ponedeljek, 25. december 2006

Idila?

Na roke napisano posebej za Ruth

nedelja, 24. december 2006

Me goes south

Torej - men je čist do konca ratalo jasno, zakaj se tko težko spravim kam potovat. In moram priznat, da se zaradi tega spoznanja nimam nič manj rada. Če bi bil to namesto mene kdo drug, bi ga pogledala globoko v oči in mu rekla, da ga popolnoma razumem in da ni v mojih očeh zarad tega nič manjši človek.

Diagnoza? Nezakomplicirana lenoba :) Zakaj, oh zakaj je treba pred odhodom urihtat tolk stvari in zakaj moram bit tista, ki to rihta, ravno jaz? Rabila bi enega črnca (figuratively speaking), ki bi držal vse te zadeve v glavi, ki bi poskrbel, da bi bla opremljena z vsemi papirji, da bi imela spakiranih ravno prav stvari v ravno prave kufre, da bi približno vedela, kje moram bit ob katerem času, ki bi me za rokco vlačil okol, da bi videla, kar je fino videt, ki bi mi prebral pravljico za lahko noč in me vsako jutro ta prav čas nagnal v hotelski fitnes. V zameno bi mu prepustila svojo king size postlo v svoji 38 kvadratnih metrov veliki sobi v svojem petzvezdičnem hotelu. Saj lahk spim v banji.

Enivej. Tale moj projekt Malezija bi bil čist ok, če mi ne bi služba tolk stala na vratu in mi ne pustila dihat. Payback time je zanjo prej in potem, samo upam lahko, da ne tud vmes. Komaj najdem tistih par minut vsak dan, ko sploh lahko delam plane in kljukice na svojem spisku stvari, ki jih moram še opravit. Če me bo kdo s šihta poskušal gnjavit po telefonu, ko bom tam dol na toplem, bom mirne duše simulirala motnje na zvezi. Koji klinac. Malezija je daaaaleč. Internet do doma ne nese sploh :)

Zadnjič smo pustili našo junakinjo sredi ugotovitve, da je vreme v njeni butici megleno. Ampak vremena se jasnijo! Najprej se je zganila podporna služba (aka oddelčna tajnica), ki mi je zrihtala prvi oprijemljiv dokaz, da bom res videla Kuala Lumpur. Letalsko karto imam že cel teden, letim via Frankfurt, let do KL je dolg okrog dvanajst ur. Bajam, da me bo od sedenja bolela rit. Ista podporna služba mi je rezervirala tudi zgoraj omenjeni hotel. Kaj bom z osemintridesetimi kvadratnimi metri, king size postlo, ogromno kopalnico z banjo posebej in tušem posebej, delovno mizo, flat screen TV in bogve čem še, še ne vem, ampak mislim, da si bom pridno širila obzorja in bom hotela imet po vrnitvi podoben standard tudi tukaj. Bomo vidl. Sicer pa ničesar ne verjamem, dokler ne vidim, da me zares ne bodo zaklenil v kakšno sobo za metle.

Za keš mi je blo potrjeno, da je plastika über alles in da tam dol menda jemljejo tudi naše čist obične bankomat kartice. To bo torej mala malica ob predpostavki, da se me bo moja plastika držala. Mogoče bi ji bilo fajn pomagat s kakšnim UHUjem. Pri zavarovanju sem najprej malo zabluzila in sem šla klicat na ZZZS, ker mi ni potegnilo, zakaj na njihovi web strani piše samo o EU in par ostalih bližnjih državah. Prijazna teta na oddelku za zdravstvena zavarovanja za tujino mi je potem razložila, da se bo treba spravit kar na zavarovalnico in sklenit komercialno zavarovanje z asistenco, ker z Malezijo nimajo sklenjenega nobenega sporazuma. In sem se. Namreč spravila na web stran od zavarovalnice Triglav, kjer cel cirkus okrog naročanja zavarovanja lahko odplenkaš kar via internet. Dva dni kasneje je po pošti prilezla zavarovalna polica. Major plus points za zavarovalnico za nezakompliciran postopek in hitrost.

Cepit se pred potjo v Malezijo ni potrebno proti ničemur. Na nekaterih spletnih straneh sicer priporočajo to in ono (običajno jih skrbi kakšen hepatitis A in B), vendar ni nobeno cepljenje obvezno. Če prihajate iz južne Amerike se mi zdi, da bodo od vas zahtevali potrdilo o cepljenju proti rumeni mrzlici, ampak jaz ne mislim prihajat od tam. Vstopne vize tudi ne rabim, oziroma mi jo bodo zrihtali ob vstopu, hočejo pa imet prijavljen keš, ki ga šlepaš s sabo.

Kufer sem si seveda sposodila, kot se za popotniškega analfabeta spodobi. Tudi adapter za električne vtičnice sem si sposodila. Tudi vodič po Maleziji sem si sposodila. Očitno bi si tudi gate sposodila, če jih po golem slučaju ne bi imela zadost. Mi gre pa malo na živce, ker se ne morem odločit, kaj naj si najdem za prenašanje ročne prtljage. S sabo bom odvlekla svoj prenosni kompjuterčič, ki seveda šteje v ročno prtljago, poleg tega moram imet zraven eno garnituro osnovnih cunj, če mi slučajno uspejo zgubit kufer, poleg tega rabim kakšno buklo, poleg tega ... mah ... laptop, cunje in par malenkosti. Zadnjič me je popadel manjši napad panike in sem šla brskat po BTC za kufri primernih dimenzij. Prvič mi ni blo nič všeč in drugič se mi je posledično zdelo škoda vsakega jurja za stvar, ki mi niti všeč ni. Potem me je moj manjši napad panike spustil in sem se odločila, da bom svoje stvari zavezala na štrikec in jih za sabo odvlekla na avion. Najrajš bi imela rukzak z oblazinjenim predalčkom za laptop. Ki se dobi v Kanadi :) Oziroma pojma nimam, kje se pri nas kaj takega dobi. V skrajnem primeru mi še zmer ostane plastična vrečka.

Za sedež v letalu se mi ni treba kaj prida sekirat, edino tisto, da naj bo ob prehodu (in po možnosti ne preblizu stranišč), si bo dobro zapomnit. Malaysia Airlines ima menda med sedeži zadost prostora, jaz imam pa za povrh kratke noge. Zdaj moram skup zvlečt še arcnije, ki jih moram odnest s sabo, pa dokumente moram poskenirat, pa cunje moram oprat, da ne bom dva dni prej ugotavljala, kako je vse še vedno v košu za umazano perilo, pa uporabne naslove in telefonske si moram kam napisat, da bom lahko jokala konzulu, naj me pride vlačit iz dreka.

Kaj vse lahko počnem v KL sem našla tukaj. Bere se mnogo kul in zdaj se že čist zares veselim. Edino tista novica me je mal razočarala, da se ne smem na ulici poljubljat. Ampak potem sem se spomnila, da me je moj edini itak skenslal in noče z mano, torej mi do kuševanja verjetno ne bo.

Še trinajst dni, še trinajst dni :)

sobota, 23. december 2006

State of the union

Sredi minulega tedna se je zgodilo redno letno decembrsko zasedanje dveh babjih riti, katerega zgodovina sega v davno minule čase faksa in se je razvilo iz takratnega skupnega obupavanja nad kapaciteto lastnih možganov ob kofetu in vodi. Danes se seveda obupuje nad drugimi stvarmi, predvsem se pa ne obupuje ob kofetu in vodi ampak ob polnem krožniku v kakšni spodobni gostilni. Za kamuflažo se vsemu skupaj reče ogled novoletno osvetljene Ljubljane, kar tista druga oseba jemlje še kar resno, jaz se pa zraven trudim, da mi oči od silnega zavijanja z njimi, ne bi izpadle iz očesnih jamic. Hkrati sem zadolžena za delanje grimas vsakič, ko se mi s prstom pokaže kakšen "zares fenomenalen" konglomerat luči in za dajanje sarkastičnih opazk, katerih frekvenca raste premo sorazmerno z dolžino poti.

Redno letno srečanje je bilo letos malo manj zasedanje, kot je bilo šetanje po BTC, ker je bil ravno tisti dan, ko se mi je zdelo, da nujno rabim nov kuferčič za ročno prtljago (ampak o tem v drugem postu), na noben način se pa nisem mogla izognit lepoti tisočerih ljubljanskih žarnic. Torej sem se s surlo dva metra za sabo vlekla za svojo sopotnico in se držala nikakvo. Levo stojnice s kuhanim vinom, desno stojnice s kuhanim vinom, vmes štofelc iz ljudi, skozi katerega se je treba prebit skoraj po kolenih in nad vsem tem nebeški sij elektrike, napeljan po vsaki bajti, bingljajoč z vsakega golega vejevja. Bjutiful indid!

In potem ... sredi najglobje nezainteresiranosti, resigniranosti in fatalizma ... sem zagledala tisto, kar me vsako leto znova navduši in je pravzaprav edino, kar mi je med ljubljanskim svetlobnim okrasjem všeč.

Gigantski prednovoletni spermij.



In ne samo eden! Za vsakim vogalom jih je bilo več. Mojemu navdušenju pa ne konca ne kraja. Hkrati sem ugotovila, da ni čudno, da je slovenska rodnost kjer je. Še pri simboliki nam uspe vse skupaj zafurat, kako naj nam potem karkoli rata v praksi. Trije naenkrat! Pa so vsi uspeli zgrešit :)



Đingl bels, đingl bels ...

petek, 15. december 2006

Kopalke pozimi

Danes mam za prijavit dva pozitivna dogodka.

Ob pol osmih zjutraj je bil redni letni servis pri zobarju. Še vedno pod vtisom zobarske zahrbtnosti od lani (redni letni servis ni povabilo k vrtanju po zobeh, ampak je vljudnostni obisk! Neandertalci, kot so, tega še niso jemal.) sem se že v čakalnici drla, da hočem injekcijo in da me brez nje ne spravijo na stol. Ne vem, kako jim je ratalo. Vseeno so me spravili na stol brez nje. Po približno dveh minutah čačkanja po zobeh je moj zobar izjavil, da tokrat pa nič ne vidi in še preden je zamrl zadnji glas tega stavka, sem bila že dol s stola in na pol poti do izhodnih vrat. Da si slučajno ne bi premislil. Zdaj se sicer praskam po skalpu, če se nisem mal prenaglila, kajti "nič ne vidim" ne izključuje možnosti "ne vidim zob". Pa se ne sekiram preveč, ker suh kruh se med drugim da tud tolk dolg lizat, da se zmehča in se ga da žvečit brez zob. Zobar je za eno leto ad acta in mogoče mu bom priznala, da je od lanskega neandertalca prilezel eno štengo višje.

Druga stvar. Kakšna je definicija svetovnega ne-popotnika? Exactly. Urša. Inanimate object brez potrebe dvignit rit in it pogledat za vogal, kaj se tam dogaja. Saj vse vidim na Discoveryju. Pa po leksikonih in na internetu. Najdlje, kar sem do zdaj prilezla, je bila Francija. Z vlakom, lepo počas, skor dva dni do tja, pred kakšnimi osmimi leti. Danes me je služba osrečila s potrditvijo januarskega solo izleta na toplo. Tri tedne Kuala Lumpurja, od tega deset dni službeno, ostalo raspust. A ste že kdaj videli srno, ki jo obsijejo avtomobilske dolge luči in ne ve, kam bi se dala? Pol veste, kako izgledam jaz. Do zdajle sem se že začela veselit tega, da bom zamenjala zimo za poletje (ker je zima bljah) in hkrati ne vem, kam naj se obrnem. Od kufra dalje mi manjka čist popolnoma vse, najbrž pa tudi kakšno kolesce v glavi.

Naslednja dva tedna si pustim v to smer solit pamet. Če mi ima kdo cajt in voljo razlagat vse od velikega poka naprej, s posebnim poudarkom na tem, kako izgleda lezenje do Kuala Lumpurja, po Kuala Lumpurju, okrog Kuala Lumpurja, kaj rabim, na kaj moram pazit, kaj moram tam nujno videt, kaj moram zrihtat pred odhodom ... karkoli relevantnega pač, potem bo s fanfarami sprejet na mojem mejlu ali v komentarjih (po želji). I'm feeling a bit lost here :)

Ampak poletje sred zime bo pa ziher fajn!
(pa vsaj kaj bom imela pisat na blog :))

Centimetrski svinčnik



Tole je tista punčka, ki ji mogoče ne bo več treba v šoli pisat z ostanki od ostankov svinčnika in ki bo mogoče na mesec videla kakšen list nepopisanega papirja več. Pa kakšen komar manj jo bo pičil in kakšno knjigo več bo dobila v roke. Upam vsaj.

O dobrodelnosti in vzrokih, zakaj se grem to jaz, sem že pisala tu in tu. Ker je moja filozofija še vedno ista, ne bom še enkrat utrujala z istimi stvarmi. Decembrskih daril zaradi decembra že dolgo ne kupujem več, si pa vsake toliko časa na njihov račun poskušam podarit prijeten občutek, da bo nekomu zaradi mene za trenutek lažje. Zaenkrat pali. Kar verjetno pomeni tudi, da nisem tak pesimist, kot se mi zdi.

Še dva linka vam dam. Humanitas in Edirisa. Kar tko, da se jih pozna.

četrtek, 14. december 2006

Ravnokar

- bip bip -

A: Halo?

B: Dober dan. A je gospa tainta?
Wtf gospa? Mi smo še mladi!

A: Emm, ja?
Mah, ne lub se mi razlagat, da nočem bit gospa.

B: Kličem iz vašega omiljenega avtomobilskega servisa. Pred časom ste bili tu in nas zanima, če ste bili zadovoljni s storitvijo.
Besno razmišljanje, katera storitev že je to bla z občutkom, da bom fasala cvek, če se takoj ne spomnim. Po mal daljšem I-might-be-retarded zamiku ...

A: Mhm.
... še vedno ne vem, s katero storitvijo sem bla mhm zadovoljna. Dodatno se vzdržim komentarja, da sem vedno blazno zadovoljna s storitvijo in a mi ne bi mogl ob naslednjem velikem popravilu zarad vse te zadovoljnosti opalit en konkreten popust.

B: A vas lahko po vsakem servisu pokličemo in vprašamo, če ste zadovoljni?
GULP. Požrem velik cmok. Mogoče je zdaj čas, da svoj telefon pošljem na oni svet. Takile skrivnostni oboževalci so creepy.

A: Hmmmmm. A lahko mogoče samo vsakič petič?
Tolk ko sem jaz na servisu zarad bedarij, me bodo klicaril več kot vsi ostali skup.

B: Eeeee ... v ree ...
HAAAA, riba je prijela!

A: Hehe, saj se hecam. Vi kar dajte.
Na konc me zmer prime sočutje do ubogih študentk, ki si morjo služit keš s takole telefonsko prostitucijo.

B: Hvala za sodelovanje in lep večer še naprej.
Yeah right. Ob kodi in vodi. Teta, ne se hecat z zmajem.

A: Tud vam lep večer. Na svidenje.

- klik -

A: ma ko vas BIIIP.


Da mam dedca, ki bi me po vsakem seksu spraševal, če mi je blo dobr, ga takoj pustim. Klinc pa taka nesamozavest. A jim moj lesi-se-vrača princip ne pove zadost?

četrtek, 7. december 2006

Eh

Kakšen je dan, ko si navsezgodaj iz kuhinje privlečeš šalco s tremi žlicami medu, da si boš po zajtrku naredil čaj, nato to šalco ob primernem času odneseš k vodnemu zajetju, ki zna pljuvat ven vročo vodo, greš z njo nazaj k svoji mizi, namočiš noter vrečkico s čajem, se spomniš, da nesladkanega čaja pa glih ne bi pil, greš nazaj k vodnemu zajetju po vrečko cukra, ga streseš v nastajajoči čaj in se šele potem začneš spraševat, če ni to tvoja prva dnevna doza brozge, ki je vedno narejena z medom? Hruškov čaj s trojno dozo cukra. Ogabno na kvadrat. Ampak sem stisnila zobe, ker se mi ni dalo ponovit vaje.

Približno tak je bil tud dan. Tisto lepo, kar sem mislila, da se skor mora zgodit, se seveda ni zgodilo, kasirala sem dodatno delo, ki ni bilo v planu, čepela sem na šihtu še tri ure po koncu šihta in za povrh ni bil petek. Še vedno nisem spakirana za jutrišnji squash, od visokoletečih načrtov o še kakšni uri dela doma ni blo nič (falabogu) in zdaj grem z nikakvim izkoristkom lepo spat. Ampak stiskam zobe.

Bom biu čez vikend bolj priden.

matilda, a zdej vidš to mizerijo? :)

sreda, 6. december 2006

Bilo je nekoč

Pred davnimi časi sem delila sobo s svojim mlajšim bratom. Na začetku sva dobila ne samo nove stene, ampak tudi nove zavese, novo mizo, nove omare z novimi policami, nov luster, novo pisalno mizo, nov stol, novi postelji in nov itison. Pa še kaj zraven, ampak vsakega novonaseljenega pajka tu nima smisla predstavljat z imenom in priimkom. Po par letih je še vedno vse izgledalo kot novo, ker sva imela možgane oprane tako, da je blo treba maksimalno pazit na stvari, potem je pa moj takrat osnovnošolsko prismojeni mlajši brat nekega lepega dne v enem zgodnjih navalov uporništva s šestilom v polico v omari vgraviral svoje velecenjeno ime. Cirkus je bil s tem vnaprej zagotovljen. Mama je umetnino odkrila šele kakšnega pol leta kasneje, ampak ni pomagalo nobeno prepričevanje, da to je tam že dolg. Stvari morajo bit negovane, lepe in ohranjene od prvega do zadnjega dne, nakar jih skoraj nove vržemo proč in iz čistega dolgčasa nabavimo nekaj drugega. Ni čudno, da je znorela, če je bila pa z enim samim podpisom zmasakrirana skoraj nova omara. To, da je še vedno stala in brez problemov opravljala svoje poslanstvo, ni štelo.

Ko sem se selila, sem s sabo odvlekla tudi te omare. Kakšnih dvajset let so stare. Še vedno so skoraj nove. Plus podpis. Po toliko letih se mi zdi, da je njihova edina vrednost ta podpis. Brez problema bi jih skurila na vrtu, pa so mi tiste štiri črke vgrebene v les tolk simpatičen spomin. Enkrat zdavnaj sem delila sobo z bratom ...

Ravno na tem področju me je življenje najbolj obgrizlo. Danes mi manjka tisti konec, ki me je pred pol življenja silil k temu, da so mi bile pomembne stvari, ki zares sploh niso pomembne. Omare? Ja kdo pa rabi omare. Sploh take brez neizbrisljivega podpisa otroške roke. In nov parket je dolgočasen, dokler se na njem ne pojavijo rajse od krempljev mojega psa. Pogrizena vrata so bolj zanimiva kot nova. Prasko na boku mojega avta so naredila vrata od avta mojega dragega. A si sploh lahko mislite lepše zacahnan avto? Že dolgo ne razumem več, kako je nekomu nova, sterilna stvar lahko ljubša od nečesa z zgodovino. Pisarije po stenah, praske, male vdrtine, znamenja pasjih zob na nogah od stolov ... šele te stvari naredijo unikate, ki so vredni ogromno več, kot novo, belo, popolnoma čisto in pravkar iz polivinila odvito. Te stvari pravijo, da nekdo živi. Bicikel s sledovi zadnjega padca, superge, permanentno pobarvane v blatno barvo, raztrgan štumf (ok, ta gre proč, ker šivamo tega ne več), porisane platnice zvezka, vdrtina od padle kastrole v toplem podu, ena vrsta ploščic fovš barve na tleh v kleti. Ma kaki škart :) Unikat!

Ob včerajšnjem vsesplošnem navdušenju nad rokopisom sem se spomnila sebe v časih, ko sem bila po ne vem kakšnem ključu prepričana, da je lepopis blazno pomemben. Nikoli nisem mogla pisat dnevnika, ker me je vsakič ustavila ta moja fiksacija na lepopis. Kaj imaš od še tako lepe pisave, če ti je pa ravno to najhujša bremza pri spravljanju misli iz sebe na papir? In kaj je poanta lepih novih stvari, če pa ne moreš z njimi nič počet, ker potem ne bodo več nove in lepe? Sediš na varni razdalji in jih občuduješ? Brezveze.

Vse, kar se mi dogaja danes, se mi tako ne bo dogajalo nikoli več. Čez deset let, ko bodo moji starši ven metali že davno spraskan parket, si bom šla prisvojit najbolj zdelano dilco. Po tisti se je moj zdajle še, čez deset let pa prav gotovo ne več živeči pes največkrat jadrno oddrajsal v kuhinjo na svoje kosilo. Pa podpisana polica iz moje otroške omare tudi ne bo šla nikamor. In tisto prasko bi s svojega avta najraje izrezala s plehom vred. Ne zbiram fotografij, ker v tistih zamrznjenih slikah ne najdem ničesar. Zbiram zdelane stvari. Ker mi je všeč, kaj iz njih naredi življenje. Spravi jih na kolena, da ostane samo še tisto, kar je kaj vredno. Odtisi preteklosti.

torek, 5. december 2006

Za čast in slavo (in keš)

Čudežno sem ozdravela. No, ene tko čudežno, kot sem v soboto zbolela. Ne matra me nič več, razen občasne švohotnosti in razočaranja nad tem, da še ni pomlad. Aja, pa rdeč uč. Tega sem pridelala, ko sem si ga neuspešno poskušala iztaknit med gledanjem kracarij, ki so danes preplavile nekatere nesrečne bloge. Ok, ok. Bom povedala po resnici. Trepalnico sem ven bezala ene pol ure. Happy now?

Bolna torej nisem več, oziroma nič bolj, kot sem bolna vsak dan sproti. Danes popoldan sem si celo drznila it na squash. Zdržala sem samo kakšno uro, potem sem pa še pol ure zelo očitno dihala na škrge, ampak se je splačalo. Nekaj zelo zadovoljujočega je v švicanju ob preganjanju žoge po igrišču. Tud če si švohoten in nasploh nikakav. Ergo priporočam mal miganja. Tud če ste že z eno nogo v grobu.

Moja omiljena dobrodelna organizacija mi je na mejl odgovorila v rekordnem času (za dobrodelno organizacijo anyway) in zdaj imam črno na belem, da gre birokracija s počasnim korakom dalje. Pravzaprav se mi zdi že to pohvale vredno, da so tko hitro odzivni, čeprav me to pri dejavnosti, s katero se ukvarjajo, mogoče ne bi smelo tolk presenetiti. Ampak v svetu, kjer jaz živim, je treba vsakega desetkrat prosit, da se zgane in da kaj od sebe, tudi če je to v njegovem interesu. Tko da way to go (zaenkrat brezimna) dobrodelna organizacija.

In WTF je tisto o umikanju bloga (ki naj tudi ostane neimenovan) in o nekih astronomskih denarnih kaznih? Zloraba svobode izražanja? Poseg v pravico do časti in dobrega imena? Kdaj je pravzaprav tisto ime, o katerem se govori, ponovno postalo dobro? :)

Ajd, to je vse, kar mam dons za prijavit. Ne da se mi več kaj prida mislit in grem spat. Upam, da ne sanjat o kakšnem predobrem imenu.

Krace



Tomaž, Hirkani, Nimfa, pa še kdo zraven.

Da si ne bi kdo res drznil vsakodnevno tkole kracljat v svoj blog. Jaz mam že čist rdeč desen uč od vaših umetnij ...

ponedeljek, 4. december 2006

Amazon stajl? Bulšit!

Prejšnji teden me je po dolgem času prijela neustavljiva potreba po dobrodelnosti. Ne ne, nisem spet enkrat peljala psa ven. Mislim, sem ga, ampak to ni tisto. Tud žužkov nisem metala iz bajte pred vrata (in to na pragu zime ... a se to sploh še šteje pod dobrodelnost?). Šla sem med svoje bookmarke poiskat link na eno od društev, ki sem mu že nekaj časa nameravala postat eden od podpornih stebričkov in se končno spravila izpolnjevat formular, ki je v bistvu ene sorte I do med nama. Jaz, urša, obljubljam tebi, društvo, tolk in tolk let zvestobe, razen v primeru, ko me mine (in ko se lahko ločim).

Deset minut kasnej je bil formular izpolnjen, preverjen, popravljen, ponovno preverjen in poslan. Spletna stran se mi je prijazno zahvalila in me obvestila, da je začutila mojo ljubezen. In potem - nič. Nada, niente, null, void. Nix komma ne jebem te pet posto. Um? Pa saj nisem tolk zahtevna no. Namreč - posredi je seveda keš. Kdaj pa ni. Društvo ima na spletni strani objavljen svoj transakcijski račun, podatke o običajnih zneskih, ki se nakazujejo in povabilo k izpolnjevanju formularja. Do tu vse fino in fajn. Kar me je zmotilo je to, da po oddaji formularja nisem dobila nobenega kvazi neodvisnega znaka, da se je kaj zgodilo. En mejl recimo. Dobili smo vaš formular, keš nakažite sem in sem, v sklic napišite 0800-WE-SHALL-CONQUER-ALL.

Vsak kekec lahko obesi na net transakcijski račun v dobrodelne namene. Vsak mal manjši kekec zna zgenerirat tolk začetnega momenta, da se na ta transakcijski račun nekaj nabere. Vsaj dokler kdo tega kekca ne nabije na oglasno desko s pasto za čevlje razmazano po strateško zanimivih delih telesa in z gorečimi vžigalicami med prsti na nogah. Vedno se najde tolk mal hujših kekcev, ki padejo magari na pomoči potrebne otročke, če že česa bolj izvirnega ne rata sproducirat.

Zato mi ni jasno, kako eno dobrodelno društvo (ki mu btw popolnoma verjamem, da je tisto, za kar se predstavlja) ne more poskrbet za osnovno izmenjavo podatkov na način, ki da bodočemu podpornemu stebričku mal zaupanja v njihovo internetno zgodbo. Če je potrditev naročila po emailu dobra poteza recimo za en Amazon, zakaj se iz tega ne naučijo česa tud tisti, ki bi jim tak postopek prinesel čisti plus. Ničesar ne prodajajo. Ampak to ne pomeni, da si lahko privoščijo manj dodelano interakcijo s svojimi uporabniki. Kje je logika v tem, da se kao oglašuješ na internetu, pa se zraven ne trudiš izkoristit njegovega potenciala do konca? Ne razumem. V dobi internetnih hoaxov ravnodušno hopsajo naokol z nago ritjo. Samo par glasov je treba, ki bodo rekli, da je tisto hec. Pa pol?

Seveda imajo objavljeno tudi telefonsko. Ampak preverjanje po telefonu nekak izniči poanto formularja preko interneta. Sem jim naklofala en mejlič v to smer, pa bomo vidl, kar bomo vidl.


Zdravstveni update.

Je bolj downdate. Danes se je imela v službi zgoditi ena od pomembnejših izgub nedolžnosti, zato sem namesto nazaj med rjuhe svojo bolezen ob šestih zjutraj odpeljala na šiht. Z Lekadolom v riti, seveda. Bilanca tega herojskega dejanja? Vročine nimam več nobene, tko da zoprnija odpade, ker sem z vročino izgubila tudi imuniteto. Sem pa ponovno pridelala boleče grlo in o happy day - besno krvavenje iz nosu. Vsakih dvajset minut. Vsakič, ko sem si obrisala nos. Vsakič, ko sem se premaknila iz hladnejšega v toplejši prostor. Vsakič, ko sem pomislila, da mogoče bo pa tokrat vseen preteklo pol ure, preden spet začne curit. Kdor ni bil še nikdar kronično blagoslovljen s samoukrvavljajočim se nosom ne ve, da običajno zamakamo samo iz ene nosnice. In da je že to dost zajebano, ampak se skozi drugo vsaj dihat da. No, moj nos je bil danes podivjan in je zamakal iz obeh nosnic hkrati. Samo svojim dolgoletnim izkušnjam na tem področju se lahko zahvalim, da sem prišla domov v čisti obleki.

Stvari, ki jih morate vedet pri krvavenju iz nosu:
  • za boga milega ne nagibajte butice nazaj. Požirati boste morali svojo lastno kri, kar ni ne vem kolk prijetno. V bistvu je tisti trenutek precej ogabno, četudi ste mogoče nasplošno mnenja, da je kri čist užitna. Tudi se vzdržite nasvetov a la "dej glavo nazaj", kadar komu drugemu teče kri. Pri meni se to šteje kot provokacija in vam lahko pridela - krvav nos.
  • glavo se nagne naprej. Menda je najboljše, če jo vtaknete med kolena, ampak priznam, da tega nisem stestirala, ker bi jo vseeno rada odnesla brez krvavih flekov po obleki.
  • na vrat in na čelo se da mrzle obkladke in s prsti se pritisne na tisto nosnico, ki ne ve, kaj je to ferplej. Meni pri zoprnih krvavitvah, ki se nočejo ustavit pomaga, če namakam pol butice (čelo in vse naokol) v lavor ledene vode. Dvomim, da so moji premrli možgani zarad tega kaj bolj srečni, ampak jebiga ... al crkneš od izkrvavitve al od podhladitve, na konc si v obeh primerih crkovina.
  • potrpljenje je ključnega pomena. Če vsake tri sekunde čekirate, a še kaj teče, potem bo ziher teklo trikrat dlje.
  • poskusite začetek krvavitve natempirat tako, da imate prej še cajt stistnit Ctrl Alt Del za prijavo v vindoze. V nasprotnem primeru boste nekaj časa obsojeni na buljenje v screensaver, kajti Ctrl Alt Del so z eno samo rokico bolj težko dosegljivi. Stestirano danes. Mislim da šestkrat, give or take one.
  • če ste nagnjeni h krvavenju iz nosu takoj po usekovanju, tega ne počnite med vožnjo. Rešitev? Mal bolj nagravžna varianta usekovanja. Lahko služi tud kot prehranjevalna navada. Samo ne se ustrašit, ko boste kasneje ob krehanju izkrehetali tud kaj z mal bolj konkretno konsistenco. Ne se sekirat. To je vse lajf.
Det iz ol. Pazte na žile. Tistim, ki jih ne znajo držat zaprte, jih scvrejo nazaj skup.

nedelja, 3. december 2006

Monsters under my bed

Imam se skrajno gnilo. Po čist prekratkih 711 dnevih sem spet enkrat bolna, kar pomeni, da sem že zdavnaj pozabila, kako je bit bolan in trpim ne samo zase, ampak še za tri zraven. Zbudila sem se z možgani spakiranimi za pobeg in z vsemi vretenci hrbtenice na broju. To vem, ker je imelo vsako posebej potrebo na glas povedat, da je še na svojem mestu. Po istem postopku vem, da še vedno premorem lobanjo, vrat, noge, roke in kar je še ostale navlake, ki ima drugače krasno navado bit tiho in pri miru. Seveda pa nisem zadost bolna, da se ne bi valjala po internetu in se smilila sama sebi. Dokler toplomer ne pokaže več kot 38 stopinj, se imam pravico prekladat naokol, nič počet in bit zoprna. Ko to magično mejo prestopimo, imam pravico samo še potiho preminevat pod kovtrom. Hehe, 37.8! Good enough for me.

Blazno produktiven dan je bil. Spat nisem mogla, ker me je brez Lekadola v želodcu tresel mraz. Ko sem se ob petih zjutraj tega zavedla, se mi še dodatne pol ure ni ljubilo zlezt dve nadstropji nižje in ga ponovno nafilat. Gnila noč v glavnem. Dopoldan mi ni noben verjel, da sem bolna in da komaj krevsam naokol. Jim zamerim! Kot da se vsak mesec trikrat za brezveze delam, da bom krepnila. Potem sem neselektivno buljila Eurosport (juhej, spet je sezona biatlona), na račun bolečega grla (ki se me je edino usmililo in me nehalo bolet) pojedla skledo Čokolina, v katerem je žlica stala pokonc in se zatem preselila v svoj brlog, kjer od dveh dalje ne vem, kaj bi počela. Oziroma prav prizadevno študiram svojo zbirko papirnatih in elektronskih knjig, brez da bi šla katero brat. Nočem dokončno spodit svojih nezadovoljnih, že od prej spakiranih možganov s kakšnimi zgodovinami 21. stoletja al pa s pričevanji o koncentrancijskih taboriščih.

Od tega zadnjega mi bo ziher spet hudo. Se spomnim svoje osnovne šole, ki je bila še precej globoko v dobrih partizanih in ne tolk dobrih Nemcih. O spravah ne duha ne sluha. Takrat sem zlo rada brala Grabeljška in njemu podobne. Vojna, napisana za male butice, običajno ni bila kaj prida grozna, edino za kakšno partizansko mulo je bilo treba kdaj kakšno solzo potočit. Potem sem si pa nekje iz ene privat knjižnice sposodila buklico s pričevanji otrok o drugi svetovni vojni. Od tistega me je bilo še leta strah, da imam pod posteljo zlobne Nemce in sem šibala pod kovter skoraj po luftu. To so bli časi, ko sem redno sanjala, da letim, preden sem odsanjala letenje, me je pa grizel strah pred vojno. Lepo z grdim. Tista knjiga je še vedno z mano, lastnik je ni hotel nazaj. Ampak vsakič, ko kje vidim njene platnice, jo grem zažokat globje v kup.

Maus. Maus 2. Man's Search For Meaning. To me čaka. Še vedno rada berem o vojni. Vse sorte, fikcijo in resnico, kakršnakoli in od kogarkoli že je. Ampak mi je vedno tud mal grozno zraven. Moč zaslepljene množice v meni zbudi žalost. Mogoče moram spet enkrat obiskat Grabeljška v lokalni knjižnici in se izljubit z njegovimi mulami.

Zdaj grem rajš študirat serijske morilce. Od teh mi ni pa nikol nič grozno.

sobota, 2. december 2006

Besede, besede, besede

Zadnji dve uri sedim na postli in sem priča hitri kapitulaciji svojega trupla. Pred dvema urama sem prvič spustila iz sebe švohoten krehet. Zdajle imam probleme s požiranjem in nobenih problemov z ogrevanjem. Way to go, trupelce, way to go. Mene vsi prepričujejo, kako se ne smem takoj predat, ono pa vlači ven belo zastavo še preden ga prvi bacil postrani pogleda. Na smrt sem razočarana. Moj skoraj dvoletni rekord brez bolezni bo neslavno crknil tik pred obletnico.

Poleg tega mi moj od mrtvih obujeni internet z eksponentno hitrostjo žre živce. Kot da bi se vrnila v cajt pred desetimi leti, ko je povezava padala vsakih deset minut za par ur. Moj browser se vsakih dvajset sekund pritoži, da se web stran, ki jo hočem videt, ne odziva in po kakšnem petem reloadu jo naloži s pregovorno T2 hitrostjo. Potem gremo pa spet od začetka z neodzivnostjo. Pravzaprav je v redu, da je sobota zvečer. Do ponedeljka zjutraj me bo jeza ravno tolk minila, da ne bom šla zavit vratu prvemu, ki se bo na T2 javil na telefon. Vmes bom pa mogoče prebrala do konca še kakšno knjigo :)

Danes zjutraj sem namreč ugotovila, da je glavno sporočilo mojega včerajšnjega posta obsedenost z bloganjem in zavračanje knjig na račun bloga. Ummm? Ok. To verjetno pomeni, da me moj blog (pri vsej požrtvovalni skrbi za njegovo preživetje) ne razume in širi dalje dezinformacije. Kakorkoli že ... eni blogerki je ob prvem odstavku potegnilo v čudno smer in me je porabila za iztočnico za post, ki ga pri najboljši volji in po večkratnem seciranju ne razumem. Šele komentarji so mi odgrnili prvo zaveso megle (od mnogih), čeprav tudi tega ne razumem, kako so povezani s postom. V glavnem, po pol dneva razmišljanja tudi citata v postu, ki je prišel izpod mojih prstov, ne razumem več. Na višjo matematiko se še nekako zastopim, pri višjem bloganju mi pa zmanjka pameti. Kljub temu se mi je uspelo utrnit par misli kar tako.

Od kod ljudem ideja, da je bloganje ena taka blazno fascinantna stvar? A so tudi ob pisanju pisem, javnih razglasov, bukel, cajtengov in vsega, kar se je v zgodovini pisarilo, tako navdušeno sestavljali psihološke profile piscev in ugibali o pomenu pisarije za ... karkoli že? Zakaj tak halo? A so nekateri res tolk navdušeni sami nad sabo in nad svojimi soblogerji, da bi iz tega radi naredili znanost in ven izcedili slavo? Včasih se mi zdi, kot bi hoteli potičke iz peska oklicat za hude arhitektonske umetnine. Pa je vse skupaj tako enostavno ...

V nekaterih od nas so besede, ki hočejo ven. Nekateri od njih živimo, drugi jih pišemo kar tako, sebi in svetu v zabavo. Tako kot radi beremo knjige, brez da bi zraven razmišljali o pisateljskem ekshibicionizmu, tako drugim pustimo brat svoje umotvore, brez da bi pričakovali karkoli v zameno. Nekateri to počnemo mogoče samo s tihim upanjem, da se bomo koga za trenutek dotaknili in da je kje kdo nam podoben, ki bo razumel. In nas ne boli, če se ne dotaknemo nikogar. Nekateri enostavno pišemo. Včasih smo pisali pisma. Danes pišemo blog. Fascinantno? Popolnoma nič bolj fascinantno, kot je bil pred petnajstimi leti fascinanten popisan papir. Pisarija ni čist nič novega. Da me berejo neznanci, pravzaprav tudi ne. Edina resnično fascinantna stvar je transparentnost človeških interakcij, ki se pokažejo v komentarjih in so vidne komurkoli. Prosjačenje za pozornost. Božanje v smeri dlake. Direkten napad. Obtoževanje. Lezenje v temne, tople luknjice. Nesposobnost argumentirane debate. Nikoli prej ni bilo to tako lepo in v tako velikem obsegu postavljeno na ogled. To je edina fascinantnost bloganja, ne pa en kekec, ki sedi za tipkovnico in producira pisarijo.

Knjiga ali blog? Edino, s čimer se zagotovo strinjam je, da je (papirnata) knjiga neprimerno bolj fajn za v posteljo. Mogoče še s tem, da je papir seksi, ampak ob tem je moja domišljija razmazana že zelo na tanko. Zakaj so nekateri tako navlečeni na knjige kot na literaturo, ki je blogu in nasploh internetnemu pisanju superiorna? Knjiga je popolnoma enaka človeška izmišljotina, kot kakršenkoli drug konglomerat besed, ki ga najdeš na netu. Tako kot se najdejo biseri med knjigami, se najdejo tudi biseri med teksti, ki niso nikoli videli papirja. In tako kot se najde drek na internetu, se najde tudi tiskani drek v knjižnici. Torej? Kako komu ni jasno, da je knjiga produkt mnogo stvari, med katerimi so tudi želja po zaslužku, prepričanje, da se da tisti papir fajn prodat in zadosten kapital za tolkintolk podrtih dreves ... same zadeve, ki s kvaliteto nimajo nič. Če se kdo čisto zares lahko vpraša knjiga ali blog, potem v življenju še ni doživel dveh stvari. Zares dobrega bloga in zares ogabne knjige. Go explore. Velik imate še za videt.

petek, 1. december 2006

Guess what

Internet doma je po enem mesecu končno vstal od mrtvih. Lahko si ga spet napeljem direkt v žilo in neham brat knjige. Obnaša se sicer nekam pubertetniško, zdaj se mu da, čez pet sekund se mu ne da več, ampak za silo bo. Kar pomeni ... da se moram nehat izgovarjat na manjkajočo povezavo v svet in svoj blogerski zaton pripisat kar svoji lastni lenobi in nezainteresiranosti. Je že tako, da je vsakih medenih tednov enkrat konec in si je hočeš nočeš treba nazaj prisvojit svoje napake. Jaz bom s svojimi za začetek izmenjala en topel objem.

Dogajalo se (seveda) ni nič takega, o čemer bi nujno morala kaj napisat. Pa tudi če bi morala kaj napisat, sem zadnje čase ravno prav trmasta in zoprna, da za nalašč ne bi ničesar skup spravila. Danes je prvi dan v tem tednu, ko sem doma pred deseto zvečer. Petek je. Od celega delovnega tedna sem imela samo šiht in premalo ur spanja, drugega nič. Žreta me dve službi, vmes stisnem kakšen squash, da mi pamet ne začne štrajkat, zvečer se grem zjagat na bicikel ali se poslavljat od življenja na lauf. Tuširam se obvezno zjutraj, da slučajno kasneje ne zaspim, ko se vozim v Ljubljano, parkplac imam vedno prazen, ker noben trotel ne hodi čepet na šiht pred sedmo, mozoljasta sem kot kakšen zafrustriran srednješolec, futram se z jabki in kokicami (beraški fastfud), prebava je šla rakom žvižgat. Spet bi morala peljat avtek na servis, ker mu bo roč za odpirat vrata odpadel, pa mi ne rata ujet odpiralnega časa od servisa. Tud odpiralnega časa od štacun, ki so odprte do osmih zvečer, mi ta teden ni ratalo ujet, tako da bom do jutri brez jogurta, dnevno svetlobo sem videla pa samo danes, ko sem šla za spremembo sred šihta na hitro kosilo.

Pisat blog? Moje življenje je ena sama neskončna vožnja iz postle pred računalnik in od računalnika nazaj v postlo. Ničesar ni, kar bi samo od sebe pisalo zanimive stvari. Kadar se mi zdi, da zdaj pa res ne morem več v tem tempu naprej in da rabim tajmaut, grem pobrskat po cajtengih in po tem, kar imajo drugi čas sproducirat. Brat grem. Iskat nekaj, kar bo ruknilo mojo pamet pod rebra in jo spravilo v pogon. Pa je večina ena sama reciklaža in prekladanje istih desetih besed levo in desno. Vrtenje v krogu. Trkanje po prsih. Splav, cigani, prodajanje megle, tvoj blog je glup, bodimo ena velika srečna družina, mamiii, Janezek mi je pa prst v uč vtaknil, ... kot vrtec se mi zdi vse skupaj. Ma kaj vrtec. Kot jasli s posranimi plenicami vred. Brezveze. In potem ne berem več, ne gledam več, ne iščem več. Ker ima menda vsak pravico do tega, da je in da kvaka po svoje in kdo sem jaz, da bi komurkoli solila pamet. Točno tko. Nihče sem. In hočem to ostat.

Verjetno je en del mojega razočaranja posledica moje trenutne situacije. Ampak najbolj od vsega je pa posledica dejstva, da v splošnem ne maram ljudi. Kadarkoli, ne samo zdajle. V posebnih primerih jih seveda čisto maram in so mi zanimivi in se mi ljubi z njimi dajat, ampak v splošnem so mi pa zoprni in odbijajoči. Ker ... ker so tolk slepi, tolk predvidljivi, tolk namerno ali nenamerno butasti. Ker nočejo videt niti milimetra naprej od konca svoje iztegnjene roke. Ker je vse samo tisti jebeni JAZ. Jaz trpim, mene boli, jaz prav razmišljam, jaz se bojim, meni vse to pripada. Jaz se hecam, ker jaz zdajle tko pravim, ne glede na to, kaj sem rekel pred dvema minutama in ne glede na to, kako vse se je dalo tisto razumet. Jaz imam največjo pravico bit in kvakat. Jaz, jaz, jaz. In svoboda govora je zato, da lahk jaz vse spljuvam. Jaz in tisti, ki so z mano. Ostali ... kakšni ostali? Zunaj mojega kroga se svet neha.

Mene tud boli. Boli me to, da vsakič, ampak prav vsakič, ko se z entuziazmom spravim bit del kakšne večje stvari, nagazim na ljudi, ki jih skrbi samo to, da ja ne bi bil kdo bolj močen, bolj pameten, bolj spreten in na kakršenkoli način boljši od njih. Ljudi, ki tudi po n-tem dokazu, da je nekomu za prestiž in slavo vseeno, še vedno reagirajo z nezaupanjem in prikrito sabotažo. Boli me to, da mi je po tolk in tolk letih dojadilo razlagat pravičnost in strpnost in stvari, ki so mi samoumevne in sem torej tudi jaz v tem pogledu nazadovala. Boli me, da ima množica moč, da me tolk demoralizira, da mi rata vseeno. Boli me, da je statistika tolk hudo na strani teh napihnjenih bojazljivih jazov brez zdrave samozavesti. Da je treba tolk dolgo brskat in iskat, preden najdeš kaj drugega. Pa še to samo v fragmentih.

Kje the fuck so pustili možgane in vest?

Neprikrite provokacije in potem cviljenje, kako so vsi proti njim. Naivno nastavljanje riti in potem jamranje, ko dobijo prvo brco. Jurišanje brez plana in potem tuljenje, ko dobijo na gobec. Vse to, čeprav so v primerni situaciji oni tisti, ki vedno prvi kresnejo druge na gobec. Grupirajoči se, potencirajoči svojo moč in veljavnost svojih zakonov, ki rastejo iz strahu pred biti drugi.

Tolk zlo ne maram ljudi.
In tolk zlo mi manjka stik s tistimi redkimi, ki potrjujejo pravilo.
(a jebiga. puščava vabi.)