ponedeljek, 28. november 2005

Boing boing boing

Po celi noči žvečenja tistega enega vprašanja - kako svet stoji (ok, briga me svet ... kako stojiva jaz, pa tisti, ki še z mano drži svetu svečo), sem imela danes jako razgibano jutro. Za začetek me je doletela čast ob pol šestih peljat psa ven, kar drugač naredi moj sostanovalec (ki ne more spat), ampak danes sem ga poslala zjutraj na vlak in sem to barbarsko dejanje morala z nečim plačat. Ergo - dva mutava (pes in jaz) sva navsezgodaj zjutraj gazila po snegu.

Potem sem šla k zobarju pokazat svoje čekane. Oziroma svoje manjkajoče čekane. Oziroma sem mislila, da grem to počet in zraven rečt dober dan in adijo, ampak telih zobarjev se je za bat. Samo da te na stol dobijo, že kaj najdejo, da ti lahko jutro pokvarijo. Sedmica ma novo plombo :|   O problemih s parkiranjem sploh ne bi. Skor bi zamudila, ker ni nič skidano.

Ko sem se končno rešila z zobarskega stola, sem šla lepo na avtocesto in proti službi. Ura je bla deset do osmih. Pridem do cestninske in pred mano na ABC ... plug. Za mano ... tud plug. Dobra stran tega je bla, da so dvignil rampo za oba hkrati in sem se jaz (ta vmesna bolha) zbasala čez rampo zastonj, slaba stran tega je bla pa, da sem se za plugom cijazila trideset na uro do Ljubljane ...

... dokler nismo prišli tri kilometre pred konec avtoceste in sem se cijazila samo še pol na uro. Celo uro sem rabila za petindvejst kilometrov. Da sploh ne začnem o tem, da ob zgodnji jutranji uri pol deset na službenem parkplacu tud miš ne bi mogla svojega bicikla parkirat.

Življenje ... ni da bi govoril.

sobota, 26. november 2005

Dobro jutro.

To je učna ura številka ena predmeta Komunikacija z vašimi najbližjimi.

Lekcija 1: obrnite se proti vašemu radiatorju, preverite njegove vitalne znake (komunikacija z mrtvimi je predmet drugega sklopa predavanj), položite svojo dlan na njegovo prvo rebro in ga pol ure prijazno glejte. Vmes lahko mežikate, se praskate po skalpu, vrtate po nosu, ne smete pa mižati ali kakorkoli drugače izgubiti vidnega kontakta z radiatorjem.

Lekcija 2: položite obe roki na vrh radiatorja, zaglejte se vanj in mu z nežnim glasom recite "ti si moj najboljši prijatelj". Vajo ponovite večkrat, da se navadite na zven svojega glasu, na občutek, ki ga imate ob govorjenju in na radiatorjevo reakcijo. Ne ustrašite se, če bo reakcija sprva izostala. Tudi radiator rabi čas, da se navadi na spremembe v vajinem odnosu.

Lekcija 3: pokleknite k vašemu radiatorju in ga objemite. Naj vas prevzame toplota tega dejanja (saj ste predhodno preverili, da je vaš partner pri tej vaji živ, kajne?) Vztrajajte v tem položaju tri minute, nato si vzemite pet minut odmora in vajo ponovite. Če ugotovite, da je vaš partner zelo vročekrven, lahko vajo skrajšate na eno minuto in jo ponovite večkrat, kadar pa se počutite sposobni za večje podvige, lahko vključite v to vajo tudi prejšnjo.


Lekcija številka tri zaključuje današnje predavanje. Naslednjič si bomo od blizu ogledali naslednje teme:

  • kako najbljižjim izrečete ljubezen (vaja s tremi različnimi radiatorji, ki pokrije paleto možnih reakcij)

  • kako poveste najbližjim, da boste pridelali dodatnega najbljižjega (vpeljava črnega radiatorja kot poskus soočanja z drugačnostjo)

  • kako najbližjim razodenete svoje strahove (za robce in prvo pomoč bo poskrbljeno)

Ne pozabite tu pridobljenega znanja vključiti v svoje vsakdanje življenje.
Veliko uspeha pri komunikaciji!

Vaš Odbor za kvaliteto odnosov

četrtek, 24. november 2005

Spunk

Danes sem
  • šefu povedala, da bo moral nujno izumit knof za reguliranje glasnosti, ker sem včeraj vsaj dvakrat brskala za srcem, ki mi je od nenadnega dretja padlo v hlače
  • z zamudo popljuvala vse jutranje voznike v Ljubljani, ko sem pred štacuno v vzvratnem ogledalu s pomočjo štacunske šipe ugotovila, da mi desni žmigovc čist fajn dela in da me pet minut prej trije moroni zapored niso hotel spustit mimo, ker so moroni in ne ker bi mi morda crknila žarnica
  • pol ure buljila v strop in se poskušala spomnit tiste hecne besede, ki jo je izumila Pika Nogavička. Ponosno sporočam, da sem se tega pomembnega podatka po pol ure spomnila brez zunanje pomoči.
  • petmiljonkrat preverila svoj blog v upanju, da je njegov avtor uspel v moji odsotnosti spesnit kakšno novo umetnijo
  • dala svojemu dragemu nasvet, naj objema radiator. Pomojem je lubezen do nadaljnjega na hladnem :)

Svet skoz rožnata očala je ... kot velik čigumi.

sreda, 23. november 2005

Jaz kar jurišam dalje

Pomojem moram bit z nosom že blizu središču planeta. Vsaj po tem sodeč, kako prizadevno tiščim glavo v pesek in se ne dam motit pri vožnji v napačno smer po enosmerni cesti. Pa mižim tud zraven. A ste že kdaj videli krta z odprtimi očmi rit po zemlji? Ja, se mi je zdel, da ne.

Tko je, kot bi šla na izlet v najboljši zabaviščni park na koncu mesta, pa bi se na zadnjem ovinku zmotila in zavila v puščavo. Pa vozim in vozim in sama sebi ne verjamem, da mi je uspelo zalutat, ker men se tud namerno ne rata izgubit, po nesreči pa sploh ne. Ko si pa enkrat začnem verjet, se mi pa zdi it po isti poti nazaj čist preveč zamudno, ker mi hudič v malih možganih suflira, da je za naslednjim ovinkom Las Vegas.

Samo je za vsakim ovinkom še vedno puščava.

Kot da jem veliko čokolado ... ne čak, to je iz ene druge zgodbe. Kot da mečem življenje s ta veliko lopato skoz okno. Saj samo po sebi se me to polzenje časa med prsti niti ne dotakne ne vem kako zelo. Rodiš se, umreš, vmes je pa kar nekaj in vesolju je vseen, al se goniš za metulji al osemdeset let presediš na istem stolu. Ampak men je fakin' dolgčas in to vesolju nima bit kaj vseen. Približno čas je, da se kaj začne premikat s hitrostjo reaktivnega polža (če se že v prvi fazi ne morem polža rešit).

Mal sem razmišljala o življenju (svojem za spremembo). Kadar prečepim cele dneve v službi in domov hodim samo spat, imam običajno izpade na temo kako bo v naslednjem življenju vse boljš in zakaj se pravzaprav naslednje življenje ne začne kar takoj in uuu jaaa, od jutri dalje jem samo jogurt in se zbujam dve uri prej zato, da sred zime pri odprtem oknu za dobro jutro opravim svoje pozdrave soncu (ki me potem nesramno ignorira). Eh. V resnici sem pa tipičen primer človeka, ki ga vse zanima in bi vse znal in se ne more odločit, česa bi se prijel najprej in kaj bi pustil za kasneje. Držat se desetih stvari hkrati in za bonus čepet še cel dan v službi pa ni ravno formula za uspeh.

Zato zdajle tu pribijam na svoja cerkvena vrata tri stvari, ki jih bom naredila (ali resno začela počet) do konca tega meseca z enim samim namenom - vrnit si občutek, da na obzorju vidim luči tistega vroče pričakovanega zabaviščnega parka. Pa da vidim, kolk si ga res želim.

  • rešila bom danes kupljeno Modro razvedrilo od prve do zadnje strani brez zijanja v rešitve (za ego)
  • prebrala bom že davno začeto The New Guide to Science (za dušo)
  • pred zadnjim v mesecu se bom spravila k diplomi in ostala tam spravljena do nadaljnjega (za štorastega voznika v meni, ki je takrat zdavnaj zgrešil tisti zadnji ovinek)
Na juriš!

Sreča je ...

... ko ugotoviš,
da je tvoja prebava krasna,
vstaneš s skreta,
potegneš vodo,
skret zaštrajka,
vsebina školjke naraste do roba,
dobiš na obrazu tak hecen izraz (a bi spizdil, a bi začel reševat problem)
začneš razmišljat, če je budilka že zvonila (jaz to ziher sanjam)
in po dolgi minuti si skret premisli in vseen vse požre. :)

Ubogi naslednji nesrečnež, ki ne bo imel sreče.

ponedeljek, 21. november 2005

Brr     rrr

Konc poletja. Preklop na zimo vam uredimo za neverjetne tri jurje :)

Mal bom pogrešala 32 stopinj ob šestih zjutraj, ampak se mi vsaj pri minus deset ne bo zgodilo, da bi pazljivo nasvinjala šipo s čistilom za šipe, nakar bi vse v trenutku zmrznilo v neprebojen oklep, po možnosti sred avtoceste na prehitevalnem pasu s kakšnim batmanom z ogromnimi žarometi za ritjo. To se mi namreč zgodi, kadar ne vem, da je minus deset ...

BTW, WTF je s temi minimalci z mikro možgani in še bolj mikro čim drugim v ogromnih avtih z ogromnimi žarometi? Sploh ni važno, kako hitro grem jaz, vedno se najde kakšen, ki misli, da moje luči ceste ne osvetlijo dovolj in mi prizadevno pomaga s svojimi v upanju, da se bom pri stopetdeset stisnila s prehitevalca za rit tovornjaku, ki gre sto. Yes ofkors. Prej bo njemu zrasla bremza v avtu, kot bom jaz raziskovala tesne prostorčiče med dvema počasnelama. Sicer pa za vsak pleh raste kandelaber. Nekateri bi ga moral pošlatat ravno tolk, da bi jim mal pretreslo tiste tri zametke sivih celic in bi se jim od tega mogoče razvili za eno razvojno štengo dlje.

Sploh mi pa pri vsej tej izsiljevalski tišasti vožnji nekaj ni jasno. Jaz vem, da je junak v svojem batmobilu za mojo ritjo (ker imam tri vzvratne špegle in noben od njih ni namenjen aplikaciji mejkapa) in nekak mi pri stopetdeset ni do zajebancije s tistimi, ki hočejo it dvesto, zato se jim poskušam umaknit v prvo primerno luknjo. Predvidevam, da je njim predvsem do tega, da me bodo čimprej pustili v svojih izpušnih plinih. Ampak ko se mi enkrat pri prehitevanju šleperja zalimajo za zadnji odbijač in prižgejo dolge luči ... zakwa je to dobr? ... konec koncev sem jaz pri vsem limanju in razsvetljavi še zmer pred njimi.

petek, 18. november 2005

Poleeetnaaa nooooč

Avtek in jaz se še zmer ne morva zmenit, kateri letni čas je. Dons zjutraj je blo 27 stopinj in led na šipi. Ampak sem vseen čist navdušena in se prizadevno trepljam po rami, ker sem pred x leti kupila avtič z ročno klimo. Če bi bla avtomatska, bi danes prišla v službo zamaskirana v ledeno kocko (smrdečo po kremi za obraz from hell).

četrtek, 17. november 2005

Veliko ničesar


  • Mojemu avtu se je sfuzlal. Misli, da je poletje in uporno kaže zunanjo temperaturo 24.5 stopinj (celzija!). Že drugi dan po vrsti poskušam razumet povezavo med menjavo gum in podivjanim termometrom, ker menjava gum in nalivanje tekočine za šipe sta bili edini stvari, zarad katerih s(m)o mu v zadnjem mesecu rovarili po drobovju. Pomojem mi ne bo ratalo.


  • Naj na tem mestu ponosno dvignem roko (za tistega, ki se je o tem spraševal (sem že pozabila, kje sem o tem prebrala, ker imam kratko pamet like that)) - jaz sem eden tistih fenomenov, ki šraufa zimske gume na avto dva tedna pred petnajstim. Konec oktobra me začne dajat paranoja, da jih bom pozabila zamenjat in v imenu duševnega miru jih po hitrem postopku zamenjam okrog prvega novembra. Točno tako ... svetel primer možganske črne luknje z zaenkrat delujočo preventivo sem.


  • Se pa bojim, da mi bo glihkar med delovnim časom počila kakšna žilca v eni od hemisfer in bo konc sveta. Mamicu ... kolk mi gre na živce, da mi nekdo da nekaj za delat, pol mi pa ne zna razložit, kako hoče, da je narjen. Pol sem pa jaz picajzlasta, ker sprašujem stvari, ki jih ni še nihče prej vprašal in za katere si je KAO treba vzet dva popoldneva za premislek. Ja cry me a river. Mal hitrejš naj mislijo, pa bo.


  • Komu se moram pravzaprav zahvalit, da je moj biološki del tko uporaben? Zadnje čase imam zelo močno potrebo nekomu poslat pisno priznanje za uspešno izdelavo mojih sestavnih delov, pa ne vem, na koga naj se obrnem. Fosilna generacija je out of the question, ker nihče noče bit kriv za karkoli v zvezi z mojim nastankom in se oba izgovarjata drug na drugega. Ampak jaz to čist resno. Razen tega, da moje telesce zna zlo efektivno kopičit zaloge za hude čase (kadar mu je to pač dovoljeno in kar samo po sebi sploh ni negativna lastnost), zna tud zlo hitro zacelit vse puščajoče stike, v roku dveh dni povedat, da je dioptrija novih špeglov zanič in se v približno eni šestini običajnega časa privadit na stvari, pri katerih nima šans doseči, da bi izginile. Čist sem ujeta na levi nogi ... kdo bi si mislu.


  • Empirično sem ugotovila, da mi je bolj zabavno odgovorit na kakšen komentar in potem naprej odgovarjat na svoj odgovor, kot pa napisat kaj konkretnega v blog. A ni to ekvivalent prav glasnega čvekanja s samim sabo? Sicer pa to tud počnem, tako da na zahodu nič novega.


  • Aja. Še tist citat sem dolžna, iz katerega sem potegnila včerajšnji naslov. Ne ker bi me kdo prosil zanj, ampak kar tko, ker je dober.

    I'm tired of all this nonsense about beauty being only skin-deep. That's deep enough. What do you want, an adorable pancreas? - Jean Kerr

sreda, 16. november 2005

An Adorable Pancreas

Zima je. Ksiht se mi bo glihkar v enem samem ogromnem olupku odcepil od ksihta. Ne znam drugač povedat, ker pod ksihtom imam menda še zmer ksiht. Poleg tega sem cel teden napeto sledila svojim premikom, da bi pogruntala, kam se mi uspe vsak dan obdrgnit, da imam vse krvave členke na rokah. Potem sem ugotovila, da je zima, ko vse crkne, samo koža prostovoljno začne cvetet. Nato sem prebrskala vse predale (ki ga je pol) in vse torbe (ena), ki običajno vsebujejo kozmetiko in sem razočarano ugotovila, da je edino, kar je mlajše od svojega roka trajanja, gel za tuširanje (gellll ... kakšna bedna beseda), z njim si pa ne mislim pacat po obrazu.

Očitna rešitev: treba bo po nakupih. Kupovat kremo za roke. Travo rajš gledam rast. Barvo rajš gledam, kako se suši. Dlake na nogah si rajš pulim eno po eno s pincetko. Ok, to zadnje mogoče ne. Razen če moram it kupovat posodo al pa pohištvo. Pol pa rajš pinceto.

Najprej sem bla postavljena pred dejstvo, da pojma nimam, kaj bi nabavila. Tukaj ni prostora za napake, ker mora bit prvič zadetek v polno, da mi ni treba slučajno dvakrat po nakupih. Tko kot so eni barvno slepi, sem jaz drogerijsko slepa. Glavno, da najdem alejo z vložki, vse ostalo je pa "bejžmo mi rajš ven iz štacune, preden nas kaj kodrlajsastega ugrizne s polic". Na tem mestu se (prvič in tokrat edinkrat) pokaže vsemogočnost interneta. Eno brskanje po siolovem forumu kasneje mi je blo jasno, kaj enostavno moram imet, da mi ne bodo prsti zarad mraza z rok odpadli.

In tako prihopsam jaz v svojo lokalno kvazi bio trgovinco, poiščem ta pravo kremo za roke, hočem plačat, potem se pa spomnem, da je moj ksiht že par dni na tem, da odpade IN da ga bo treba slej ko prej začet s čim gor limat IN da ne bo prav fajn, če bo to kakšen gellll za tuširanje. Seveda sem spravila v pogon prodajalkino znanje in marketinške sposobnosti (napaka številka ena). Po obsežnem predavanju o neobstoju konzervansov v kozmetiki, ki jo tam prodajajo, ter kompletnem spluvanju tistega, kar se dobi v navadnih štacunah (moje omenjanje tega je napaka številka dve ... plastik fantastik je rekla :)), sem dobila strokovni nasvet, po katerem odtoku lahko odplaknem svoj keš. In sem ga. Ker bognedaj, da bi morala še enkrat v štacuno.

A veste, da je krema brez konzervansov v neprodušno zaprti tubi? In torej ne moreš nosa pred nakupom zraven prislonit? Rings a bell? Kutina piše gor. SMRDI DO NEBA!!! Še približno eno uro po tem, ko je ksiht napacan! Dobr, da imam ravno tolk do službe in se počas razsmradim v avtu. Za ksiht bo pa boljš, če pokaže mal kooperacije in ostane priliman, ker če kljub vsem tem mukam in težavam ne bo rezultatov, ga bom lastnoročno odpadla.

TKO.

(BTW, zvarek iz tube je drugač fajn, samo smrdi pa res nagravžno)

ponedeljek, 14. november 2005

?

Zakaj se vračaš brez besed?
Nočeš povedat, da je bil danes dan lep in je bil ob cesti povožen maček?
Tako dragoceni glasovi, tako zaželjena pozornost.
Ne razumem tvoje ljubezni.
Zakaj me hodiš gledat skozi ključavnico, kako se zate lupim kot čebula in me je vedno manj?
Brez besed, samo tisto medeno oko.


vešča
v stekleno sonce zaganjajoča se
ki bo njena poguba

nedelja, 13. november 2005

Babica, zakaj imaš tako ogromne musklne?

... ali športna kariera polža

Prvo nadaljevanje
(od oka pred enim mesecem)

KDO je ob petih zjutraj šibal po laufstezi zraven šole?
Ok, ni šibal, plazu se je. Kot polž.
Kot zmatran astmatičen polž v zadnjih zdihljajih.

Ampak ob petih zjutraj!!! Pa šest krogov!!!

A???

Ko gazelca sm bla.
Mislm ... ko slon.

Sm spet začela z jutranjo fizkulturo in imam vedno enake začetne probleme. Najprej se ene deset dni prepričujem, da bi blo čist fajn in zabavno ob petih vstat in it mal ven. Za zabavo, ko je tko mega najboljš eno uro manj spat pa namest tega mal švickat po atletski stezi. Vsak večer si nastavim budilko za ob petih, potem se pa vsako jutro zbudim pet minutk pred budilko, pa jo ugasnem (ji sploh ne dam priložnosti za tečnarjenje), pa se vprašam, a bi rajš še eno uro grela nogce v postli, a bi šla mal na svež zrak, pol se pa obrnem v steno in odspim še tisto eno uro. Po desetih dneh imam pa počas dost tega svojega izbjegavanja neprijatelja in se en dan potegnem za ta sladke ob petih iz postle in grem herojsko bluzit naokol po temi.

Tokrat je bil dan D. Nikjer nobenga, samo jaz pa občasno kakšen delavski avtobus.

Prvi krog: Pis of kejk. Tkole jez lahk do pojutrišnjem hopsam. Nč me ne boli. Tele pol urce bo mim ko šus.
Tretji krog: U lej, kolk zvezd (med iskanjem malega medveda se skor polomim, ker ne gledam, kam laufam in ker me slepi tisti božjastni reflektor zraven šole). Bemti robnik ... kdo mi je to sem nastavu. Pa pesek mam v čevlu. Pa v gležnju me ščiplje.
Peti krog: Čez tri sekunde bo še ta drugo pljučno krilce fuč, pol naj pa diha kdor hoče. Hrop, hrop, hrop na škrge. Pa noooogica me boli. Ta leva. Pa ta desna. Pa rit me tud boli. Ta leva. Mislim ... cela. Vseee me boliii. Zmlatla bom tistega, ki si je tole zmislu!
Šesti krog: JZNEMORMVEČ ... nejbožekooonc ... buhuhuuuuuuuuuuu ... ok, dost je blo

Pol pa na tresočih nožicah odpujsam domov.
In se sama seb zdim blazen športnik. Skor za na olimpijske.


Drugo nadaljevanje

(od oka pred tremi tedni. Če je bil takrat dež. Če ne pa kakšen teden kasnej.)

Po eni uri ležanja na kavču in prenašanja babjih problemov sem znanstveno ugotovila, da me bo verjetno malo manj zvijalo, če bom šla na kakšen sprehod. In sem popokala psa in sva šla. Pes je navajen, da gre zjutraj po ulici do konca, tam obrne in gre nazaj domov, pa je mislil, da bo to tud tak sprehod. Na koncu ulice je rekel jok miško, zdaj hočem pa jaz nazaj in sem imela prav problem ga spravit naprej. Pol se je pa še uscalo za bonus.

Ugotovitve:
- anorak mi pušča. Še posebej na joških. Al pa je to samo zarad njihove pozicije, pa tja več dežja nalovim.
- platnena kapica ne drži dežja. WTF? Od kdaj pa to?
- trenerka ... nope ... tud ne drži dežja -> sem bla mokra, ko da me je dinozaver poscal
- pes ne mara dežja. Takoj ko je pogruntal, da sva obrnila proti domu, je prešaltal na turbo pogon in sem ga morala ulovit in dat na štrik, da mi ni zbezljal po svoje.
- men je pa dež všeč. Tko da in your face anorak pa kapa pa trenerka pa ps. Če niste z mano, ste proti men!


Tretje nadaljevanje
(od oka pred štirinajstimi dnevi)

Zjutrej so me vremenarji nategnil na suho. So rekl, da bo tri stopinje in sem se za lauf oblekla ko medo. Namest termo majce s kratkimi sem navlekla nase termo majco z dolgimi rokavi. Mi je blo na konc laufa že kar slabo, samo sem mislila, da sem švohcena pa mal prehlajena. Mal se mi je sicer čudno zdelo, ker mi ni blo v noge nič bolj mraz kot prejšnji teden, samo sem še zmer sveto verjela, da je tri stopinjce.

Pol se pa pol ure kasnej usedem v avto, pa termometer pokaže šest stopinj. Mamu jim vremenarsku. A zato je blo men slabo? Še dobr, da nisem dala dolgih hlač gor, ker drugač bi me pobral od vročine. V Ljubljani je pol res blo tri stopinje, ker je bla inverzija, sam a je cela Slovenija Ljubljana al kva? Jutr bo pa menda eno stopinjo. Verjetn spet samo v Ljubljani. Ampak morm vseen dolge pajkice počas kupit, ker pri minus deset me bo pa najbrž zeblo v nožice, dodatna izolacija gor al dol.


Četrto nadaljevanje
(od oka zdajle)

Pajkice - kupljene.
Vreme - v delu telesa, ki ga ne premorem.
Motivacija - well no ja. Bom jutr naredila update.


UPDATE (jutri je zdajle): pobožno upam, da sem napisala na motivacijo naslov pošiljatelja ...

Žaba, drugič

No da še mal zabluzim o isti temi kot spodaj. Sem ravno brala en forum, kjer je bila objavljena tista ista prošnja za vpis v register darovalcev, ki je odgovorna za začetni pospešek (= brco v rit) naše skupine. Pod začetno temo je najprej par odgovorov v stilu veliko sreče in upam, da boste našli primernega darovalca, potem je par takih, ki pravijo veliko sreče ampak jaz ne morem zarad <vstavi razlog, ki je absolutna kontraindikacija za darovanje> in potem se najde en odgovor, kjer nekdo napiše jaz pa nimam nobenega pametnega razloga, samo ne bom daroval, ker ne morem. Vse skupaj zavito v veliko opravičevanja in "saj vem, kako egoistično se vse skupaj sliši".

Egoistično? Ne vem. Kako naj jaz o tem sodim, če pa tega osebka ne poznam? Najprej sem se spomnila svojega kolega, ki vsakemu rad pomaga, ki ga je skup ko manjšega hriba, ampak se tudi hudo boji igel in ima travme vsakič, ko je treba v laboratoriju oddat kri. Prav groza ga je, če mu samo razlagam od kakšne krvave reči. Meni je to recimo zadostno opravičilo, da človek ni krvodajalec. Mogoče bo moral kdaj s svojo krvjo reševat življenje svojemu otroku in takrat bo pač z zaprtimi očmi in z zamašenimi ušesi čakal, da bo stvari konec. Kar se pa tiče darovanja ... nekateri pri najboljši volji niso za te stvari. Zato pa je vse skupaj prostovoljno.

Jaz brskam po svojih odrgninah, hočem videt, kako mi šivajo čeljust, izvajam male operacije po svoji koži ... meni je mala malica dat tisto, česar na sebi ne rabim. Sploh si ne predstavljam, kako je, če te je strah take enostavne stvari, kot je odvzem krvi in nikogar ne mislim zarad tega označit za strahopetca. Pravzaprav se mi strah pred iglami zdi še vedno bolj racionalen kot ... kaj pa vem ... kakšen strah pred smrtjo. In tisti, ki jih daje skušnjava, da bi take ljudi, kot je moj kolega, označili za nečlovekoljubne, naj premislijo o eni podobni stvari. Kdo je bolj uspešen - tisti, ki z briljantnimi možgani z lahkoto pride do razumevanja Einsteinovih spoznanj ali tisti, ki se z možgani amebe z muko nauči seštevat do deset?

S take perspektive moja človekoljubna gesta pripravljenosti na darovanje izgubi nekaj svojega sijaja. Ki ga v bistvu na tak način sploh ne bi smela imet.

Ok, sem zaenkrat opravila s celicami in iglami.
Bom naprej o čem drugem ...

četrtek, 10. november 2005

Žaba nima las, da hitreje plava

A ni fajn, če se med službo lahk jagaš naokol po Lublani, pa ni nič narobe? (Ja, to je tista ista služba, ki je bla spljuvana pred iks meseci. A ni fajn, no?) Včer nas je šla ena mikro horda sred dneva na izlet do Centra za tipizacijo tkiv in so mi spet tristo let iskal žile po rokcah. Moje žile so pametne in se ob prvem sumu na sovražnika zavlečejo pod plast špeha, pol nas pa najdite, če nas morete. Tisti možgani, ki niso šli v glavo, so šli v žile :) Ampak tete tam na centru niso od včer in znajo pobegle žile najt z zavezanimi očmi. Običajne sestre me prešpikajo po obeh rokah in če jim ne rata se povampirijo še nad hrbtno stranjo dlani, ta je pa zadela v prvem šusu. Pol mi pa ni hotla dat modrega samolepilnega povoja čez špik tko kot vsem drugim. Sm mogla kr vato gor tiščat, ker bi mela drugač po celi roki modrico. Navadna diskriminacija je to. Zdej se pa nimam s čim hvalt. Pa nič za v okvir.


Center za tipizacijo tkiv - to je tam, kamor greš, če se hočeš vpisat v register darovalcev krvotvornih matičnih celic. Oziroma če hočeš darovat kostni mozeg. Pol te pa za lepši dan špiknejo in ti vzamejo eno šprico krvi in te pošljejo domov, pol te pa nazaj pokličejo, če najdejo koga, ki bi mu tvoje celice prav prišle. Pol te pa spet špiknejo in tko dalje in naprej ... nč pretresljivga v glavnem.

Sam če mi naslednjič ne dajo plavega povoja, ne grem več!
Pa še lizike bi lahk talal!



V taki ogromni skupini (celih pet) smo šli zato, ker je spet enkrat levkemija pošlatala prijatelja od prijatelja in ob vsakem takem dogodku se zgodi, da se naberejo kolegi in sodelavci in kolegi od sodelavcev in se gredo skupinsko vpisat v register darovalcev. Kar je fajn. Tisto, kar mene pri vsem tem malo moti (ampak res čisto malo) je, da mnogo teh ljudi nima pojma o pomenu registra. Ne zavedajo se, da je takorekoč ničelna možnost, da najdejo med sabo nekoga, ki bo lahko pomagal prijatelju od prijatelja, je pa malo večja možnost, da se najde nekje nekdo tretji, ki bo rabil pomoč enega od njih. Nekdo, ki ga nihče od njih ne pozna. Ki je lahko otrok, ki nikomur ni naredil nič grdega, al je pa zoprno zagovedeno človeško bitje, ki nikomur ni naredilo ničesar dobrega.

A bodo še pripravljeni nastavit svojo medenico igli za nekoga, ki ga ne poznajo in se jih ni nikoli direktno dotaknil? Upam, da ja. Mogoče bom enkrat tak noname jaz in bom čakala na človeškost nekoga, ki nima pojma, da obstajam in da mi gre jebeno. To je bil tudi razlog, zakaj sem se jaz končno odsankala na Center za tipizacijo tkiv. Jaz tega prijatelja od prijatelja ne poznam, se pa že kakšnih osem let spravljam prijavljat v register in mi je mal nerodno, da mi je šele zdaj ratalo. Verjetno je tud te stvari lažje naredit na horuk in v skupini. Kar pomeni, da le nisem taka anti-ovca, kot bi mi blo prav. No ja, vsaj rezultat je tak, kot je treba. Ker kako lahko pričakuješ pomoč od kogarkoli, če je nisi pripravljen najprej sam ponudit?

Pa danes imam modrico na rokci kljub temu, da mi niso dal plavega samolepljivega povoja. Lohk bi mi ga vseen dal. Pa liziko si tud zaslužm!
Barabe :)