torek, 28. marec 2006

Look, Ma! No eyes!

Pred časom me je tretjič po vrsti prijelo, da bi se naučila slepega tipkanja. Kar seveda pomeni, da prva dva prijema nista bila uspešna in kar naprej pomeni, da sicer ne tipkam z levim in desnim kazalcem in z od hude vneme iz kotička goflje visečim jezikom, sem pa (po sili razmer) hud zagovornik video nadzora svojih prstov. S čimer ne bi blo prav nič narobe, če bi imela še dodaten par oči za sočasno buljenje v ekran. Mnja ... nimam. Žuželke so tle v ogromni prednosti. Če bi imele deset prstov. In ekran.

Torej - čas je za levitev. Basanje ven iz bube. Evolucijo!

In si poiščem programčič, nekaj na temo od knofa do knofa - zbirka knofov, oziroma slepo tipkanje v dvanajstih nezakompliciranih lekcijah ... za "umetnike", ki pri vsej količini kode in ostale stipkane solate še zmer zaljubljeno gledajo svoje prste. In tko nič hudega sluteč nezakomplicirano kucam in kucam in pridem do lekcije (šeste, ker sem napredna), kjer naj bi se spoznala s črkama t in y. Ampak wtf? Do zdaj so ble v vseh lekcijah nove črke tko luštno simetrično razporejene, zdaj je pa t v enem kotu in y v drugem. Jasno je bila vsega kriva moja QWERTZ tipkovnica oziroma glupi (finski!) program, ki ne upošteva, da Amerikanci še niso zavojeval vsega sveta. Pa se nisem dala tko na hitro odpravit. Po izdatnem brskanju po izvornih fajlih (.txt ... heh, programsko črevesje, here I come) sem se spotaknila ob enega, v katerem je pisalo, da za QWERTZ tipkovnice obstaja na tej in tej strani posebna verzija programa.

Se odpeljem tja in najprej butnem ob reklamo, da vabijo k testiranju beta verzije novega izboljšanega programa. Takoj sem pozabila svoje QWERTZ probleme in hajdi se prijavit za beta testiranje. Dobim link, dljam program, inštaliram ta svetli biser na svojo mašino in ...

... idioti dajejo v beta testiranje časovno omejeno in zelo zaklenjeno trial verzijo, pri kateri lahko prideš samo skozi najlažji dve lekciji :) In takoj v prvi se spotakneš ob napako.

BWAHAHAHA ... I don't think so. Moj cajt je predragocen za tak nateg. In pol me ob deinštalaciji še upajo vprašat, kaj me je prijel, da jih nočem več gledat na ekranu. Eh ja ... there is no end to human stupidity. Bom jaz kar txtjčke od stare verzije popravila in basta. Beta testing naj jim pa dela horda lemmingsov.

Ta zapis je bil suvereno odkucan z vsemi desetimi prsti brez pretiranega buljenja v tipkovnico. Zloraba backspaceka zagotovljena vnaprej. Porabljen čas: od oka trikrat daljši, kot običajno.

UPDATE: še zmer se s črkama t in y ne poznamo. Mogoče bom pa rajš knofke zamenjala na svojem prenosniku :)

torek, 21. marec 2006

No fear. Destination darkness.

Po enem mesecu kisanja ... še zmer kisla.
In skisana. In še naprej kisajoča se. Ne bo še konc.

Upam, da življenje ve, zakaj to počne, ker tukaj na tem mojem koncu baš ne uživamo preveč. In zlo bom besna, če se bo na koncu izkazal, da je nekdo to počel za lastno zabavo. Čist vseen kdo. Tud besna mravlja lahk naredi dost škode.

Ampak ja, sem evolvirala do stopnje, ko lahko prilezem skozi dan brez uničevanja papirnatih robcev s slano vodo in mi ni treba okol kar naprej razlagat, da hja veste, letos se je sezona alergij očitno začela že sred zime in ne, to da ne vidite nikjer ničesar cvetet ne pomen, da zares nič ne cveti. Moji možgani cvetijo na vseh koncih in krajih ...

Moja produktivnost v zadnjem mesecu? HA! Define productivity! Ja ... sej sem si mislila. Spet diskriminacija. In zakaj prosim lepo produciranje in poraba ogromnih zalog depresije ne šteje? Ok ... let's see.

  • Po enem mesecu in pol razmišljanja in izdelovanja strategije sem uspela v obrazec za davčno napoved napisat deset številk in se podpisat. To mi je ratalo naredit v nedeljo tik preden sem šla spat, pa še to samo zato, ker sem rekla, da ne grem spat, dokler ne napišem davčne. In pol, ko sem bla že čist prismuknjena od zaspanosti, sem spacala skup tistih par cifer. Ne, nimam še certifikata za oddajo davčne po netu. Ja, vem da je to sramotno, ker itak cele dneve po službeni dolžnosti buljim v kišto. Ja, razmišljam o tem. Timeframe? Pomojem mi bo ratal pridobit stvar zadnji trenutek pred oddajo davčne napovedi za letos. Shaddup. I don't wanna hear about it.

  • Prebrala sem za svoje kriterije ogromne količine stripov. Tistih onelinerjev a la Calvin&Hobbes. Lately I am all about instant gratification. Kot otrok. Ne da se mi brat knjigic brez slikic. Zarad slabe vesti sem se sem in tja pritaknila svojega trenutnega knjižnega projekta (še zmer isti Terry Pratchett), pri katerem sem z veliko muko prilezla od petdesete do skoraj stote strani. Ne, resno ... 96 je skoraj sto, a ne? Pri tem naj bralec upošteva, da sem šla poglavje o big bangu brat trikrat, zato da sem pogruntala, kaj mi ne paše skupaj. In skupaj mi ne paše to, da je Pratchett en sissy in je na sredi razlage preskočil z ene teme na drugo in me pustil high and dry. Poljudna razlaga big banga my ass. Takrat me vse skupaj ni preveč bolelo, ker se tisto poglavje kljub vsemu bere prav fajn, do skoraj stote strani mi je pa začel stric mal najedat. Sovražim tiste čarovniške smrkce. Čist zares.

    Čeprav ... tisto mravljo zgoraj sem iz Pratchettove bukle ukradla. Langtonova mravlja. Mravlji navesiš enostavna pravila obnašanja in jo postaviš v okolje, v katerem veljajo dodatna enostavna pravila. Okolje je sestavljeno iz neskončne mreže ploščic, ki so črne ali bele. Mravlja se šeta po njih in če pride na belo, se bela ploščica spremeni v črno, mravlja pa zavije v levo. Če pride na črno, se ploščica spremeni v belo in mravlja zavije na desno. Po določenem času se bo mravlja zaciklala in bo ponavljala vedno iste vzorce. Ceste bo delala. Prav dobra finta. In vse, kar sem si jaz pri tem mislila, je blo "mravlja??? ... kakšna dobra beseda :)".

  • Vsem zbranim lahko z gotovostjo sporočim, da službe še zmer padajo iz modrega neba. Včasih tud iz oblakov z dežjem. Ja vem, za večino menda ne. Za take kekce, kot sem jaz, pa očitno ja. A kaj je na meni posebnega? Kako to mislite ... a ni dost, da spadam pod en obskuren tip v klasifikaciji tipov osebnosti, da druge za zabavo spravljam v zadrego s pretirano uporabo tujk, da imam IQ 147 in da imam kodrlajsaste oči? Ja, saj vem. Tud jaz kar naprej poskušam ugotovit, če mi je kdo na rit s penzlom narisal rdečo packo in se me zarad tega občasno življenje usmili. Ni čudno, da se včasih počutim kot pes, ki lovi svoj (odrezan) rep.

  • Šla sem v kino. Ne me tko hecno gledat. Po enih sedmih letih sem spet šla v kino in mislim, da se moram vsaj še parkrat zahvalit osebi, ki sem se ji pustila za ušesa zvlečt s sabo, ker me je odvlekla gledat res fajn stvar. Če napišem, da mi ni žal, da sem šla v kino, to pove velik. Zakaj skoraj nikol ne pišem o filmih? Ker jih ne gledam. Ker se mi zdi gledat filme delo namesto zabave. Ker ne zdržim dve uri na istem placu, brez da bi mi ratalo dolgčas. Ker ne maram, da mi nekdo tlači v glavo instant slike. Ker ... just because. Gledala sem Touching the Void, alpinistični dokumentarec. Odnesla sem potrditev, da je včasih treba zlezt navzdol v temo, če ne moreš navzgor v svetlobo in nočeš bit na miru. In da se včasih razum vda prej, kot meso. In da je včasih vse narobe in potem je vse prav. Karkoli se zgodi.

  • Stoprvič sem na svoji koži čutila, kako je oživljanje prijateljstva lahko težko in kako je lahko enostavno. Običajno se ta dva ekstrema pokrivata s tem, da v enem primeru nekdo hoče bit prijatelj in v drugem primeru nekdo drug nima namena niti mignit s prstom v to smer. Po čudnih ovinkih me je našel nekdo, s komer sem izgubila stik pred osmimi leti. Ircarsko prijateljstvo čez pol sveta. Trenutno v fazi samostojnega dihanja. Po še bolj čudnih ovinkih se mi je izgubil nekdo drug. Prijateljstvo v zadnjih zdihljajih. Skakanje po samo eni strani prsnega koša in pihanje zraka v samo eno nosnico ne pomaga. Se zgodi. Mogoče bo čez osem let drugače.

  • In končno - kupit moram nove letne gume, drugač bo moj avtič bos. Sem preštudirala test letnih avtomobilskih pnevmatik po dolgem in počez in še zmer nimam pojma, kaj naj navesim na feltne, ker moje glih niso v tistih dveh dimenzijah, ki so jih testiral (185/55 R15) in ker je zraven opozorilo, da ne morš kar posplošit lastnosti ene gume na vse dimenzije. In ker sem analfabet. Posebej zato, ker sem analfabet. Za tale kavčuk (or whatever) šparam že od začetka zime in ker hočem imet orng obut avto hočem kupit nekaj dobrega. A ma kdo kakšno idejo? Pa ne mi predlagat čokolade. Dobra je že, ampak pripeljala me pa ne bo prav daleč.

Ok, dost nakladanja. Happy now?

Sem še živo.
Približno.

sobota, 4. marec 2006

Moj najnovejši prijatelj


... we don't want no stinkin' people :)

sreda, 1. marec 2006

Čustvena centrifuga kvazi racionalista

Tričetrt svojega življenja sem preživela zraven pokopališča. Psa sem deset let sprehajala mimo žive meje iz cipres ... na eni strani življenje, na drugi strani - ostanki. Včasih je bil moj tajming tako popoln, da sem šla mimo v soncu ob zvokih Tišine. Na eni strani life as usual, na drugi strani konec. In sem razmišljala, kako se enim življenje podira v istem trenutku, ko je drugim dolgčas. Kako to vse skupaj ni niti najmanj fer. In potem sem šla naprej in mi je blo naprej dolgčas.

Zdaj sem jaz na eni izmed teh drugih strani. Ja, seveda - ne še čisto na pokopališču, ampak v eni od psihičnih črnih lukenj. Še vedno se mi zdi grozno nepravično, da je na drugi drugi strani ljudem v istem trenutku dolgčas. Ampak naj jim bo. Tud men je blo tistih deset let lepo, ker sem bla na eni in ne na drugi drugi strani.


18.02.06, sobota

Spala do opoldne, ker mi je pasal in ker itak nimam kaj počet, kar bi počela z veseljem. Pa zdajle enkrat spet odhajam spat. Ker mi paše in ker itak nimam kaj počet, kar bi počela z veseljem.

Začela gledat film, prišla nisem niti skoz prvih deset minut, ko mi je blo že dost. Preveč sem živčna, da bi lahko zdržala pri gledanju filma. Mal se moram umirit od te centrifuge, ki me daje zadnji teden. Verjetno ne bo to dobro samo zame, ampak tud zanj in za naju. Pa tud če ne za zadnje dvoje, zame bo ziher. Da ne težim naokol, kot da bo konec sveta, če nisem nekomu tolk besno pomembna, kot je on meni. Umirit se, najt svoje mentalno ravnotežje, razumet, da nekatere stvari enostavno niso tko zlo pomembne, kolikor razdejanja povzročijo na moji psihi. Stopit čez črepinje in začet delat na sebi, ker je to edino, kar zares lahko spremenim. Nehat se sekirat za stvari, ki jih počnejo drugi.

Te psiho vojne mam dost.


22.02.06, sreda

Nimam pojma, zakaj je tko težko spustit iz rok nekaj, za kar veš, da je gnilo. In se ne da popravit do stopnje, ko bi lahko rekel, da je to tisto, kar hočeš imet in obdržat. Ok, lažem se ... imam pojem, zakaj je to tko. Tisto, kar sem jaz dajala, je blo točno to, kar sem hotela dajat. Moja stran ljubezni je bla zame skor idealna. To je tko težko spustit iz rok. On je bil tisto, kar sem hotela imet in vanj sem vlagala vse, kar sem bla sposobna dat. Še zmer sem sposobna vse te stvari dat tud komu drugemu, ampak najprej moram iz rok spustit tisto, kar sem hotela imet. To je tista huda izguba, zarad katere je vse skup tako boleče. In ni važno, a je on mene hotel imet, al ne. Tisto, kar res boli je, da jaz njega hočem imet, pa ga ne morem imet.

Tko nekak, kot da ne vidim gmajne, ker sem preveč zagledana v eno smreko.


23.02.06, četrtek

... potem sem se pa spravila brat zadnji izvod Runner's World in mi je ob tem minila ena ura. Notri je bil en članek o klinično depresivni ženski, ki mi je bil zlo zanimiv. Klinična depresija je opisana z besedami ko sem zjutraj vstal, sem najprej preštel ure do zvečer, ko bom šel lahko spet spat. To isto jaz doživljam, kadar me žalost zagrabi. Samo sem gotova, da nisem klinično depresivna. Samomor mi v glavnem ne hodi po glavi, pa zaenkrat se tud še vsak dan uspešno zvlečem iz postle, tud kadar se mi cel dan ne bi blo treba. Je pa vprašanje, kako bi to izgledal, če bi živela sama. Pol bi pa mogoče bla podobna kakšnemu kliničnemu depresivcu. Ne vem. Zaenkrat rajš ne razmišljam preveč o tem.


26.02.06, nedelja

Pa recimo, da sem relativno uravnotežena. En resen problem, ki ga ta trenutek vidim na sebi je, da nimam nobene stvari, ki bi držala moj interes na konstantno visoki ravni. Dva dni lahko z ogromnim zanimanjem berem knjigo, potem me pa čez noč mine tako popolnoma, da se tud čez eno stran ne morem prebit. Umetnost, kakršnakoli že, me tudi ne potegne. Televizija je dobesedno za ubijanje časa in je samo marginalno bolj socialna kot spanje (o tem, kaj je bolj koristno, sploh ne bi). Potem se pa že neha. Karkoli se spomnem, če se mi sploh česa ljubi spomnit, se mi zdi brezveze in čisto zapravljanje časa.

Lepa misel danes: čez eno uro grem lahko spat. Depresija? Kdo ve. Saj bo kmalu boljš.

Dvomesečni time-out? As in switch off? Takoj bi ga vzela, če bi ga lahko!


28.02.06, torek

In pol se začne. PokličMePokličMePokličMe. Jebi se, ne pa poklič me. Pejd preč, ne kradi mi več misli, ne tlači se več v naročje mojih možganov. Pejd preč, če mi nočeš dat, kar hočem dobit.

Pa še sonce se je skrilo.

Danes je torek. Jutri bo sreda.
Čez štir dni bo spet vikend in bom spet lahk pol dneva prespala.


01.03.06, sreda

Marec. In jutranje sonce.
Nič ne pomaga. Sem žalostno.