obdobja žalosti in frustracij, obstajata samo dve možnosti:
  • ne jem nič
  • JEM!
Ničjedenje je zelo redka anomalija, ki se mi je v življenju zgodila mogoče dvakrat. Obakrat sem se kmalu po začetku pojava začela spraševat po statusu svojega mentalnega zdravja in brez izjeme ugotovila, da je situacija resna in da bo treba nekaj naredit. Recimo možganom dovest mal več kisika, da se bodo spomnili, da je futer kul in moj prijatelj in nasploh en velik užitek. Brez skrbi - hitro so se spomnili :) Običajno še preveč dobro.

Vsejedenje je moj standardni način flikanja načete psihe. Takrat me dodatno k splošni ljubezni do futra nerazložljivo prime tudi velika ljubezen do čokolade, ki drugače obstaja samo v sledovih. Zadnja dva meseca sem bila od znotraj na debelo obložena s cukrom in v izogib temu, da bi morala naslednjo rundo gat naročit v Induplati Jarše, sem (ponovno!) izbrskala pajkice, gojzarje in pohodne palice (in razpadajoče ostanke mentalnega zdravja).

V pajkicah izgledam kot naplavljen mini kit :| Imam idealno sestavo za dolgotrajna obdobja lakote, v tradicionalnih afriških družbah bi me zagotovo prodali za med. Pa brodolomec bi bila tudi dober, ker najbrž krasno plavam na vodni gladini, brez da bi blo treba preveč migat. Pa po hribu dol se fajn valim. Po hribu gor on the other hand ... eh ja.

Tko, kot ima vsako letalo matično letališče, imam jaz svojo osebno Himalajo. Moj Everest je zelo prikladno lociran kakšnih pet kilometrov od tam, kjer sem doma, na vrhu ima krasno razgledno točko (po novem celo s klopco, da mi ni treba stat na odpadlih nogah, ampak lahko uporabim zabušantsko rit), za povrh pa še bajto, kjer lahko dobim čaj in kakšno v gmajni najdeno lobanjo, ki jo imajo tam za dekoracijo. Lezenje v hrib mi je v bistvu nagravžno. Hkrati je prvi šport, ki se ga primem vsakič, ko se spravim v pajkice in notri najdem mini kita. Everest je pa ravno toliko ogromen, da si celo pot lahko govorim "čist mal še" in si do vrha ne neham verjet.

Pred desetimi dnevi sem se prvič letos spravila gor. Trikrat sem se morala ustavit in basat pljuča nazaj na njihovo standardno mesto. Za pol ure dolg vzpon sem porabila skoraj pol ure preveč, kakšnih desetkrat me je minil entuziazem, ampak nekako sem se vseeno privlekla do vrha, verjetno zato, ker sem vedela, da kit crkne pod lastno težo, če predolgo leži na enem mestu. Klopco na vrhu sem objemala kot the best darilo ever. Nazaj grede me je nascal dež in to je bil najboljši del izleta. Potem sem cel teden zbirala pogum in se borila proti svojemu ohranitvenemu nagonu (ne it, neee ... tam se trpi in umira) zato, da sem se ta teden uspela ponovno zbasat v pajkice.

V ponedeljek sem zlezla na vrh brez ustavljanja. Sedemintrideset minut - to se prevede v prestavljanje ene noge pred drugo s hitrostjo preminulega polža. Res počas. Tko neskončno počas, da ima človek čas začeti, peljati po veliko ovinkih in končati misel o smislu dvigovanja in premikanja noge, vse to znotraj enega samega koraka. Tko počas, da se ob vsakem koraku zave, da ima nogo v luftu in koliko časa jo ima v luftu. Bedno. Zgornji dve tretjini vzpona je bilo trpljenje. Navzdol me ni hotel ponovno namočit dež.

Včeraj sem šla spet (osel-led, led-osel ... ta dva se pri meni ne bosta nikol do konca spoznala). Brez ustavljanja, samo še ena tretjina trpljenja, klopca je še vedno dar božji. Se mi je zdelo, da mi je šlo boljš, ampak ura je spet pokazala sedemintrideset minut. Krivdo valim na vročino. Navzgor grede sem srečala žabo, ki je prečkala pot. Navzdol grede sem na istem mestu srečala isto žabo, ki je prečkala pot v obratno smer. Če tko cikcak vozijo po cesti, se sploh ne čudim, da je tolk speštanih. Nisem pohodila dveh pajkov in stopila sem čez mravljinčjo pot.

Ko začnem migat in v tem mazohistično vztrajam, se običajno počasi zbudim nazaj v življenje. Tokrat je trajalo malo dlje, ker vse moje migalne poti zbudijo spomine in mi ni do tega, da grem na sprehod, potem se pa vsakih deset metrov kisam, ker tisto drevo ... in tisti vogal ... in ta kup zemlje, na katerem rastejo buče ... in pokošena trava ... in in in. Ok, sem pač začasno mini kit. Whatever. Te stvari gredo vedno lahko na bolje.