torek, 30. januar 2007

Time refund

V soboto ponoči je moja Malezija prilezla do konca štrika in je malo po polnoči cepnila dol. Konc počitnic, konc zajebancije, konc nažiranja.

Opoldne sem se morala odselit iz svojega mini stanovanjca (ki mi ga niso hoteli zavit za s sabo) in ker sem morala nekje počakat sedem ur na primeren čas za premik na letališče, sem se nasrala v naslonjač hotelske restavracije in si naročila zadnji mango smoothie. Okrog hodit se mi ni dalo, poleg tega sem imela pa vse cunje skupaj s sandali lepo zapokane v kufer, ki je bil na varnem v hotelskem skladišču kufrov, tako da preoblačenje prešvicanih cunj ni prišlo v poštev. Internet je bil tam spodaj zastonj, noben me ni grdo gledal, čeprav sem pol dneva grela isti stol, klima je bila naštimana na ravno prav in sedem ur sploh ni bil tko dolg cajt.

Ob pol osmih zvečer sem se prestavila v taksi, kufer so za mano spet vlačili drugi. Taksist je bil en ostareli kitajski fitipaldi, kar mi je v kombinaciji s katastrofo od malezijskega prometa za par let skrajšalo življenje, ampak na koncu sem v štirih kosih (jaz + kufer + rukzak + torba) stala pred vhodom v letališče in all was well. Na prvem praznem šalterju sem se spravila delat check in, kufer sem komaj dvignila na trak (doma je vaga pokazala 26 kil), mal sem cvikala, ker sem vedela, da je pretežek, nisem pa vedela koliko ga je preveč skup. Vse, kar sem zagotovo vedela je bilo, da sem se morala nanj usest, da sem ga lahko zaprla. No, teta za šalterjem ga ni niti dvakrat pogledala, me je pa vprašala, če rabim vizo. Um? Saj grem domov. A mislite, da me ne bodo več marali? In ne, to ni za smejat (ampak tega nisem več rekla na glas :)). Kufer sem torej uspela infiltrirat v sistem brez dodatnih stroškov. Prva mala zmaga.

Letalo je imelo zamudo in ker sem imela tri ure odveč, sem si končno lahko mal ogledala KLIA. Meni se je zdelo res lepo letališče, nič preveč nabasano z ljudmi, sem in tja so poleg sedežev razpostavljene klopi, na katerih se da spat (kar je zlo prijazno do low budget travelerjev), štacunce so tud zanimive, pa stropi so visoki in se ne počutiš, kot da ti bo strop ravnokar padel na skalp. Ena najboljših stvari je, da je vse tolk fajn označeno, da moraš bit kekec, da se ti rata izgubit. Še vrstni red ti napišejo - ko zlezeš iz letala, je najprej immigration, pol je baggage claim in pol so customs. Ko lezeš v letalo, je najprej check in, pol je immigration in pol je iskanje pravih vrat. Vse piše.

Spet sem letela z Air Malaysia (ful luštne stevardese ... mislim FUL, pa ne padam prav lahko na ženske), let je trajal 13 ur, bila sem eden tistih srečnežev z dvemi zici zase, futer je bil podobno v redu kot prvič, nos se mi je prisušil enako kot prvič, rit me je bolela identično, na entertainment system so bli še vedno isti filmi ... nič novega v glavnem.

V Frankfurtu se tokrat nisem izgubila, kot običajno me je pozaugala vase knjigarna in sem ven prišla olajšana za 50 čukov, ta pravi gate sem našla v prvem poskusu (ja, ja - seveda jih vedno najdem v prvem poskusu :) saj so vedno na istem mestu!) in prvič sem imela priložnost it skozi tisti security check o katerem sem prejšnjič pisala, da izgleda kot vhod v klavnico. Enega pred mano so skor slekli, enega za mano so skor slekli, z mano bi pa kvečjemu mal časkali o vremenu in o počutju. Tko benigno izgledam, da me noben ne jemlje resno. Ljudem so brskali po torbah, jih sezuvali, jim šarili pod obleko, jim zaplenjevali stvari, jih pošiljali nazaj, ker vreč iz duty free shopov niso imeli pravilno zalimanih skup ... a mene noben ne mara sploh. Tolk o tem.

Polet domov je bil fajn, ker so se nekje nad Avstrijo dokončno razkadili oblaki in so se videle Alpe. Mal pred Brnikom sem ob pogledu na širno belino sicer še razmišljala, da to tko ne bo šlo (a se nismo zmenil, da pospravite sneg tja, kjer se ga ne bo videl?), ampak potem sem se spomnila, da vam je ratalo vsaj sonce prižgat in da je tud to nekaj vredno. Ergo sem se pobrala iz letala in začuda nisem zmrznila. Na kontroli pasošev je gospod šef za šipo pripomnil, da je pa Urša danes nekam vesela (kva je z vsem tem časkanjem, mi ni jasno) in Urša je zamomljala nekaj o coming home, potem se ji je pa mudilo gledat, če je kufer še v enem kosu. Je bil.

Home sweet home, tralala, hopsasa, najdražji spet na dohvat ruke, ne pa pol sveta daleč, vse sorodstvo nekam zlo zainteresirano, če sem še pri življenju (čeprav ni nič za podedovat) ... in prva stvar, ki se mi je zluštala za zajtrk naslednje jutro je bil - riž.



Adios Malezija. We should get together again sometime.

Let's eat

Zadnji frej dan pred odhodom nazaj na hladno je bil rezerviran za šoping. Ker pa se mi je šoping uspel zagravžat že kakšnih deset dni prej, smo ga spontano prelevili v eno samo neskončno požrtijo. Kdo se je že navduševal nad slikcami futra? Well, here you go.

Par dni prej mi je bil za kosilo prvič predlagan suši plac, pa se nekak nisem mogla ogret zanj, ker sem od bogvekje privlekla s sabo en čuden občutek glede sušija (ki ga seveda še nikol v življenju nisem videla bližje, kot na par metrov). Po obsežnem zagotavljanju, da tam zagotovo strežejo tudi "normalno" hrano (= riž s piščancem) in da seveda lahko suši tud samo od daleč gledam, sem se tokrat le blagovolila spokat tja noter. Jasno sem si naročila normalno hrano, zraven pa čakala, kdaj mi bo kaj iz krožnikov na tekočem trakcu skočilo v glavo. Medtem, ko sem bila zaposlena s preventivo (oziroma z oboroževanjem s palčkami za primer, da bo treba kakšno ne čist mrtvo ribo kam napičit), mi je moja kitajska kolegica zrihtala zeleni čaj, na krožniček mi je zložila wasabi in sojino omakico in naročila še ena sšprudlana jajca in ocvrto zelenjavo.

Sšprudlana jajca so izgledala takole (zraven sta dva primerka sušija).



Pod njimi so bli eni rakci (oziroma nekaj nedefiniranega, kar je imelo mal okusa po slanini), jajca so bila pa kuhana nad paro in so imela tako konsistenco, kot zelo rahla želatina. Al pa kot smetana s kislega mleka. Okus v redu, samo plundra a la rahla želatina ni glih how I like my eggs. Ampak smo se držal hrabro in smo vse postrgal iz lončka.

Moja normalna hrana - teryaki chicken. Japonski riž mi ni tolk všeč, kot kitajski, ker je velik bolj pocast, ampak chicken je bil pa prva klasa. Vmes so na drobno naseckana ocvrta jajca.



Ne me zdaj zasliševat, zakaj imam na slikah vedno na pol pojedeno hrano :) Nekak mi vedno rata prej prilezt do jedilnega pribora, kot do fotiča, pol se pa spomnim na slikovni material šele, ko je najhujša lakota že mimo. Prioritete morajo bit pravilno postavljene in moje so definitivno spot on.



Ocvrta zelenjava ...na sredi fižol, desno od njega sladek krompir, levo malancan. Še bolj levo koža od ribe. Pojma nimam, od kdaj se ribja koža šteje med zelenjavo. Dodatno nimam pojma, kaj je tko fenomenalnega na ribji koži, da se nekdo potrudi najprej ribo slečt in potem ocvret samo kožo. Sem se pa naučila, da je brezveze poskušat razumet male rumene, zato sem tiho in jem, kar mi dajo na krožnik (tako včasih pojem tudi tisto, kar sploh ni za jest, ampak je samo za okras). Tista drevesna struktura v zadnji vrsti na krožniku je pa goba. Taka, ki se vleče, ko jo spravljaš narazen.

Med konzumiranjem normalne hrane je kitajska kolegica navlekla s tekočega trakca še štiri krožnike sušija. Enega z ribo, enega z rakci, enega s školjkami in ene luštne male hobotnice.



Ko sem imela vso to navlako pred nosom, me je seveda popadel firbec in si nisem mogla kaj, da ne bi lepo po vrsti pojedla svoje polovice. Ugotovitev stoletja je, da je suši krasen, še posebej če ga namakaš v packarijo iz wasabija in sojine omakice. Pa kakšen cirkus sem zagnala, ko sem prvič od blizu videla wasabi. Jaz pa tega ne bi, ker na internetu piše, da peče :) Eh. Brez enostavno ni isto. Seveda tud takih hobotnic, ki so na krožniku še vedno anatomsko pravilne, nisem jedla še nikoli prej, zato je bilo treba pred degustacijo mal opletat z njimi po zraku in preverjat, če se kaj tresejo in kje imajo oči. Ah, the joys of an overactive mind :)



Wasabi, sojina omakica in ingverjeve šajbe namočene v kisu.

A ni v Ljubljani tud en suši plac? Bo treba it mal pogledat.

Kakšni dve uri po kosilu sva šli jest sladoled, ker se mi ni zdelo pravično, da bi šla domov, brez da bi probala Häagen-Dazs. Sem dala prosto pot svoji na novo odkriti odvisnosti od malezijskega manga in sem solo pojedla mangov sok z mangovimi kosci, mangovim sladoledom in mangovim sorbetom. Že zarad manga se mi bo splačalo enkrat it nazaj v Malezijo. Droga je. Enostavno ne moreš nehat. Tisti mango, ki ga prodajajo pri nas, ni vreden, da se ga dvakrat pogleda. Jaz ga sploh ne maram. Ampak tisti mali podolgovati rumeni ... ahh.



No in kakšne tri ure po sladoledu sva šli spet jest. V en kitajski pajzel z velikimi okroglimi plastičnimi mizami. Na sredi mize je bil gorilnik s posodo, v katero se nalije kurja župa, zraven pa dobiš pladenj surovih zadev, ki si jih sam lepo počasi skuhaš in jih loviš iz župe s priloženimi šeflami.



Ribe, špageti iz ribje paste, rakci, mesne kroglice, ribje kroglice, kitajski tortelini, en kup robe, za katero sploh ne vem, kaj je bila, solata, zelje, riževi nudli, jajčni nudli, kurja jajca, prepeličja jajca ... svašta v glavnem. Po dveh tretjinah tega futra nisva mogli več niti mignit in sva se odkotalili domov. Požrtija končana. Jaz pa dokončno totalno navlečena na azijsko hrano. We shall meet again, no doubt.

četrtek, 25. januar 2007

Oh, the places you'll go

Ker ta teden ne mislim imet več časa za pisarijo, se bom potrudila in bom zdajle spravila skup the best of tega tedna. Jutri grem namreč zganjat svoj zadnji šoping, zvečer se moram pospravit po kufrih, v soboto ponoči pa letim nazaj. Vsi foušeritni - upam, da ste zadovoljni. Lepo prosim, če doma prižgete sonce že jutri zjutraj, ker zime se pa ne bomo šli. Tud pogajanj se ne bomo šli. Če bo sneg, me ne bo ven iz letala. Tko!

Ok. Kaj sem še počela, razen da sem se razburjala nad vremenom doma ... za začetek dopusta sem šla v akvarij. Prvič sem tam okrog skakala že prvo soboto po svojem prihodu, ampak sobote so za kakršnekoli oglede (znotraj klimatiziranih prostorov) zgrešen dan. Ob sobotah se vsi in še njihove stare mame spravijo gledat točno iste stvari, ki bi jih šla gledat jaz in ko zagledam pred vhodom v akvarij hordo mularije, me akvarij rahlo mine. Torej sem šla v petek dopoldan, ko vse prazno je bilo. Krasna odločitev. Sovražim množice.

KL Aquario oglašujejo kot ogromen akvarij v centru mesta z ne vem kolk eksotičnimi ribami. V centru mesta je res. Ogromen ... not so much. Meni se je zdel nekaj srednjega. Tudi različnih rib nima toliko, da bi se človek od sreče začel solzit, ima pa par stvari, zaradi katerih ga lahko kar dolgo ohraniš v spominu (sploh če si kekec, kot jaz, in jih v življenju nisi videl preveč). Takoj za prvim vogalom je predstavljeno vzrejanje morskih želv. Teh v živo tako od blizu še nisem videla in nisem mogla verjet, da so tiste barve, ki jih pokaže televizija, resnične. Kot bi jih nekdo pobarval z barvico. Micene želvice, mal večje želvice, še mal večje želvice, orng želve ...



Ker je bil akvarij skoraj prazen in ker so bili ljudje tistega tipa, ki samo šibajo od ene šipe do druge, se je dalo živalce prav lepo opazovat, kako so firbčne in hodijo gledat, če je že futer tajm. V nekaterih bazenih so bile ribe in želve samo kakšnih deset centimetrov proč in so se hodile naslanjat na zidek in buljit vame. Pomojem smo se oboji šli živalski vrt :) V zatemnjenem prostoru, kjer so bili razstavljeni prebivalci morskih globin (a la nautilus), je bila v enem od okroglih akvarijev osamljena čudna srebrna riba, ki so ji iz plavuti rasli dolgi modri trakasti podaljški. Taka je bila, kot bi jo kdo v svilo oblekel. Najprej se je skrivala, potem mi je pa začela sledit, ko sem se sprehajala okrog njenega steklenega stolpa. Prav hecno se mi je zdelo, da se riba odziva na moje gibanje (čeprav je bila verjetno samo lačna).



Aquaria ima tudi precej dolg podvodni tunel, kjer ti nad glavo plavajo ogromni morski psi, en gigantski skat, par manjših skatkov s hecno surlo in en kup drugih rib. Meni se buljenje v domači akvarij z ribicami nikol ni zdelo kaj posebnega. No v tem tunelu mi je pa ratalo jasno, od kod ljudem ideja, da ribe pomirjajo. Človek bi kar stal tam in gledal, kako mu stvari plavajo nad glavo. Tolk dolgo sem čepela v tunelu, da me je paznik začel malo čudno gledat in se mi nekam hecno smejčkat. Naj bo srečen, da se nisem ulegla na tla in sred modrine začela meditirat.



Isti petek sem popoldan za svojo kitajsko kolegico odcapljala v Chinatown. Fotoaparatu je po treh slikah crknila baterija še preden sva to leglo ponarejene robe sploh dosegli (akvarij je zahteval svoj davek), zato od tam nimam slik. Kar je verjetno čist v redu, ker te v Chinatownu menda olajšajo odvečne robe, še preden se lahko obrneš in preveriš, kateri vetrc te je nalahno pobožal po rokici. Pravzaprav ne vem, zakaj sem morala to čudo nujno videt. Torbe, ure, cunje, parfumi, piratski DVDji. Na repeat. Cela ulica samih ponaredkov, kot kakšen italijanski plac z usnjenimi jaknami iz prejšnjega tisočletja blown out of proportion. Moji kolegici na ljubo bo eden od mojih sorodnikov hočeš nočeš požegnan z genuine T-shirt from Chinatown. Kva pa čem. Ekonomijo gostoljubne države gostiteljice je treba tud tko mal podpret.

Okradli me niso, je blo menda premal gužve :) Poleg tega tud od daleč ne ustrezam profilu premožne turistke srednjih let, ki se v Chinatownu navdušuje nad Gucci torbami in ki se ji splača spizdit denarnico. Sem pa na robu Chinatowna jedla v enem obcestnem pajzlu, kjer so bile mize obložene že s kakšno šesto ali sedmo plastjo maščobe, kjer je moja kolegica kao čiste šalce še enkrat spucala, preden mi je dovolila iz njih jest in kjer je smrdelo po pravkar z vročo vodo poparjenih kurjih truplih. Futer je bil pa dober.

Naslednji omembe vreden dogodek je bil moj treking po KL. Na lep sončen dan sem si zabila v glavo, da grem gledat mestne znamenitosti na drugi konec mesta. Monorail me je zategnil do zadnje postaje in od tam sem peš bluzila od ene gruče ceglov do druge.

Železniška postaja ...



... KTM postaja ...



... National Museum, od katerega ni slik, ker se mi ni zdel nič posebnega (mam rajš žabice in ribice), meni najbolj kul izgledajoča stavba v celem KL (tista ta visoka, kva je noter, sem pozabila, verjetno kakšne pisarne, tisto pisano na levi je pa sodišče) ...



... Sultan Abdul Samad Building (še zmer sodišče).



Potem sem imela siesto in sem mal posedala v senci na klopci na robu Merdeka square (oziroma sem bla tolk skurjena od sonca, da sem s klopce samo še nemočno bingljala), nakar sem po temeljitem preučevanju zemljevida in ugotovitvi, da tam mimo ne pelje nič pametnega razen taksijev in da sem itak čist napaljena na šetuckanje, soglasno sprejela odločitev, da udarim en marš na drugi konec mesta. Do hotela sem prišla brez problemov, edine žrtve mojega športnega duha so bile moje cunje, ki so bile za ožet. Na žalost taka pozitivna bilanca ni zdržala niti dve uri. Po dveh urah sem namreč mal bolj orng pogledala v špegel in ugotovila, da imam napačno barvo. Roza. Od takrat se mi domačini, ki po soncu in po dežju hodijo z isto marelo, ne zdijo več tolk smešni. Krema za sončenje tukaj bolj eno figo pomaga. No ja, mogoče bi blo kaj boljš, če bi imela faktor 75 namesto 15.

En dan po trekingu sem se s svojo kitajsko kolegico zmenila za pohod po KL parkih. Na vsak način sem hotela videt slavni Bird Park in ker je zraven še en kup drugih parkov, sem svojim načrtom priklopila še Butterfly Park, Hibiscus Park in Orchid Park. Vnaprej lahko povem, da je bil Orchid Park za en drek, najlepše orhideje so imeli v prodajalni, kjer so za vsako poslikano fotko hoteli imet en ringit. As if. Nema. Hibiscus Park je bil minimalno boljši, ker je cvetelo mal več hibiskusov kot orhidej, ampak tud ta me nekak ni hudo navdušil. Butterfly Park je bil fajn, ker so imeli poleg metuljev, med katerimi se lahko sprehajaš, na ogled tudi par živih gigantskih insektov (how about polmetrski paličnjak?) in en kup še večjih na bucke nataknjenih.

In Bird Park ... je mal zastarel, mal umazan, mal smrdljiv, z visoko vstopnino, ampak ima zanimivo zbirko ptičev, sploh dober je pa tisti del, kjer se šetaš med prostoletečimi, ko v bistvu ne veš, a oni tebi sledijo, al ti slediš njim. Vsekakor imajo gigantske dreke in samo sreči se imam zahvalit, da me ni noben zadel. A vas je že kdaj preganjal pav? Tko, da se je na sredo poti postavil, razprl svoj rep in se krakajoče vrtel okol svoje osi? Mene je :)



Drugač so pa ptičice bolj miroljubne in nekatere se celo pustijo od blizu nadlegovat.



No, tolk imam za zdaj za prijavit in to naj bi bil zadnji opečen pozdrav iz Malezije. Naslednjič bom že obujala spomine od doma.

nedelja, 21. januar 2007

Dr. Livingstone, I presume.

Zdi se mi, da ti noben ne verjame, da si bil res v KL, če ne prineseš domov dokaza, da si ga videl od zgoraj. In ne, letalo menda ne šteje. Štejeta točno dve stvari - Twin Towers in KL Tower. Po insajderskih informacijah sodeč je lezenje na Twin Towers brezveze in glupo in nič ni za videt in itak te spustijo samo do mostka na sredi in don't do it for god's sake ... mojemu viru insiderskih informacij je blo marsikaj brezveze, ampak ker je bilo par po njegovo brezveznih stvari res absolutno brezveznih, sem ga upoštevala in sem se rajš namenila na KL Tower.

KL Tower je nižji od Twin Towers, ampak je zgrajen na hribu in torej seže višje, poleg tega te pa spustijo do opazovalne platforme, ki je skoraj na vrhu, kar se sliši boljš kot "tisti mostek na sredi". A smo že obdelali tisto, da Malezijci ne vejo, zakaj točno imajo noge? Ko sem obelodanila, da mislim it na KL Tower peš, so mi hrib, po katerem sem se morala povzpet, predstavili kot Mont Everest 2, pri katerem je treba bit že v štartu malo zmešan, da sploh rineš peš gor, nakar se je treba borit za življenje in če slučajno preživiš, si heroj. In zakaj bi sploh kdo hotel it gor peš? Jah, kaj pa vem. Zato, da lahk slišim, kako gigantsko suho listje odpada na cesto in vidim kakšno hecno rastlino ob cesti? Me not Malaysian, you see.

Ekspedicija na Mont KL Tower bi skoraj padla v vodo še pred osvojitvijo baznega tabora. Klinčeve malezijske enosmerne tripasovnice. Varljive so kot hudič. Na zemljevidu piše, da gre cesta v smer to in to, na obličju Zemlje se pa ta ista cesta kar nekam razcepi in okoliši okrog zelene zaplate, na kateri je Tower in kje hudiča je vhod in zakaj hudiča je povsod okrog ograja. Ni veliko manjkalo, pa bi obupala, še preden sem našla cesto po hribu navzgor. Na srečo sem poznala vsaj približno smer napada, ker se v daljavi vedno vidi tole.



So close, yet so far away. Po death maršu po vročini ob lažnivi tripasovnici je po enem ogromnem nepotrebnem ovinku asfalt končno dobil pravi naklon, populacija bitij na dveh nogah se je pa temu primerno razredčila. Srečevala sem samo redke Evropejce in Japonce, vse ostalo se je gor peljalo v klimatiziranih taksijih. Človek bi mislil, da je stvar res a matter of life and death.



Dva ovinka nazaj, tale ravnina in en ovinek naprej - to je vse, kar je tega hriba skup. Naklon na izi, edini oteževalni faktor je gost zrak in občasno smrad iz kakšne kanalizacijske luknje, česar sem pa že navajena, ker ves KL nebeško dehti po smeteh raztresenih za vogalom. Na vrh sem prilezla rahlo zašvicana, kar se mi je zdelo precej boljše, kot da v taksiju primrznem na sedež. Na tristo metrov me je potegnil lift (dvomim, da imajo štenge, če ne bi tud tiste sprobala), in KL iz lufta izgleda ... megleno.



Vreme je že cel teden bolj ubogo, dež sicer pada samo zvečer, ampak razgled je kljub temu nikakav. Kakšnih petdeset podobnih slik imam, ker se mi je zgoraj vse zdelo tako luštno majhno in zabavno, ampak v bistvu se da stvari zajet v par besed - gradbišča, razsulo, visoke bajte, bajte, še bajte, vmes mal zelenja, megla, repeat ad nauseam. Da vas navduši, morate bit gor, od daleč to ne gre. Poleg tega Twin Towers s KL Tower izgledata nekam krmežljavo in nič preveč podobno gigantskemu tehnološkemu dosežku. Tko mal bedna sta. No ja, mogoče je v soncu zadeva bolj navdušujoča. Al pa ponoči. Ampak pri uscanem vremenu, kot je napovedano za naslednji teden, ne bom izvedela ne enega in ne drugega.

Po kakšne pol ure sem se prestavila spet nazaj na trdna tla in ker se mi je zdelo, da še nisem zadost videla za vstopnino, ki sem jo plačala, sem šla na slepo lutat okrog stolpa. Najprej en ozek krog po zunanjem obodu vseh tistih štacun s suvenirji, kjer sem prišla do table z opozorilom, da se tam včasih da videt opice. Just my luck. Nikjer ni blo nobene. Pa zijam in zijam v drevesa naokrog, dokler mi ena ni pomigala z ritjo češ bebavi špeglarji, a jim je res vedno treba mahat, da kaj vidijo. Moja prva prosto živeča opica! Dve sta bili in po petih minutah razstavljanja svojih kosmatih hrbtov sta me imeli dost (mene in mojih poskusov, da bi ju uspela ovekovečit za zanamce). Pa smo šli vsak v svojo smer.

Na koncu ozkega kroga okrog zunanjih sten glavne avle sem odkrila vhod v džunglo. Kasneje sem izvedela, da je to verjetno edini kos KL, kjer se da še najt zaplate, po katerih ljudje še niso šarili. Ampak ko sem odkrila vhod, se mi ni sanjalo, da je to džungla, samo fajn se mi je zdelo, da sem nekaj našla in da ni nikjer nobenih človeških mas, s katerimi bi morala delit razgled, pa še nihče ni pobiral vstopnine.



And down we went. Po visečih lesenih mostičkih na neraziskane (stokrat prehojene) poti. Med drevesa, pri katerih se človek boji, da se bo od njih česa nalezel ...



... med ogromne gruče bambusovih stebel ...



... med dinozavrsko listje zanimivih oblik ...



... direktno v naročje tejle tabli.



Po dvajsetih minutah brezskrbnega lutanja v sandalih po z listjem prekritih potkicah nagazim na beware of dangerous species, en dan prej sem pa v lokalnem cajtengu brala, kako je nekdo umrl od pika centipeda :) Pol sem nekak bolj posrano naprej naokol motovilila, čeprav so v tisti džungli kače tazadnjič videli verjetno, ko so se Angleži spokali domov. Ampak nikol ne veš, za katero vejico nate preži centiped! Ne bom priznala, da sem enkrat samo sebe prestrašila tolk, da mi je šel pulz od normalnega direkt tja nekam pod oblake ... le kdo lahk vnaprej predvidi, da če stopiš na en konec palice, bo drug konec pol metra pred tabo povzročil miganje pod listjem ...

No, kača me ni nobena, škorpijonov in centipedov tud nisem videla, so me pa izdatno po rokah obžrli gigantski komarji, ker se za na KL Tower nisem namazala z antikomarjevcem. Na 300 metrih tko kot tud po vsem ostalem KL ni komarjev, so se pa komplet vsi očitno nagnetli v tisto mini džunglo. Preden sem spet prilutala ven na svetlo, je blo bitke že zdavnaj konec. Rezultat - neslavno popušenje, kar potrjuje spodnja slika.



Naslednji dan sem svojo marogavost razkazovala svojemu insajderskemu informatorju in mi je razložil, da je vse ok, ker v KL ni malarije. In jaz že vsa ooo, kolk fajn ... pa je dodal še, da se mi lahk namesto tega zgodi kakšna dengue fever. Sem šla takoj guglat in sem se odločila, da ne rabim takega kul imena za šarmirat ljudi. Bi bla rajš kar brez, vendar kar je blo, je blo. Štir dni, kolikor je inkubacijska doba za dengue fever, sem se sekirala v mikroskopskih sledovih, potem sem pa na vse skup pozabila. Zdaj je pa itak že prepozno za jo staknit.

Ampak kljub rojem komarjev sem v tisti mini džungli videla še štiri opice (tle ne štejem zraven tiste, ki se je šetala po tleh :))

Umm ...

Looks like someone has a bag problem :)

Zmaji so mavričnih barv

Ta vikend je v KL vesoljni potop, pa se lahko literarno udejstvujem in obujam spomine na prejšnji vikend. Ampak najprej moram it pogledat slike, da se bom sploh spomnila, kaj sem prejšnji vikend počela :) Bila sem v največjem kitajskem templju v KL, osvojila sem KL Tower in plazila sem se po edinem kosu pragozda, ki se ga še najde tu naokrog. No, gremo lepo po vrsti.

Vmes med prvim in drugim futrom iz prejšnjega posta, sem imela na sporedu kulturno izobraževanje. Moja kitajska kolegica me je napokala v avto in me zategnila na en hrib gledat moj prvi kitajski tempelj. Do danes sem to število popravila na dva (plus en indijski za dobro mero), ampak prvega si menda zapomniš najdlje. Pravzaprav vsaj v KL zanje velja podobno, kot za naše cerkve. See one and you've seen them all. Ko vidiš enega, za vsakega naslednjega točno veš, da je kitajski. Če ni rdeče in zlato in za z vsem kitajskim neobremenjeno oko precej kičasto, potem ni kitajsko. Pa zmaj mora bit zraven, drugač to ni to.

Pred največjim kitajskim templjem v KL so za turiste postavljeni kipi vseh znamenj kitajskega horoskopa. Večina jih izgleda bolj tako, izstopa pa jasno - zmaj :) Ni čudno, da so tako navlečeni na te zmaje. Če bi podgano okrancljali v mavrične barve, bi se jim še kdo smejal, z zmajem pa lahko počnejo kar se jim zljubi. Saj noben ne ve, kakšen je zares ...



Preden začneš tacat po templju, se je treba sezut in se seznanit s pravili. Sezut se je nasploh treba povsod, kjer ni ravno ekstremno svinjsko. V drugem kitajskem templju se recimo ni bilo treba in tri sekunde po tem, ko mi je bilo rečeno, da lahko obdržim čevlje na nogah, je za oltarjem šibalo z ene na drugo stran nekaj podgani podobnega (po inšpekciji od blizu je bilo strokovno ugotovljeno, da ni bila podgana, ampak veverica, sva pa kakšno uro pozneje ne prav daleč stran na ulici s kolegico skoraj zagazili v podgano (ki se je tudi po inšpekciji od blizu izkazala za podgano)). KL jih mora bit poln. Podgan namreč. Pa veveric verjetno tud :)



Tkole izgleda tempelj odznotraj. Rdeče, zlato, zeleno, zmaji (zmajevskih slik imam en kup, ampak pri tejle mizerno počasni malezijski internet povezavi ne bo od zmajev nič).



Ker je tempelj priljubljena turistična točka, so tistim, ki jim rdeče-zlat overdose ni zadostna nagrada za lezenje na hrib, pripravili igro na srečo. Ma ne, ne loterijo. Spoznajte vašo osebno napovedovalko prihodnosti - plehnato ciganko:



Tiste palčke na vrhu je treba tolk časa dvigovat in spuščat nazaj, da točno ena ostane nad nivojem vseh ostalih. Na njej je številka, plehnata ciganka ima na sebi oštevilčene predalčke in iz pravega potegnete listek. Moja številka je bila sedem (pravljična!). Plehnata ciganka na podlagi tega napoveduje, da si bom finančno opomogla (go ciganka, go ciganka), da se bom poročila (HAHAHA) in da se mi ga ne splača srat po sodiščih (kar verjetno pomeni, da se ne bomo ločeval takoj, ko se bomo poročil). Like springtime on Earth, the days ahead are fine and flourishing. Kolk lepo. Skor ziher sem, da nekje na plehnati ciganki piše, da pod nobenim pogojem ne smeš pogledat v kakšen drug predalček, ker če izveš, da bodo vsi ostali tud imeli springtime on earth, te pomojem vera v plehnato ciganko mal mine. Ampak dokler imam samo jaz springtime, je pa ziher vse res!

Ko greš po štengah v zgornje nadstropje templja (spodaj je namreč štacuna s spominki), te sreča tole:



Tale slika je bila narejena ob odhodu, ker prvič, ko sem videla te plahte, nisem verjela, da res to vidim. Pri nas se nekateri tko hvalijo z doseženim ISO 9001, tukaj pa takole potrdilo visi v kitajskem templju :)

Okrog templja je urejen mini parkec z rožami in drevesci, imajo pa tudi pravi pravcati bajer iz Fiese. Oziroma lužo, v katero ljudje nosijo želve rdečevratke, ki so se jih doma naveličali.



Očitno imamo kljub različni barvi kože enake probleme ...

BTW - moja rdečevratka ni nikol videla bajerja v Fiesi. Dočakala je okrog 18 let, preden so ji odpovedale ledvice in jo je bilo treba evtanazirat. Yup, evtanazirat sem nesla želvo. Pa ja ni med vami kdo, ki bi jo kar tako pustil crknit? Al pa kdo, ki ga zdajle hudo srbi kakšen vic na temo želvja župa? Well, keep it to yourself, I'm not in the mood.

Vedno, kadar slišim, da kdo komu (po možnosti svojemu osnovnošolskemu mulcu) za darilo kupi žival, me mal stisne pri srcu. Takihle bajerjev iz Fiese je ogromno. Če že mislite, da morate, potem kupujte živali samo zase in po možnosti naj bo nakup zadnje dejanje večletnega razmisleka. Poleg tega se zavedajte, da jim je treba stat ob strani tud, ko so težavne, bolne, zoprne in ko umirajo. Če vam to ni všeč, potem si rajš kupite lego kocke. Urša vam bo hvaležna.

nedelja, 14. januar 2007

Smisel življenja

Petek. Imeli smo dve uri časa za kosilo, ker muslimani ob petkih hodijo molit in se jim da zadost časa, da pridejo do tja, kjer molijo in nazaj, ostali pa pač tisti cajt bluzimo okol. Malezija je muslimanska država, ki ima en kup "ostalih". Temu primerno je tud število templjev in podobnih svetih placov, ki jim večinoma ne znam na prvi pogled določit, h kateri veri spadajo. Ampak glavno je, da na račun muslimanov vsi dobimo voljno in se gre lahko ... JEST!

Moja na novo pridobljena kolegica je kitajskega rodu in vere in ji ni treba hodit molit po urniku, oziroma moli, ko se ji zdi. Poleg tega je domačinka in pozna vse najboljše (in najslabše) place v KL. Mahnili sva jo v KLCC, kjer je tisti najbolj fensi nakupovalni center v KL, ki ima v zgornjem nadstropju skoraj same restavracije. Tam je tudi ena najbolj priljubljenih kitajskih restavracij Madam Kwan's, kjer je vedno vrsta. A zakaj je vedno vrsta?



Tole je mega dobro in stane manj kot štir evre in pol. Izdaja na sliki je že mal načeta, ker sem bla res zlo lačna. Kura je marinirana v bogve čem in zapečena tko, da koža hrusta, riža je za dve osebi in je ena mešanica treh rižev z različnimi okusi, pod kuro je pol trdo kuhanega jajca, šajba paradajza in šajba kumare, levo so rakci s čebulo v enem kislem zosu in desno je na trakce natrgana govedina v pekoči omakci. Na vilicah je prebegla vsebina z drugega talarja:



Slana hrustljava zelenjava. Nekaj neznanega (mnogo dobrega) zelenega, korenje in mikro kosci posušene slane ribe. Tud tretji talar je bil:



Riževi rezanci z rakci, kalčki in ostalo zelenjavo. To je bil talar od moje kolegice, rezance je jedla pa zato, da sem imela jaz priložnost čimveč različnih stvari poskusit. Obe sva bili fajn lačni, ampak nisva zmazali vsega futra, tolk velike porcije so. Za desert sem se jaz že na začetku zagledala v sladoled in za to blasfemijo sem bila takoj kregana, ker sladoled pa res lahko ješ povsod. Naročila mi je en tipični ... uhh ... nekaj :) Malezijski desert menda. Sago Gula Melaka.



Tista ribja jajčeca so palmov škrob, namočena so v kokosovo mleko, čez se zlije pa sirup iz rjavega cukra. Ni glih nekaj, česar smo mi navajeni kot desert, je pa dobro (vsaj ko se enkrat uspeš znebit asociacije na ribja jajčeca). Malezijci itak jedo same čudne deserte, ki so večinoma želejaste kocke strupenih barv, za katere se izkaže, da so take barve, ker so narejene iz stvari strupenih barv in ne, ker bi jih umetno pobarvali. Kakšni kukiji, mafini, tortice, čokolade in podobne stvari se prodajajo po hotelih bolj zarad turistov. No jaz tega ne mislim kupovat, ker če ne bom zdaj jedla azijskega futra, bom doma spet obsojena na "avtentične" kitajske restavracije in taka zamujena priložnost bi bla res katastrofa.

Skupni strošek zgornjega kosila - pod petnajst evrov za dve osebi z zgledno nabasanimi želodci (ki sta posledično predremali celo petkovo popoldne). In to je ena bolj vročih KL restavracij.

A bi še mal o futru? JAAAAA :) O drugih stvareh bom drug teden. Itak tole pišem za nazaj, pa lahk tud vse ostalo po istem kopitu.

Isti petek popoldan sva šli z isto kolegico na največji night market v KL. Kad padne noč ... obe strani zelo dolge ulice okupirajo štantki s precej brezvrednimi izdelki in štantki s futrom. Zarad tega futra se splača it mal gužvat. Poskusiš lahko vse, kar ti glih pade na pamet. No ja, dinozavrov na žaru nimajo, sori. Zarad tega ni treba hodit na night market al pa v KL. Moja kolegica si je zadala nalogo, da mi bo predstavila čimveč stvari (za pojest) in me je vlačila od štanta do štanta in basala vame manjše količine svega i svačega. Najprej sva šli na štant z najbolj razvpitim tropskim sadjem.



Smrdljivi durian. Najprej ti butne v glavo vonj po gnilem bencinu (kakorkoli že to smrdi). Potem se parkiraš pred stojnico in po petih minutah ne vohaš več ničesar. Durian? Kakšen durian? Izgleda čist benigno, dokler ga ne pošlataš. Bodice ima tkorekoč lesene in z njim bi lahko komot komu razbil črepinjo. Škoda, da ga ne smem nest na letalo. Bi doma strašila z njegovim smradom :) No in ker vse letalske družbe po vrsti eksplicitno prepovedujejo transport duriana (valjda zarad smradu), moj hotel bi me pa tud poslal spat pod most, če bi z njim primaširala na glavna vrata, ga je blo treba kar tam pojest. Take sluzaste bele kroglice so noter, v vsaki je ogromna peška, okol pa mal gostega razpacanega mesa. Za jest so presenetljivo dobre, vohaš pa itak že od pete minute dalje nič. Spodaj so ostanki mojega duriančka. Vmes se ni slikalo, ker bi bil fotič total zasvinjan in najbrž smrdljiv.



Potem smo jedli palačinke z arašidi, fish balls (ocvrte kroglice konsistence a la naša hrenovka, samo da so ribje), pili smo eno hecno pijačo s Tajvana, v katero stresejo mehke žvečilne kroglice iz ne vem česa (brez okusa in pobarvane s črno barvo, moja genialna izbira okusa pijače je bla pa limona, kar je šlo res fenomenalno skup z ribami :)), poskusili smo vsako sadje, ki ga še nikol nismo videli al pa se nismo več spomnili, kakšnega okusa je ... pravzaprav se čudim, da nisem imela priložnosti vseh teh stvari spet videt na pol prebavljenih kje za cesto. Za konec sva šli še v indijsko restavracijo na ene plahte iz testa z različnimi omakcami. Mal solzavo sem se obnašala, ker indijska kuhinja grize, ampak sem preživela. Še posebej zato, ker sem za konec dobila kokosovo vodo in jogurtovo brozgo z mangom, ki je bla res dobra. Na podlago v želodcu je sicer reagirala mal nezadovoljno, ampak sem preživela brez incidentov.

Domov sem se primajala s par kilami sadja, zato se že cel vikend bašem samo z njim. Celo vrečko jackfruita sem pojedla že v soboto za zajtrk, ker mi je baraba usmradil hladilnik (jackfruit = največje sadje, ki raste na drevesu), potem sem si pa za vsak obrok sestavila mešani krožnik. Mini banance, rambutan, ene specialne hruške in cat's eyes.

Evo, slikce, da boste lahko zganjali fovšijo. Pol moram pa spat, ker je jutri šiht.



Jackfruit. Oziroma en njegov košček, ker ga prodajajo že razparceliranega. S celim pravzaprav nimaš kaj počet, ker bi moral potem cel teden samo to jest.



Moj talar mešanega sadja, preden sem ga reševala lupine.



Moj talar mešanega sadja, rešen lupin. Nekje imam še sliko samih pešk, ampak se mi je zdajle ne da iskat.

sobota, 13. januar 2007

Malaysia Truly Asia

V Maleziji imajo gmajne palm. Ne vem, zakaj me je to tolk presenetilo, ampak me je. Nobenih smrek, bukev in podobnih stvari, samo palma pri palmi. Saj če pomislim, da sem blizu ekvatorja, se mi moje budalaštine o smrekah zdijo blodnje omračenega uma, ampak dejstvo je, da nisem vnaprej razmišljala o tem, kaj bom gledala okrog sebe in sem bla navdušena kot otrok, ker nimajo samo posameznih palm ampak cele gozdove.



Tole zgoraj je slika s poti od letališča do hotela. Ob cesti je precej gradbišč, ker imajo Malezijci menda sistem tko fajn urihtan, da ko jih nekaj piči in se spomnijo, da bi skup spravili bajto, kar gredo in se naskvotajo približno kamorkoli. Za cesto je en kup nečesa, čemur bi jaz rekla podrtije, oni pa verjetno prebivališča. Zraven se pasejo koze in kure, skoraj obvezno je pa v kakšnem kotu skladišče pleha in podobnih surovin. Al je pa tisto odlagališče smeti. Od daleč se ju glih ne da ločit. Kar se tega tiče, tudi KL ni noben hud luksuz. Tisti konec, kjer je moj hotel, je relativno zrihtan, čeprav še vedno lahko zakorakaš v oblak smradu od kupa smeti za vogalom, potem se pa z monorailom odpelješ na drugi konec mesta in je vse nametano skupaj, kot bi nekdo stresel gigantsko kanto gradbenega materiala na kup.

Malezijci vozijo po narobni strani in počaaaas. Na avtocesti je omejitev 110, v mestu ni omejitve sploh. Je ne rabijo. Žnjkrat na dan se ceste zabašejo in se vozi s hitrostjo od nula do pet. Ko ceste niso zabasane, se vseeno vozi počas, ker pešci skačejo čez cesto povsod. Čez tripasovnico hodijo kot kure in pravzaprav je najbolj ziher, da boš prišel na drugo stran, če se navesiš na rep kakšni taki hordi kokoši in greš čez, ko grejo oni čez. Semaforji se namreč prižgejo, al pa tud ne, zebre imajo samo za zebre (koncept I am not a zebra) in ko zebrasto čakaš pred semaforjem na zeleno, ki se noče prižgat, deset metrov od tebe pa mali temni uspešno prečkajo cesto brez teh oslarij, te kmal mine in tud ti skačeš čez cesto kot zajc. Btw ... vse ceste so enosmerne. In jaz uporno uporabljam svoje priučeno znanje pešca iz dežele vožnje po desni in na vsakem izvozu na cesto, ki ga moram prečkat, zijam v napačno smer. Edina stvar, ki se je je vedno treba pazit, so motoristi, ki morajo vsi po vrsti bit suicidalni. Bicikla tukaj ne vozi noben (je prenevarno in prevroče), zato je pa tolk več motoristov, ki se rinejo povsod, vozijo vštric z avti v razdalji kakšnih deset centimetrov in zraven tulijo v telefon. Na semaforju imajo absolutno prednost in nikol ne vidiš motoristov čakat lepo med avti, ampak se vsi nabašejo spredaj na prehod za pešce.

Seveda Malezijci tako kot vozijo, tudi hodijo. Kadar hodijo. Desetminutni marš do naslednje postaje monoraila jim je isto, kot neskončno potovanje. Verjetno besede peš sploh ne poznajo - taksi in javni transport sta alfa in omega, brez njiju ni nič. Nekaj časa sem se temu še mal čudila, dokler nisem naumila čist logične razlage. Valjda, da ne marajo hodit, če pa šparajo energijo za svoje gigantske nakupovalne centre, kjer jim ne preostane drugega, kot da hodijo. No, tud hodijo po levi. Kako spoznaš večino turistov s stare celine? Ne znajo it mimo domačinov, ker bi oboji radi šli drug mimo drugega po isti strani.

Pločniki so sicer lepo tlakovani z raznobarvnimi vzorci in potko za slepe, ki ima na tlakovcih mal privzdignjene proge, ampak niso ravni in te hitro lahko zmanjka zarad kakšne depresije v betonu. Vsakih iks metrov (iks obvezno manjši od trideset) so tudi razsuti zarad nikol končanih del (oziroma zakaj bi naslednjič morali še enkrat na novo razsuvat, če pa lahko pustimo kar razsuto), robniki so ponekod visoki po 40 cm, pa vsakih petdeset metrov se ti zgodi, da se moraš po pločniku tlačit skozi kakšen prehod za paličnjake, ker ga pol zaseda ogromno drevo, ki ga seveda niso šli podirat zarad ušivega pločnika, takoj zraven je pa plehnata kišta, kot so pri nas za šaltat semaforje. Ni čudno, da ljudje hodijo po cesti, če je pa pločnik permanentno zaseden. Najhujši primer, ki sem ga do zdaj našla, je ena mal bolj socialna peš pot čez parkirišče v strogem centru mesta niti dvesto metrov proč od največje mestne znamenitosti.



V temle se lahko ubiješ. Pa ne samo to. Deset metrov naprej je identična luknja. Še deset metrov naprej - hehe, še ena. Cela pot je boobytrapped, ko da so s kom v vojni. Ponoči pomojem ne prideš cel mimo.

Najbolj priljubljena zabava v KL je šoping. Takoj za prvim ovinkom imam najbolj snobovski šoping center z najvišjimi cenami, kjer je videt največ turistov. Poleg tega je tudi eden bolj priljubljenih med domačini in je celo soboto, ko so frej, totalno poplavljen z njimi. V spodnjem štuku so food courts, kjer se da za male pare dobro jest. V pritličju in prvem štuku so fensi šmensi štacune a la Versace, Dior, Armani, Marc Jacobs, v drugem in tretjem štuku so mal bolj normalne štacune, ki imajo za lokalce še zmer preveč navite cene in v četrtem štuku so restavracije. V živo to izgleda nekak tkole



Tole so zgornja tri nadstropja slikana iz luknje na sredi šoping centra. Čisto levo in čisto desno gresta hodnika (in z njim štacune) še konkretno število metrov veselo dalje. Prvi dan sem porabila dve uri in pol, da sem se s spodobnim tempom brez ustavljanja sprehodila mimo vseh izložb.

Pa to še ni vse. Petsto metrov down the road od hotela imam naslednji fensi šoping center, ki ga še nisem uspela it pogledat. Čez cesto od njega je naslednji, ki ga tud še nisem uspela it pogledat. Njemu za hrbtom je pet štukov največje štacune v KL, kjer imajo samo elektroniko. Prvi štuk telefončki, drugi štuk zabavna elektronika, tretji štuk računalništvo, vsi ostali štuki mešano (al pa sem pozabila ... zadnji teden trpim totalen information overload). Za prvim ovinkom od te štacune je malezijski Times Square. Še en šoping center. Jaz sem noter prišla v prvem štuku, se prošetala naokol, si mislila, da je brezvezen in hotela it kar ven. Pač nisem v naših City Parkih navajena gledat navzgor. Potem pa pogledam navzgor ... hudič ima dvanajst štukov. Sem kar kapitulirala in sem se sprehodila samo po dveh, potem sem pa spokala ven. Bogve kolk takih štacunskih konglomeratov se še skriva za ovinki. No, pred par dnevi sem menda videla največjega ... Mid Valley Megamall. Pet nadstropij, 430 štacun. Saj ne veš, kaj bi si mislil, pa rajš sploh ne misliš. Aja - vsa ta droga za od nakupovanja obseden narod je odprta vsak dan do desetih zvečer. Tolk, da ni treba glih laufat v štacuno, ko človek zaključi s službo. V glavnem - če tripate na šoping, je KL plac za vas. Če tripate na futer, je tud KL plac za vas. Če tripate na kaj drugega, bo pa najbrž treba kam drugam.

Mene še vedno najbolj navdušuje, da so Malezijci majhni. Razen po barvi in razpostavitvi potez na obrazu sploh ne izstopam :) Pa tud z barvo ni tak problem, ker imajo tu united colors of benetton v praksi. Ima svakakvih, od črnih do rumenih in vseh odtenkov vmes. Poleg tega, da so majhni, tudi ni veliko takih, ki bi bili zelo debeli, čeprav so McDonaldsi, KFCji, Burger Kingi in podobno sranje permanentno prepolni. Vsaj pol jih je suhih, kar verjetno pomeni, da riž, piščanec, ribe in njihovi pekoči zoski ne redijo. Kakšne druge razlage ne najdem, glede na to, da ne marajo hodit in da obvezno hočejo jest konkreten obrok vsaj trikrat na dan. Sadje pri njih tud slučajno ne spada pod konkreten obrok. Bi morali videt, kako čudno me je gledala moja kolegica, ko sem si nabavila par kil eksotike in razglasila, da bom vikend preživela ob sadju. Kje pa, oni jedo za zajtrk riž, nudle in meso, za kosilo riž, nudle in meso in za večerjo riž, nudle in meso. Saj bi tud jaz, ampak če pojem identičen zajtrk, kot oni, do zvečer ne morem niti mignit s prstom zarad prenažrtosti. Mogoče imajo pa super hitro prebavo. Kva pa vem. Ampak se mi zdi, da boljš, da se ne trudim s podobnimi prehranjevalnimi navadami, ker drugač bom imela super hitro super široko rit. Edin če se navadim na šoping centre in hodim vsak dan tja delat svoj kardio trening :)

torek, 9. januar 2007

In all the high places

Ravno računam, kolk hotelov sem videla v življenju. Če odštejem tistega, kjer smo imeli v osnovni šoli šolo v naravi, jih ostane mogoče ... hja ... očitno bom morala tole drugač zastavit ... ostanejo mogoče trije. Nekak nimam prav širokega znanja o tej tematiki, pojma nimam, kaj lahko od hotelov (razen postle) pričakujem in kaj me lahko tam doleti. In pol ne pričakujem ničesar in me vse preseneti.

Moj hotel ... dovoz ima po hribčku navzgor (zdajle, ko sem to napisala, mi je končno postalo jasno, zakaj se moram, če pridem z zadnje strani, najprej vozit po petih štengah navzgor, preden pridem do main lobby, ki je v pritličju) in ko taksist ustavi pred vrati, te poberejo iz avta skupaj s kufri in postavijo na tepih pred glavni vhod. Potem začneš napenjat mišice, da boš svoj kufer odrolal noter, pa te samo čudno gledajo in govorijo nononono. Kufer pridejo iskat z vozkom in ga odrolajo nekam noter, tebe pa pošljejo na čekin. Brez vozka. Je treba kar noge premikat. Na tem mestu te mal začne skrbet, da kufra ne boš nikol več videl (uboge moje gate čist same samcate v tuji deželi) in ravno, ko te začne grabit panika, ti prinesejo kartonček s številko, ki ga lahko zamenjaš nazaj za svoj kufer. Ok, gut, naj vam bo. Saj nisem resno mislila, da mi boste drpnili kufer. Saj sem se samo hecala.

Pred recepcijo nagaziš na hordo čehov/slovakov/kaj jaz vem kakšne evropske drhali, ki se mora ravno takrat spravit delat check out, ko bi ti rad prijazno izsilil check in štir ure preden lahko delaš check in. Mal te mine volja do življenja, počiš se v prvi zic in čakaš, da se gužva spuca. Potem se z nedolžnim izrazom na obrazu spraviš do pulta in razložiš, da bi ti sobo in da te tišči spat, ker ... in oni ja seveda, samo moment, da pogledamo, če je že kakšna frej. In zato sem pol ure prej matrala svoje možgane z izbiro izgovora, zakaj jaz nujno rabim sobo tolk prej? Kar mal opeharjeno sem se počutila. Sobo dobiš po hitrem postopku, tvoj kufer te samodejno najde nekje na poti do sobe (un striček je imel pomojem nalogo gledat, da se ne zvrnem v horizontalo, preden dosežem postlo, ker sta bla s kufrom ob meni še preden sem dobro stlačila pasoš nazaj v rukzak), oba skupaj dostavijo pred vrata, kjer dobiš hitre inštrukcije iz odklepanja vrat, prižiganja luči (vse na plastik fantastik), kuhanja čaja in uporabe telefona in pol si on your own.

A hočte videt mojo sobo? :)



This da bed. King sajz. Lahko se stegnem po dolgem al pa počez. Če se uležem počez in dam roke nad glavo, na eni strani glih komaj bingljam čez rob z nohtom na najdaljšem prstiču, na drugi strani mi pa podplatki še ne gledajo čez rob. Ok, je res, da nisem košarkaške velikosti. Ampak postla je vseen za dva in še za psa pa za mačka.



Delovna miza, TV, grelec za vodo in vsa oprema za delat čaj in kavo. Plus nekaj moje šare.



Od tegale se bo pa verjetno komu milo storilo. Pogled iz sobe v kopalnico. Temu se menda reče open concept bathroom. Takoj za premičnimi vrati je banja iz katere se da gledat TV. Zraven je umivalnik, naprej je tuš kabina in na koncu je skret. Če vas ne moti, da so čez cesto stolpnice, lahko iz banje gledate tudi ven, ker je cela zunanja sobna stena steklena.



Špegel z umivalnikom, tisto levo zgoraj je mali špegel, v katerem lahko opazuješ svoje mozolje v nadnaravni velikosti, v levem predalu je fen, levo na pultu papirnati robci, poleg tega je pa tolk brisač, da ne vem, kam bi z njimi. Od povsod bingljajo. Desno je vse, kar nezahteven uporabnik kopalnice rabi za osebno higieno. Dve zobni ščetki, krema za obraz, gel za kopanje, dve kapi za tuširat, palčke za ušesa, vrečke za vložke, komplet za britje, šampon in conditioner sta pa v tuš kabini. Zakva že sem te stvari s sabo vlačila? Ok, zobna ščetka je recimo opravičljiva, ampak jaz mam s sabo tud palčke za ušesa :)



Skret kot skret. Razen tistega mini tuška levo. Tole je moderno-tradicionalen azijski skret. Običajno imajo namreč čučavac s šlaufom, v kao bolj kultiviranih placih so pa prešaltali na školjko s šlaufom in skret papirjem. Let me just say - kombinacija je genialna. To bi moral pri nas tud imet. Tud splakovanje je posebno. V skretu je stalno voda, kot pri nas. Ko potegneš vodo, pa vsebino školjke najprej pozauga via nepovrat, potem pa skoz isto luknjo nazaj priteče prozorna voda (čista itak ni). Kadar je s kanalizacijo kakšen mini problem, al pa preveč ljudi naenkrat čepi na školjki, se lahk zgodi, da stvar samo na pol požre pošiljko, potem pa namesto vode nazaj privleče cel oplemeniten paket :) No pa ni panike. Najkasneje v tretjem poskusu al pa po mal pavze gre vse tja, kamor je namenjeno.



Tole so pa moje stvari. Do včeraj so stale na golem kamnu, ker ... majo da stojijo na golem kamnu, saj jih ne zebe v rit. Potem sem pa včeraj popoldan prišla z mojega biznis appointmenta nazaj v sobo in nisem mogla verjet, da sobarica ni postlala samo moje postle, ampak je postlala tudi mojemu kolodontu in deodorantu. Dva dni se že režim zarad tega. Zraven pa mene zebe v rit, ker mi vedno prižgejo klimo, ki jo jaz prizadevno ugašam.

Prvi dan so mi razložili, da so ustekleničena voda in čajčki in kava complimentary. Že tega sem bila zlo vesela, ker mi ni treba vsako jutro hodit ven na čaj, potem so mi pa isto popoldne privlekli še tole.



Vse complimentary (my favourite word!). Dve dodatni flaši vode, ena coca cola, ena coca cola light, ena perrier bottled water, eni piškoti iz hotelske štacunce, v škatlah je pa



in



Tole spodaj je tisto sadje, za katerega nisem vedela, kaj naj guglam. Potem sem guglala kar tropsko sadje in sem ga kmalu našla. Dragon fruit.



Najboljši iz hladilnika. Dva dni sem ga ujčkala v sobnem baru, ker mi ga je blo škoda prehitro pojest. Je bil le zadnji predstavnik complimentary sadja. No danes pa pridem zvečer nazaj v sobo in sem imela na tleh novo košaro z mašno in nov krožnik sadja. Prva stvar, ki sem jo naredila potem, ko sem se sezula in preoblekla - nož v roke in masaker nad dragon fruitom.



Men je tle ves futer po vrsti všeč. Me prav zanima, kolk časa bo to še z mašno in complimentary. Tiste stvari iz bara imajo namreč zraven cenik, tko da mi je jasno, da me bodo obrali ko cigani, če se tistega pritaknem. Ampak zakaj naj se tistega pritaknem, če mi pa vlačijo gor jabka, karambole in ostalo eksotiko? Pomojem bodo moral mal premislit svojo taktiko, drugač ne bodo na mini baru nikol nič zaslužil.

Aja. Za lepši dan dobim pa še tole



(čokoladica na povštru) in tole



Kul, tale Malezija.

PS - high speed internet my ass. Tričetrt ure že nalagam telih par ušivih slik :)